Jedro

Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354.čl. ZPP pa je mogoče revizijo vložiti le, če so bile storjene v postopku pred sodiščem 2. stopnje (2.tč.1.odst.385.čl. ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Stranki trpita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da sta tožnika do ene polovice solastnika nepremičnine, vpisane v vložek št.681 k.o... Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženca bila dolžna plačati tožnikoma 6.726.748,00 SIT s pripadki. Istočasno je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, s katerim sta toženca zahtevala od tožnika izstavitev obračuna izdatkov ter stroškov za delo in material pri izgradnji stanovanjske hiše. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbi pravdnih strank ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožbo sta v letu 1986 vložila A.T. in njegova žena I., ki pa je med postopkom v letu 1992 umrla. Vendar pa sta nižji sodišči odločili le o zahtevku tožnika A. T., ne pa o zahtevku umrle I. T. Odločeno je bilo torej le o delnem zahtevku; med postopkom namreč tožnik o zahtevku svoje žene ni razpolagal. Postopek je bil kršen tudi glede vprašanja določitve vrednosti spornega predmeta, saj ni jasno, ali se ta določitev nanaša na tožbo ali na nasprotno tožbo. Za sojenje po sodniku posamezniku je bilo sicer pridobljeno soglasje strank, vendar pa ni razvidno, ali se to soglasje nanaša tudi na tožbo, katere sporni predmet je bistveno višje ocenjen. Sodnica, ki je zadevo prevzela od sodnika, ki je stvar v pretežni meri obravnaval, ne bi smela soditi kot sodnica posameznica, predvsem pa bi morala znova izvesti vse dokaze, ki so bili poprej izvedeni. Kršitve so takšne, da bo treba obe sodbi razveljaviti ter dokazni postopek ponoviti.

Tožena stranka je na revizijo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev, javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390.člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka na nižjih stopnjah bi glede na revizijsko trditveno podlago v okvir drugega odstavka 354.člena ZPP (bistvene kršitve absolutne narave, ki jih je z omejitvijo v določbi prve točke prvega odstavka 385.člena ZPP vselej treba upoštevati) bilo mogoče uvrstiti le trditev o nepravilni sestavi senata (prva točka drugega odstavka 354.člena ZPP). Vendar pa taka kršitev ni podana. Po določbi drugega odstavka 143.člena ZPP se stranki lahko sporazumeta, da sodi sodnik posameznik v premoženjskopravnih sporih ne glede na vrednost spornega predmeta. To pomeni, da so v tej smeri neupoštevni revizijski očitki o domnevni napačni oceni vrednosti spornega predmeta. Po drugi strani pa je pogoj za sojenje po sodniku posamezniku le sporazum strank. Ta pa je v tem primeru izkazan glede na soglasje na naroku za glavno obravnavo dne 30.10.1990 (l.št. 80) in velja ne glede na spremembo v osebi razpravljajočega sodnika.

Ostale procesne kršitve, ki jih izpodbijani sodbi očita revizija, pa so relativne narave (prvi odstavek 354.člena ZPP) in so upoštevne le tedaj, če je neuporaba ali nepravilna uporaba določb ZPP vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne glede na to pa iz podatkov spisa sledi, da tožeča stranka sodbe sodišča prve stopnje zaradi v reviziji uveljavljanih relativnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni izpodbijala. Očitane procesne napake naj bi bile namreč storjene na prvi stopnji. Zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 354.čl. ZPP pa je mogoče revizijo vložiti le, če so bile storjene v postopku pred sodiščem 2. stopnje (2.tč.1.odst.385.čl. ZPP).

Sicer pa je revizijsko sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (386.člen ZPP) sodbo sodišča druge stopnje preizkusilo tudi glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je ob zavrnitvi ugovora zastaranja o podrejenem obligacijskem zahtevku z njegovo zavrnitvijo prav odločeno s sklicevanjem na dokazno breme (člen 221a v zvezi s členom 7 ZPP). To pa (kljub pomanjkanju ustrezne revizijske trditvene podlage) vodi k presoji dejanskih okoliščin, ki pa ne morejo biti predmet revizijskega odločanja.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 154.člena, prvega odstavka 155.člena in prvega odstavka 166.člena ZPP. Tožeča stranka nosi stroške revizije, ker za njo ni uspela, tožena stranka pa stroške odgovora na revizijo, ker z navedbami v njem ni prispevala k odločitvi o reviziji.

Določbe ZPP (zakona o pravdnem postopku - uradni list SFRJ št.4/77-27/90), na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi prvega odstavka 4.člena ustavnega zakona za izvedno temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (uradni list RS 1/91 I).