Jedro

Iz izjav tožnika ni mogoče sklepati na namen bivanja v Republiki Sloveniji glede zaposlitve ali dela, saj delo, ki naj bi ga opravljal, premalo pozna, ker ni vedel, da je sam 100% lastnik podjetja, v katerem bo zaposlen, niti ni vedel točnega imena podjetja in na katerem naslovu ima sedež.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožeče stranke za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji iz razloga zaposlitve ali dela tujcu z osebnim imenom A.A., rojenemu ... 11. 1977, državljanu Kosova, ki jo je pri Upravni enoti Kranj zanj vložil delodajalec B. d.o.o. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožeča stranka za tujca z imenom A.A. vložila prošnjo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje zaradi zaposlitve ali dela na podlagi 32. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-1). V nadaljevanju navaja, kaj je tožeča stranka priložila k vlogi. Pri odločitvi se sklicuje na 5. alinejo prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, kjer je določeno, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tožena stranka je v postopku ugotovila, da je Zavod RS za zaposlovanje tujcu izdal dovoljenje za delo za opravljanje poslovodne funkcije pri podjetju B. d.o.o. Iz izpisa poslovnega registra izhaja, da je tujec 100% lastnik podjetja B. d.o.o. in da je to podjetje ustanovilo podružnico, trgovino s sedežem na naslovu C., in le-to vpisalo v sodni register. Na podlagi izpisa iz poslovnega registra je tožena stranka ugotovila, da je A.A. v podružnici imenovan za direktorja. Tožena stranka je zaprosila Veleposlaništvo Republike Slovenije v Prištini, naj tujca z imenom A.A. pred izdajo odločbe seznani z ugotovitvami v postopku ter ga opozori, da bo upravni organ njegovo vlogo v primeru, da ne bo izkazal namena svojega prebivanja v Republiki Sloveniji glede zaposlitve ali dela, zaradi katerega je vložena prošnjo za izdajo dovoljenja, zavrnil na podlagi 5. alineje prvega odstavka 43. člena ZTuj-1. Tujec je na veleposlaništvu na zapisnik izjavil, da se podjetje, v katerem bo zaposlen, imenuje B. d.o.o., da ne ve točnega naslova sedeža podjetja, na vprašanje, kdo so lastniki podjetja, je odgovoril, da sta lastnika Č.Č. in D.D. Na vprašanje, koliko bo znašala njegova mesečna plača, je izjavil, da 750,OO EUR bruto. Na vprašanje, kje in kdaj je podpisal pogodbo o zaposlitvi, je izjavil, da je ni podpisal. Ni vedel, kdaj je bilo ustanovljeno podjetje, povedal pa je, da sta poleg njega družbenika tudi D.D. in Č.Č. Slednji naj bi tudi ustanovil podjetje. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec A.A. ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije, ker s svojo izjavo ni izkazal namena svojega bivanja v Republiki Sloveniji glede zaposlitve ali dela, saj je očitno, da delo, ki naj bi ga opravljal v Republiki Sloveniji, premalo pozna. Ne ve, da je sam 100% lastnik podjetja, v katerem bo zaposlen in da to nista D.D. in Č.Č. Prav tako ne ve, kako se njegovo podjetje imenuje in na katerem naslovu ima sedež. Povedal je samo, da v Kranju in da naj bi se imenovalo B. d.o.o. Imenovani bi moral vedeti, da je večinski lastnik v tem podjetju ter da je bila dne 4. 5. 2011 ustanovljena podružnica. Prav tako bi moral vedeti, kdo so v tem podjetju osebe, pooblaščene za zastopanje, kakšno plačo bo prejemal, saj je zakoniti zastopnik in edini lastnik navedenega podjetja. Zakoniti zastopnik njegovega podjetja B. Č.Č. je zanj vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, h kateri je priložil podpisano pogodbo o zaposlitvi, iz katere je razvidno ime in sedež podjetja, v katerem bo zaposlen in v katerem bo prejemal plačo v znesku 840 EUR bruto. Na podlagi ugotovljenih dejstev in predloženih dokazov je tožena stranka odločila, da prošnjo za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi zaposlitve ali dela zavrne.

Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka dejansko stanje napačno ugotovila in da so napačni pravni zaključki in uporaba zakona. A.A. je na razgovoru natančno pojasnil, da je namen prošnje samo pričakovano delo in poslovanje podjetja v Sloveniji po vseh veljavnih zakonih. Izjave v odločbi niso pravilno zapisane, saj je prišlo do napačnega razumevanja izpraševalca. Na vsa temeljna vprašanja je zadovoljivo odgovoril in noben zaključek, da je kakršnokoli ozadje, ni dovoljen. Še manj je možno zaključevati, da se ne bo podrejal našemu pravnemu redu. Glede podpisa pogodbe je popolnoma napačen zapis oziroma razumevanje, da pogodbe ni podpisal. Ker pa še niti ni v Sloveniji, je nepomembno govoriti o naslovu in sedežu podjetja. Odgovori, ki jih je dal, ne dovoljujejo zaključka, da ni izkazan namen bivanja in dela v Republiki Sloveniji. Predlaga, naj se ga še enkrat zasliši in odloči o prošnji. Nikjer in niti najmanj ni nakazano, da se ne bi podrejal našemu pravnemu redu. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je svojo odločbo oprla na 5. alinejo prvega odstavka 43. člena ZTuj-1, ki določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče je ocenilo, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da obstajajo razlogi za to domnevo in pri tem sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da iz izjav tožnika ni mogoče sklepati na namen bivanja v Republiki Sloveniji glede zaposlitve ali dela, saj delo, ki naj bi ga opravljal, premalo pozna, ker ni vedel, da je sam 100% lastnik podjetja, v katerem bo zaposlen, niti ni vedel točnega imena podjetja, in na katerem naslovu ima sedež.

Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da so izjave nepravilno zapisane in je prišlo do napačnega razumevanja izpraševalca. Prav tako ne more slediti tožbenim navedbam, da je popolnoma napačen zapis, da pogodbe ni podpisal. A.A. je pod zapisnikom o zaslišanju podpisan, s čimer potrjuje, da je tisto, kar je povedal, resnično. Na koncu zapisnika je potrdil, da mu je bil zapisnik prebran, da je zapisano tako, kot je povedal in da nanj nima pripomb ter da nima nič za dodati. Sodišče tudi meni, da ni nepomembno govoriti o naslovu in sedežu podjetja, če tožnik še ni bil v Sloveniji, kajti če ima nekdo namen zaposliti se v določenem podjetju, bi moral to podjetje vsaj tako dobro poznati, da bi moral vedeti naslov oziroma sedež podjetja.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagal tožnik s predlogom za njegovo zaslišanje. Tožnikov predlog za izvajanje dokazov na glavni obravnavi bi moral biti obrazložen in utemeljen, tožnik pa ni navedel, kako bi predlagano zaslišanje vplivalo na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Zaradi tega sodišče temu predlogu ni sledilo in je na podlagi določila 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.