Jedro

Sodišče je pri izvedbi dokazov vezano na to, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe. Pri tem ni vezano na dokazne predloge strank.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojeni je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. S sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil M. R. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1), sodišče mu je izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo čas, ki ga je prebil v priporu, ter mu naložilo stroške kazenskega postopka in odvzelo zaseženo jakno modre barve z oznako O. Višje sodišče v Kopru je pritožbo zagovornika obsojenega M. R. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenemu je naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojeni pravočasno dne 23. 10. 2012, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in druge kršitve kazenskega postopka ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in ga oprosti obtožbe oziroma vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Obsojeni v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da ima popoln alibi, za kar prilaga tudi izjavi dveh prič, da sodišče ni izvedlo dokaznega predloga obrambe, da se DNK bolje preveri, da sodišče ni razčistilo, da je bila uslužbenka zalepljena s trakom srebrne barve, da DNK s takšnimi elementi alelov pripada še vsaj nekemu Albancu, da sodišče ni izvedlo dokaznega predloga obrambe, da se analiza DNK opravi še enkrat in uveljavlja kršitev 8. točke 371. člena ZKP, saj je raziskovalni laboratorij vnesel biološko sled kot homogeno, čeprav jo je označil kot nehomogeno.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP dne 29. 3. 2013, zahtevo za varstvo zakonitosti ocenila kot neutemeljeno. Navaja, da glede obsojenčevega očitka, da sodišče ni zaslišalo S. M. in M. M., je potrebno povedati, da obramba takega dokaznega predloga v času sojenja ni podala. Sodišče prav tako s tem, ko ni ugodilo dokaznim predlogom, ki so bili podani tekom sojenja s strani obrambe, ni kršilo pravic obrambe. Sodba sodišča prve stopnje ima glede zavrnitve dokazov razloge o tem na strani 10 in 13, sodišče druge stopnje pa je v zvezi z navedbami v pritožbi glede zavrnitve dokazov razloge navedlo v 12. točki sodbe.

4. Odgovor Vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojenemu, ki je v izjavi na odgovor navedel, da vztraja pri zahtevi za varstvo zakonitosti.

B.

5. Po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP se sme zahteva za varstvo zakonitosti vložiti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev postopka, če so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni dopustno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), in katere mora vsebinsko utemeljiti in jih ne le poimensko navesti.

6. Obsojeni v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokaza obrambe, da je obsojeni vstopil na ozemlje Republike Srbske nekaj dni pred ropom in si brez dokaza nato izmislilo dogodek, da se je pač v času storitve kaznivega dejanja moral vrniti, ob tem pa kršilo določbe ZKP in KZ ter zavrnilo predlog obrambe po izvedbi dokaznega predloga – zaslišanja prič (S. M. in M. M.).

Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Obramba v času sojenja namreč tega dokaznega predloga po zaslišanju prič, ki ju obsojeni navaja v zahtevi za varstvo zakonitosti, torej S. M. in M. M. ni predlagala, zagovornik je sicer v dopolnitvi pritožbe navedel ti priči, na kateri se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, vendar je bila dopolnitev pritožbe podana po poteku roka za vložitev pritožbe. Če pa obsojeni meni, da gre za novo pridobljene dokaze in novo dejstvo ima možnost zahtevati obnovo kazenskega postopka.

7. Nadalje obsojeni uveljavlja kršitev pravice do obrambe s tem, ko navaja, da sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov obrambe, da se ponovno opravi DNK analiza in da se vzamejo sledi čevljev in opravi analiza sledi s tistimi najdenimi na kraju kaznivega dejanja. Uveljavljana kršitev ni podana, okrožno sodišče je namreč v sodbi prve stopnje na straneh 10 in 13 obrazloženo zavrnilo predlagane dokaze, temu je pritrdilo tudi višje sodišče v točki 5. Sodišče je pri izvedbi dokazov vezano na to, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo zakonite sodbe. Pri tem ni vezano na dokazne predloge strank. V obravnavani zadevi je sodišče nekaterim dokaznim predlogom obrambe ugodilo in jih izvedlo, nekatere pa kot nepotrebne zavrnilo.

8. Obsojeni nadalje uveljavlja kršitev 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ter navaja, da je kršitev podana, saj je raziskovalni laboratorij vnesel biološko sled kot homogeno, čeprav jo je označil kot nehomogeno. Pri čemer pa ne pojasni zakaj naj bi bil navedeni dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo varovanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, zato ga tudi Vrhovno sodišče v tem delu ni moglo preizkusiti.

9. V preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti obsojeni navaja, da na traku, kateremu je bila odvzeta njegova biološka sled, ni tudi biološke sledi uslužbenke, da ni jasno o kateri rokavici, na kateri naj bi se nahajal trak, ki naj bi bil nalepljen na usta, govori višje sodišče, da od kje je torej resnično trak z DNK vsebino samo enega od ljudi, ki naj bi bil podoben obsojenčevemu, sploh ni pojasnjeno, da sodišče ni razčistilo spremenjenih izjav uslužbencev na bencinski postaji, ipd., obsojeni uveljavlja zgolj razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

10. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso podane, v pretežnem delu pa je zahteva vložena iz razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

11. Glede na premoženjsko stanje obsojenega, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče obsojencu naložilo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).