Jedro

Predlog tožnika, da se z začasno odredbo odloči, da se vrnejo (preveč) plačane zamudne obresti z obrestmi se delno ne le pokriva z v tožbi uveljavljenim zahtevkom, temveč ga celo presega. Z izdajo začasne odredbe, kot jo zahteva tožeča stranka, sodišče ne bi začasno uredilo stanja v zvezi s spornim pravnim razmerjem, temveč bi delno odpravilo učinke prvostopne odločbe, saj je bila tožba vložena zaradi molka tožene stranke kot pritožbenega organa. Ker sodišče v tem upravnem sporu presoja zakonitost dokončnih posamičnih aktov državnih organov (2. točka 1. člena ZUS), zahtevek za vračilo predstavlja adhezijski zahtevek, ki presega meje odločanja upravnega sodišča pri izdajanju začasnih odredb. Zahtevek, kot ga uveljavlja tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe, lahko uveljavlja v samostojnem postopku pred za to pristojnim organom prve stopnje.

Izrek

Zahteva tožeče stranke za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 27. 9. 2004 na Upravno sodišče RS vložila tožbo zoper toženo stranko zaradi molka organa po 26. členu Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi s pritožbo zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A št. 484-076/2003-17-0694-944 z dne 10. 2. 2004, s katero ji je bilo zaradi ugotovljenih nepravilnosti pri obračunavanju in plačevanju davka od dobička pravnih oseb za leta 1998, 2001 in 2002, davka na dodano vrednost za čas od novembra 2001 do decembra 2002 ter davka od osebnih prejemkov in prispevkov za socialno varnost za obdobje od 1. 1. 2002 do 31. 1. 2003, naloženo plačilo davčnih obveznosti in pripadajočih zamudnih obresti. Dne 11. 11. 2004 je tožeča stranka vložila dopolnitev tožbe in predlog za izdajo začasne odredbe. Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 (Uradni list RS, št. 109/2004), s katero je Ustavno sodišče odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99 in 97/01, v nadaljevanju: ZDavP) v neskladju z Ustavo iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te odločbe (1. točka izreka) in v 2. točki izreka, da začnejo zamudne obresti teči z dnem izvršljivosti davčne odločbe in s tem določilo način izvršitve te odločbe. Sodišču predlaga, da izda začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS, s katero začasno uredi stanje v delu, kot izhaja iz dopolnitve tožbe tako, da se tožniku kot davčnemu zavezancu v roku 8 dni vrnejo, glede na odločbo Ustavnega sodišča RS št. I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 neutemeljeno plačane zamudne obresti, obračunane do dneva izvršljivosti izpodbijane odločbe v skupnem znesku 32.000.229,18 SIT z zakonitim obrestmi od 16. 4. 2004 dalje do plačila. V predlogu za izdajo začasne odredbe tožnik navaja, da mu je davčni organ s prvostopno odločbo naložil v plačilo zamudne obresti od posameznega ugotovljenega davčnega dolga, obračunane od dneva, ko bi po ugotovitvah prvostopnega davčnega organa davčni dolg moral biti plačan do 23. 11. 2003 v znesku 27.885.554,00 SIT ter naložil, da od 25. 11. 2003 da1je do plačila sam obračuna in plača zakonite zamudne obresti. Tožnik je tako za obdobje od 25. 11. 2003 do 15. 3. 2004 plačal zakonite zamudne obresti še v znesku 4.114.675,18 SIT. Tožnik je davčni dolg v celoti plačal (glavnico in obresti), preden je prvostopni organ odločil o predlogu za odlog prisilne izterjave oziroma o tem predlogu sploh še ni odločil, zaradi česar sodišču ni mogel več predlagati odloga izvršitve po 1. odstavku 69. člena ZUS. Prvostopni davčni organ je namreč pred odločanjem o odlogu prisilne izterjave izdal dva sklepa o prisilni izterjavi, zaradi česar je bil tožnik, zaradi blokade računa in posledic blokade pri poslovanju ter visokih zakonitih zamudnih obresti, prisiljen najeti posojilo in je dne 19. 4. 2004 v celoti poravnal davčni dolg. Davčni organ je nato postopek prisilne izterjave ustavil. Ker je v 44. členu Zakona o ustavnem sodišču določeno, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno, je podan dejanski stan, ki tožnika opravičuje do sodnega varstva. Tožnik predlaga sodišču, da izda začasno odredbo po 2. odstavku 69. člena ZUS, s katero naj začasno uredi sporno razmerje glede plačanih zamudnih obresti, obračunanih do dneva izvršljivosti izpodbijane odločbe in s tem odpravi škodljive posledice, ki jih trpi tožnik zaradi nezakonite izpodbijane odločbe. Podan je dejanski stan po 1. odstavku 62. člena ZUS, v zvezi s 3. odstavkom 1. člena ZUS (poseg v ustavne pravice), nezakonito dejanje pa še traja. Tožnikova škoda je nedvomno izkazana, saj je oškodovan za 32.000.229,18 SIT zaradi napačne uporabe Zakona o davčnem postopku, za katerega je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da obračunavanje zamudnih obresti pred izvršljivostjo odločbe o odmeri davka ni v skladu z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave RS. Tožnik ne razpolaga s svojim denarjem, za posojilo, katerega je najel zaradi plačila davčnega dolga plačuje visoke obresti, kar zagotovo pomeni protipravno škodo. Tožnik predlaga sodišču, da izda začasno odredbo, s katero naj začasno uredi sporno razmerje glede plačanih zamudnih obresti obračunanih do dneva izvršljivosti izpodbijane odločbe in s tem odpravi škodljive posledice, ki jih trpi tožnik zaradi nezakonite izpodbijane odločbe tako, da toženi stranki naloži vračilo plačanih zamudnih obresti v znesku 32.000.229,18 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2004 do plačila.

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe poslalo v odgovor toženi stranki, ki pa nanj ni odgovorila.

Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se verjetno izkaže za potrebno, da se bodo s tako ureditvijo, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, odvrnile hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje. V zahtevi za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 69. člena ZUS mora torej tožnik izkazati potrebo po začasni ureditvi stanja tako, da se bodo s tem odvrnile hujše škodljive posledice, pri čemer je pomembno ali je verjetno izkazana potreba, da se izključno zaradi odvrnitve hujših škodljivih posledic, začasno uredi stanje. V obravnavanem primeru iz predložene dokumentacije izhaja, da je tožnik vse davčne obveznosti (vse davke in prispevke, naložene v plačilo s prvostopno odločbo in vse zamudne obresti) že plačal. Kot škodljive posledice, s katerimi tožnik utemeljuje izdajo začasne odredbe in ki naj bi se z izdajo začasne odredbe odvrnile, tožnik navaja že izvedeno plačilo 32.000.229,18 SIT obresti in zatrjevani najem posojila in plačevanju obresti zanj. Po presoji sodišča začasna ureditev stanja na način, kot ga predlaga tožeča stranka glede na v tem postopku obravnavano pravno razmerje, ni primerna. Predlog tožnika, da se z začasno odredbo odloči, da se vrnejo (preveč) plačane zamudne obresti z obrestmi se delno ne le pokriva z v tožbi uveljavljenim zahtevkom, temveč ga celo presega. Z izdajo začasne odredbe, kot jo zahteva tožeča stranka, sodišče ne bi začasno uredilo stanja v zvezi s spornim pravnim razmerjem, temveč bi delno odpravilo učinke prvostopne odločbe, saj je bila tožba vložena zaradi molka tožene stranke kot pritožbenega organa. Ker sodišče v tem upravnem sporu presoja zakonitost dokončnih posamičnih aktov državnih organov (2. točka 1. člena ZUS), zahtevek za vračilo predstavlja adhezijski zahtevek, ki presega meje odločanja upravnega sodišča pri izdajanju začasnih odredb. Zahtevek, kot ga uveljavlja tožnik s predlogom za izdajo začasne odredbe, lahko uveljavlja v samostojnem postopku pred za to pristojnim organom prve stopnje. Končno sodišče dodaja še, da tožnik nastanka hujših škodljivih posledic, ki naj se odvrnejo, v predlogu zgolj zatrjuje, z ničemer pa jih ne izkazuje. Glede na vse navedeno je sodišče, kljub temu, da tožnik z navedbo odločbe Ustavnega sodišča RS, št. U-I-356/02-14 z dne 23. 9. 2004 verjetno izkazuje utemeljenost tožbe v delu glede obračunanih in plačanih zamudnih obresti pred izvršljivostjo odločbe, predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.