Jedro

Presoja višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožnica pretrpela oziroma jo trpi kot posledico poškodb (zdrobljen sklepni zlom zgornjega dela desne goleni, zlom desne sramnice, zlom leve ličnice brez premika, pretres možganov, 2 cm veliko rano nad desnim očesom, udarnine in odrgnine po obeh komolcih ter udarnino levega kolena), zadobljenih v prometni nesreči dne 15. 2.2007.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 5.535,90 EUR zviša na 15.835,90 EUR, znesek 5.424,90 EUR pa se nadomesti z zneskom 15.724,90 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 680,33 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje (I) ustavilo postopek za znesek 380,00 EUR z obrestmi, (II) toženi stranki je naložilo, naj tožeči stranki plača odškodnino v višini 5.535,90 EUR z obrestmi, (III) kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo, (IV) toženi stranki je tudi naložilo, naj tožeči stranki povrne pravdne stroške v višini 129,55 EUR z obrestmi.

2. Pritožuje se tožeča stranka zoper zavrnilni del sodbe zaradi napačne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožnici priznana za 22.200,00 EUR višja odškodnina iz naslova nematerialne škode ter ustrezno višji pravdni stroški. Ob upoštevanju utrpelega obsega škode zaradi fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter prizadetosti tožnice in glede na primerljive zadeve iz sodne prakse (II Ips 693/2009, II Ips 862/2008 in II Ips 888/2007), je prisojena odškodnina za navedeno obliko škode v znesku 10.000,00 EUR prenizka. Tožnici bi šla za vsaj 8.000,00 EUR višja odškodnina. Glede na ugotovljeni obseg škode zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi šla tožnici celotna vtoževana odškodnina za to obliko škode v višini 25.000,00 EUR. Tožnico je poškodba močno prizadela, saj se ji je razvilo hudo depresivno stanje, zaradi katerega so se njene psihične sposobnosti za delovne aktivnosti zmanjšale za četrtino. Ni več sposobna za težje fizično delo, zmanjšano je sposobna za delo stoje ali med hojo. Po nezgodi šepa. Njene zaposlitvene možnosti so praktično povsem izničene, saj je glede na vse njene psihofizične omejitve malo verjetno, da bi si našla službo. Po nezgodi je morala opustiti obdelovanje vrta, močno je prizadeta tudi pri delu v gospodinjstvu. Kvaliteta življenja se ji je po nezgodi močno poslabšala. Tudi primerjava prisojene odškodnine z odškodninami, ki so bile priznane oškodovancem z zgoraj citiranimi sodnimi odločbami, pokaže, da je prisojeni znesek odškodnine za to obliko škode prenizek. Ob upoštevanju, da tožnica šepa, da ima brazgotino na čelu in na levi goleni ter da ima zateklo koleno, zaradi česar ne nosi več krila in ji je v kopalkah nerodno, bi morala biti odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti za najmanj 2.500,00 EUR višja. Ker je tožnica trpela hud sekundarni strah najprej v obdobju 10 dni ter ponovno pred in po drugi in tretji operaciji v splošni anesteziji, pozneje pa je trpela dolgotrajen strah srednje intenzivnosti, in ker je strah tožnico, ki je bolehala za depresijo, bistveno huje prizadel in ga je težje prenašala, je tožnica upravičena do celotne vtoževane odškodnine za to obliko škode v znesku 3.000,00 EUR. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tej pravdni zadevi tožnica vtožuje odškodnino iz naslova premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je pretrpela oziroma jo trpi kot posledico poškodb, zadobljenih v prometni nezgodi dne 15. 2. 2007, v kateri je bila udeležena kot peška. Ker temelj odškodninske odgovornosti med strankama ni bil sporen, je sodišče prve stopnje ugotavljalo le obseg vtoževane škode ter na podlagi ugotovitev določilo denarno odškodnino. V pritožbenem postopku je sporna le še višina odškodnine iz naslova nematerialne škode. Tožeča stranka meni, da je odškodnina odmerjena v znesku 26.500,00 EUR prenizka.

6. Za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Višina odškodnine za nepremoženjsko škodo je odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (179. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Pri odmeri upošteva sodišče načeli individualizacije in objektivne pogojenosti višine odškodnine. Sodišče prisodi odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti (182. člen OZ).

7. Glede telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je prvostopenjsko sodišče ocenilo, da pripada tožnici odškodnina v višini 10.000,00 EUR. Kot izhaja iz bistvenih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnica zaradi škodnega dogodka utrpela: zdrobljen sklepni zlom zgornjega dela desne goleni, zlom desne sramnice, zlom leve ličnice brez premika, pretres možganov, 2 cm veliko rano nad desnim očesom, udarnine in odrgnine po obeh komolcih ter udarnino levega kolena. Takoj po poškodbi je trpela trajne izredno hude bolečine dva dni, pretežno stalne hude bolečine je trpela nadaljnjih pet dni, potem pa še občasno, skupaj je hude bolečine trpela vsaj 10 dni, srednje bolečine je trpela v teku hospitalizacije, ki je trajala 37 dni, potem pa dolgotrajno relativno pogosto, skupaj vsaj pol leta, lahke bolečine pa je nadalje čutila vsaj pol leta. Tožnica je bila trikrat operirana v splošni anesteziji, enkrat v lokalni. Skupaj je bila hospitalizirana 37 dni. Desno spodnjo okončino je imela mobilizirano v mavcu, do konca januarja 2008 je morala hoditi z berglami. Opravila je številne rentgenske posnetke in štirikrat CT slikanje. Fizioterapijo je opravljala več mesecev doma, vsaj 30 dni ambulantno in 14 dni stacionarno. V teku zdravljenja je bila skupno vsaj 30 krat na pregledih pri specialistih in vsaj enkrat mesečno je bila pri osebnem splošnem zdravniku. Jemati je morala analgetike, zdravila za zdravljenje depresije in številna druga zdravila. V bolniškem staležu za polni delovni čas je bila eno leto.

8. Upoštevajoč zgoraj povzeti razpon bolečin od izredno hudih do lažje intenzivnih in njihovo trajanje ter naštete nevšečnosti, ter ob upoštevanju, da je tožnica tudi po koncu aktivnega zdravljenja (po 15. 2. 2008) obiskovala ortopeda in opravila dodatne fizioterapije, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo, vendar pa navedene nevšečnosti jasno izhajajo iz izvedeniškega mnenja, ki ga je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da znaša pravična denarna odškodnina v smislu 179. člena OZ za to obliko škode 16.000,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II 206/97, pa tudi odločbe II Ips 693/2009, II Ips 862/2008 in II Ips 888/2007, na katere se sklicuje pritožba).

9. Tudi odmerjena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v višini 15.000,00 EUR je po oceni pritožbenega sodišča prenizka. Bistvene neizpodbijane ugotovitve sodišča prve stopnje v zvezi s to obliko škode so: tožnica ima motnje s spominom, koncentracijo, pogoste glavobole, razdražljivost, kar je posledica močno izraženega postkomacijskega sindroma; razvilo se ji je hudo depresivno stanje, ki je delno obstajalo že pred prometno nezgodo, vendar ni bilo tako izrazito in trajno kot sedaj, ko se mora tožnica neprestano zdraviti z zdravili; zaradi takšnega psihičnega stanja so se tožnici vsaj za eno četrtino zmanjšale njene psihične sposobnosti za delovne aktivnosti v primerjavi s tistimi pred obravnavano poškodbo; lahko se ji pojavijo bolečine v desnem kolenu pri vsaki malo daljši hoji ali stanju, pri daljši fizični aktivnosti, stoje ali med hojo, podobno čuti pri teh aktivnostih bolečine v predelu sramne kosti in je manj sposobna za dolgotrajno delo stoje ali med hojo, povsem je nesposobna za težje fizično delo, med drugim ne more več delati na vrtu; zaradi psihičnih težav je manj zmožna za vsa intelektualna dela in ni sposobna za dela z vsiljenim tempom, pomoč potrebuje pri težjih domačih opravilih in pri dalj časa trajajočih lažjih fizičnih delih, to pomoč bo potrebovala tudi v bodoče; glede rednih delovnih aktivnosti je sposobna le za najbolj enostavna, psihofizična nezahtevna dela, ki jih mora opravljati pretežno sede; zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti tožnica trpi duševne bolečine srednje stopnje.

10. Ob upoštevanju vseh navedenih težav, s katerimi se tožnica sooča tako v poklicnem kot tudi v vsakdanjem življenju in zaradi katerih se je tožnici kvaliteta življenja po nezgodi močno poslabšala, pritožbeno sodišče ocenjuje, da znaša pravična denarna odškodnina za to obliko škode 18.000,00 EUR. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnica trpi zaradi vseh teh težav duševne bolečine (le) srednje stopnje (za priznanje odškodnine za obravnavano obliko škode ni dovolj, da je izkazano zmanjšanje življenjske aktivnosti, ampak mora biti izkazano tudi duševno trpljenje oškodovanca) in ker prometna nezgoda z dne 15. 2. 2007 ni edini vzrok za psihične težave, zaradi katerih lahko tožnica opravlja le psihično povsem nezahtevna dela, tožnica do višje odškodnine ni upravičena. Pri odmeri odškodnine za navedeno obliko škode ni mogoče upoštevati odločb iz sodne prakse, na katere se sklicuje pritožnica, saj ne gre za primerljive zadeve.

11. Tudi priznana odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti v višini 200,00 EUR ni primerna. O skaženosti govorimo, kadar gre za trajne spremembe oškodovančeve zunanjosti, pri čemer v sodni praksi ni sporno, da se za skaženost šteje tudi šepanje. Pritožnica zato pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje pri odločanju o odškodnini za navedeno obliko škode neutemeljeno ni upoštevalo, da tožnica zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nezgodi, pri hoji šepa. Poleg tega sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da so tožnici ostale brazgotine na čelu in goleni ter da ima koleno delno oteklo, zaradi česar ji je nerodno in duševno trpi. Ob že priznani odškodnini iz tega naslova je zato pritožbeno sodišče tožnici dosodilo še nadaljnjih 1.300,00 EUR odškodnine. Ugotovljene okoliščine pa tožnice ne opravičujejo do višje odškodnine.

12. Za prestani strah je prvostopenjsko sodišče tožnici priznalo odškodnino v višini 1.300,00 EUR. Pritožbeno sodišče sprejema ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnica trpela hud sekundarni strah do operacije desne goleni, ki je bila dne 23. 2. 2007, in še dva dni po operaciji, kar je skupaj 10 dni, ter ponovno pred in po drugi ter tretji operaciji v splošni anesteziji, ter da je pozneje trpela dolgotrajen strah srednje intenzivnosti, saj je imelo sodišče zanje podlago v izvedeniškem mnenju in izpovedbi tožnice. Tožnica zato ne more biti uspešna s pritožbenimi navedbami, s katerimi želi prikazati, da je bil njen strah intenzivnejši, kot pa ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na tako ugotovljeno intenzivnost in trajanje sekundarnega strahu ter ob upoštevanju, da tožnica primarnega strahu ni trpela, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je odškodnina iz tega naslova pravična ter je višji tožbeni zahtevek pretiran.

13. Celotna odškodnina za nepremoženjsko škodo tako znaša 36.800,00 EUR, kar ustreza 37,7 povprečnim neto plačam na zaposlenega v RS v času izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča (povprečna plača je v juliju 2011 znašala 974,91 EUR). Pritožbeno sodišče je z določitvijo takšne odškodnine, ki je za 10.300,00 EUR višja od odškodnine, ki jo je odmerilo sodišče prve stopnje (1), ustrezno uravnovesilo obe navedeni načeli, ki jih je potrebno upoštevati pri odmeri višine odškodnine, tako da se prisojena odškodnina ustrezno umešča med primerljive odškodninske zadeve.

14. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremenilo tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki iz naslova nepremoženjske škode še dodatni znesek odškodnine v višini 10.300,00 EUR (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Kljub delni spremembi odločitve o glavni stvari pritožbeno sodišče prvostopne odločitve o stroških ni spreminjalo. Uspeh tožeče stranke v postopku pred sodiščem prve stopnje se je zaradi spremembe odločitve zvišal na 49 %. Tožeča stranka in tožena stranka sta torej dosegli približno polovičen uspeh v tej pravdi, kar bi narekovalo odločitev, da vsaka stranka krije svoje stroške (drugi odstavek 154. člena ZPP). Takšne stroškovne odločitve pa pritožbeno sodišče ne sme sprejeti, saj bi s tem odločilo v škodo tožeče stranke, ki se je edina pritožila (359. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, naj tožeči stranki plača pravdne stroške v znesku 129,55 EUR, kar je za tožečo stranko ugodnejša odločitev od odločitve, da vsaka stranka krije svoje stroške.

16. Tožeča stranka je s pritožbo uspela le delno, in sicer s 46,3 % tega, kar je s pritožbo uveljavljala (s 10.300,00 EUR od še spornih 22.200,00 EUR). Pritožbeno sodišče ji je ob upoštevanju Zakon o odvetniški tarifi (ZOdvT) in Zakona o sodnih taksah (ZST-1) priznalo nagrado za pritožbeni postopek v višini 712,00 EUR, 20 % DDV in plačano sodno takso (615,00 EUR), skupaj 1.469,40 EUR. Glede na pritožbeni uspeh ji je skladno z drugim odstavkom 154. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti 680,33 EUR pritožbenih stroškov.

(1) Sodišče prve stopnje je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 26.500,00 EUR, ob upoštevanju valoriziranega dela že izplačanega zneska odškodnine pa je tožnici iz tega naslova priznalo znesek 3.002,90 EUR.