Jedro

Izvajanje vaje na kombiniranem (preprijemalnem) plezalniku - „tarzanki“ (upoštevaje višino ovire, sorazmerno zahteven način njenega premagovanja s preprijemanjem prečk in telesom v visečem položaju in nihanju) predstavlja nevarno dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora tožniku plačati znesek 6.166,37 EUR (prej 1.477.709,89 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila ter da mu mora povrniti odmerjene pravdne stroške. V presežku je zahtevek tožnika zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek 6.166,37 EUR (prej 1.477.709,89 SIT) nadomestilo s pravilnim zneskom 7.672,80 EUR (prej 1.838.709,89 SIT). Spremenilo je tudi znesek pravdnih stroškov. V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženke zavrnilo ter v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločilo je še o stroških pritožbenega postopka.

3. Toženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navaja, da je sodišče zmotno zaključilo, da pomeni vaja na pehotni oviri, imenovani kombinirani plezalnik oziroma tarzanka, nevarno dejavnost (čeprav je to v sodni praski ustaljeno stališče) in se v izogib ponavljanju sklicuje na svoje pritožbene navedbe. Sodna praksa je na področju vojaške dejavnosti neusklajena, saj nekatere zahtevnejše dejavnosti (npr. skok v višino s palico) niso opredeljene kot nevarna dejavnost. Sicer pa je imel tožnik kritičnega dne možnost, da vajo na tarzanki prilagodi svojim sposobnostim. Merjenje časa je pomenilo samo podlago za motivacijo vojakov in „slabši čas“ je pomenil le, da je moral vojak vajo še ponavljati. Zdrs s tarzanke na snežno podlago, ki deluje kot amortizer, zato ne more pomeniti nevarne dejavnosti. Nevarnost se ne meri po zahtevnosti vaje, pač pa po možnosti poškodb, ki lahko vajo spremljajo. Možnost poškodbe je pri vaji na plezalniku majhna, saj vojak pri zdrsu premosti razdaljo petih decimetrov, kolikor je oddaljen s stopali od tal. Poudarja tudi, da po sodni praksi smučarski in borilni športi, padalstvo in vaja na „dvovišinski naletni gredi“ niso kvalificirani kot nevarni športi. Dodaja še, da ni pogojev niti za njeno krivdno odgovornost, saj so vojaki kritičnega dne vajo izvajali v ugodnih pogojih (v sončnem vremenu, opoldan in v športni opremi), tožnik pa je imel možnost od vaje tudi odstopiti (če bi bili za to podani resni razlogi). Poškodba se je zgodila v drugi fazi usposabljanja, ko je tožnik podobne vaje že izvajal ter je bil zanje že usposobljen. Ker v kritičnem trenutku ni bil dovolj spreten, njegove deljene odgovornosti ni mogoče izključiti. V kolikor bi sodišče zaključilo, da je podana njena (so)odgovornost, se zavzema za znižanje prisojene odškodnine. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da zniža višino prisojene odškodnine ali sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče uvodoma opozarja, da ni mogoče upoštevati na načelni ravni uveljavljan očitek bistvene kršitve določb postopka. Toženka se je namreč na ta revizijski razlog sklicevala le na splošno v uvodu svoje vloge, v nadaljevanju pa očitka ni ne konkretizirala ne obrazložila, zato ga sodišče ni moglo preizkusiti.

7. Revizijsko sodišče tudi ni upoštevalo pritožbenih navedb toženke, na katere se v reviziji pavšalno sklicuje. Revizija je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge stopnje. Slednjo revizijsko sodišče preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

8. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da se je tožnik 29. 1. 2000 poškodoval pri izvajanju vaj na vojaškem poligonu. Poškodoval se je na pehotni oviri, imenovani kombinirani plezalnik - „tarzanka“. Vojaki so se za izvajanje vaje ogreli in telesno pripravili, zatem so pričeli s premagovanjem pehotnih ovir, ki jih je bilo dvajset, tarzanka je bila šesta po vrsti (gre za oviro, ki je od tal oddaljena tri metre in pol). Do poškodbe je prišlo tako, da je tožniku pri preprijemanju spolzkih kovinskih prečk ena roka zdrsnila s prečke, z drugo pa se ni mogel zadržati in je padel na tla ter si pri tem poškodoval koleno. Ovire so bile mokre in vlažne. Pri premagovanju ovir se je meril čas. Tožnik je pri izvajanju vaje ravnal kot mu je bilo pokazano in naročeno.

9. Vrhovno sodišče se je že večkrat opredelilo, da predstavlja izvajanje vaje na kombiniranem (preprijemalnem) plezalniku - „tarzanki“ (upoštevaje višino ovire, sorazmerno zahteven način njenega premagovanja s preprijemanjem prečk in telesom v visečem položaju in nihanju) nevarno dejavnost(1). V konkretnem primeru, ko je bila hitrost izvedbe te vaje še posebej poudarjena (kontrola z merilcem časa) in ko je bila oprijemalna površina prečk spolzka, o objektivni odgovornosti ne more biti dvoma. Revidentkina primerjava z vajo na „dvovišinski naletni gredi“ ni primerna, saj je šlo v zadevi II Ips 15/2002, na katero meri revidentka, za premagovanje omenjene ovire s tehniko, ki si jo je lahko vsak (vojak) izbral, torej (tudi) za najenostavnejšo tehniko(2). Tudi nadaljnja primerjava s skokom v višino s palico, z borilnimi in smučarskimi športi ter celo padalstvom je zaradi povsem drugačnih okoliščin teh dejavnosti neustrezna. Zato je pravilna materialnopravna presoja sodišč prve in druge stopnje, da pomeni izvajanje vaje na pehotni oviri - „tarzanki“ nevarno dejavnost, zaradi česar je odškodninska odgovornost toženke objektivna (drugi odstavek 154. člena in 174. člen Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR, ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika).

10. Revizijsko sodišče sprejema tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da tožniku ni mogoče očitati, da je delno sam prispeval k nastanku škodnega dogodka. Ker je bilo ugotovljeno, da je ravnal v skladu z navodili in da je bil zdravstveno sposoben za opravljanje vojaških dolžnosti, je toženka v celoti odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi padca s plezalnika (drugi odstavek 154. člena in tretji odstavek 177. člena ZOR).

11. Temeljni načeli za odmero denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sta glede na določbi 200. in 203. člena ZOR načelo individualizacije višine odškodnine in načelo njene objektivne pogojenosti. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja telesnih in duševnih bolečin ter strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti, zato vsak specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic (enaki primeri se morajo obravnavati enako, različni pa različno).

12. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje pri odmeri denarne odškodnine pravilno upoštevalo obe načeli. Tožnik je bil ob škodnem dogodku star 24 in je utrpel zvin levega kolena z izlivom krvi v kolenski sklep. Zaradi posledic nezgode je oviran pri športnih aktivnostih kot so igre z žogo, smučanje, skakanje, tek in hoja po neravnem terenu. Pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče druge stopnje tudi upoštevalo, da je bil šport pomemben del tožnikovega življenja. Podrobnejše povzemanje te in ostalih oblik nepremoženjske škode glede na obsežne razloge sodb sodišča prve in druge stopnje ni potrebno.

13. Ugotovljeni obseg tožnikove škode je treba primerjati s podobnimi odškodninskimi zadevami in v njih prisojenimi odškodninami. Navedeno primerjavo je naredilo tudi revizijsko sodišče in presodilo, da prisojena odškodnina pomeni primerno umestitev v siceršnjo prisojo odškodnin v primerljivih zadevah(3). Zato je sodišče druge stopnje materialno pravo pravilno uporabilo.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba neutemeljeno revizijo toženke na podlagi določbe 378. člena ZPP zavrniti.

Op. št. (1): Primerjaj zadeve II Ips 453/2000, II Ips 575/2001 in II Ips 611/2004. Op. št. (2): V zadevah II Ips 578/2003 in II Ips 316/2007 (ki se tudi nanašata na vojaško vajo na dvovišinski naletni gredi) pa je šlo za toženkino krivdno odgovornost. Kumulacija krivdne in objektivne odškodninske odgovornosti običajno ni mogoča, saj obstoj krivdne odgovornosti večinoma izključuje obstoj objektivne odgovornosti (izpodbija domnevo vzročnosti).

Op. št. (3): Primerljive so zlasti zadeve II Ips 490/2000, II Ips 811/2007 in II Ips 298/2000.