Jedro

Strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave je dovoljen dokaz in da se sodba nanj sme opirati. Pomisleke oziroma dvome v nepristranskost oziroma zanesljivost takšnega mnenja so stranke dolžne utemeljiti s konkretnimi okoliščinami in samo sklicevanje na potrebo po angažiranju neodvisnega strokovnjaka ne zadošča.

Izrek

Zahteva zagovornika R.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil R.Š. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 2. odstavku 212. člena KZ v zvezi s 1. odstavkom 211. člena KZ in obsojen na eno leto in tri mesece zapora. Po 1. in 2. odstavku 96. člena KZ je sodišče obdolžencu odvzelo oziroma naložilo v plačilo protipravno premoženjsko korist, pridobljeno s kaznivim dejanjem. Naložilo mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega 200.000 SIT povprečnine. Oškodovanca Z.T. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče je ugodilo pritožbi državnega tožilca, izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu premoženjske koristi spremenilo in odločilo, da se obsojencu odvzamejo zasežena denarna sredstva v višini 3.722.890,00 SIT in da je obsojenec znesek 7.354.687,00 SIT dolžan plačati v roku enega leta. Pritožbi zagovornika pa je ugodilo v tem, da je obsojencu v izrečeno kazen vštelo tudi čas pridržanja od 14.2.2001 do 16.2.2001. V ostalem je pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, naštetih v 1. odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje ali pa razveljavi sodbo višjega sodišča in zadevo vrne temu sodišču v novo odločitev.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec., je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovorila (2. odstavek 423. člena ZKP) in ocenila, da zagovornik v njej izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem, kar pa ne more biti predmet postopka s tem izrednim pravnim sredstvom. Zato je predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti je omejen le na kršitve kazenskega zakona in določb kazenskega postopka (1. odstavek 420. člena ZKP). Po izrecni določbi 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; to pomeni, da je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi vezano na dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni sodbi in da v okviru vložene zahteve ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravnorelevantna dejstva kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočne sodbe. Zaradi tega se (kot v obravnavanem primeru) vložnik zahteve tudi ne more sklicevati na določbo 427. člena ZKP in uveljavljati precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, saj bi to pomenilo nedovoljeno širjenje razlogov, ki jih sme uveljavljati v zahtevi. Določba 427. člena ZKP daje pooblastilo Vrhovnemu sodišču, da razveljavi izpodbijano sodbo, če se mu ob zahtevi, utemeljeni na kršitvah zakona, pojavi precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev. V obravnavanem primeru se Vrhovnemu sodišču takšen dvom ni pojavil. Vložena zahteva je skoraj v celoti prepisana zagovornikova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki je bila v pritožbenem postopku preizkušena in zavrnjena kot neutemeljena. Zagovornik se uvodoma v zahtevi posplošeno sklicuje na kršitve materialnega in procesnega zakona (1. odstavek 420. člena ZKP), v bistvu pa zgolj graja sprejeto dokazno oceno in zaključke pravnomočne sodbe. Zato Vrhovno sodišče glede na uvodna opozorila utemeljenosti zahteve na tej podlagi ni preizkušalo, razen v obsegu, kot izhaja iz nadaljnje obrazložitve, kjer odgovarja na navedbe, s katerimi zagovornik (v dejanskem in pravnem pogledu) problematizira postopek zavarovanja in preiskave kontaktnih mikro sledi ter njihov strokovno oceno. Te navedbe zahteve je moč strniti v naslednje bistvene ugotovitve:

1. Kontaktne mikro sledi obsojenčevih oblačil na oknu niso bile najdene, gre za izmišljeno trditev policije, pri tem tudi ni mogoče izključiti možnosti, da so na lepilne trakove namestili mikro sledi šele takrat, ko so obsojencu zasegli oblačila in tako sledovi ne izvirajo iz okenskega podboja. V to je tožnik zahteve prepričan toliko bolj, ker lepilnih trakov, na katerih so bile sledi posnete, ni več oziroma so uničeni. S tem pa je bilo obrambi onemogočeno, da bi uveljavljala svoje pomisleke v zvezi s kontaktnimi mikro sledovi.

2. Po stališču zahteve, "gre tudi za nedovoljen dokaz" (trditev se očitno nanaša na strokovno mnenje o preiskavi kontaktnih mikro sledi), saj je s tem, ko so bili lepilni trakovi z domnevnimi mikro sledmi uničeni, omajana tudi njihova verodostojnost, zaradi česar na takšen nedovoljen dokaz sodišče sodbe ne bi smelo opreti;

3. Strokovno mnenje je izdelano zgolj na ravni verjetnosti in ne gotovosti. Sodišče bi moralo v dvomu preverjati delo policije "kot zainteresirane strani za izid kazenskega postopka". Obrambi pa bi morala biti dana možnost, da glede "spornih stvari" zavzame stališče neodvisen strokovni organ. Vložnik zahteve zato meni, da z materialnimi dokazi obsojencu ni bilo dokazano ničesar.

Stališču zahteve, da gre za nedovoljen dokaz (8. točka 1. odstavka 371. člena ZKP), na katerega se sodba ne bi smela opirati, ker so bili lepilni trakovi z domnevnimi mikro sledmi uničeni, ni mogoče pritrditi, saj ne utemeljuje nobenega od razlogov iz 2. odstavka 18. člena ZKP, zaradi katerih je dokaz nedopusten (t.j., da je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s kršitvijo določb ZKP, ali na podlagi nezakonitega dokaza).

Sodišče prve stopnje je (sodba, stran 7. in 8.) na podlagi zapisnika o ogledu kraja storitve kaznivega dejanja, izpovedb prič, kriminalista J.R. in kriminalističnega tehnika R.L., strokovnega mnenja Centra za kriminalistično tehnične preiskave (sedaj Center za forenzične preiskave - CFP) ter izpovedbe zaslišanega strokovnjaka J.M., ki je izdelal strokovno mnenje, ugotovilo: da so bili ob ogledu kraja storitve kaznivega dejanja na okenskem okviru zavarovane in z lepilnimi trakovi pobrane kontaktne mikro sledi in da so najdene mikro sledi identične z tekstilnimi vlakni oblačil, ki so bila zasežena obsojencu, oziroma kot ugotavlja strokovno mnenje, da je verjetnost, da sporna tekstilna vlakna ne izvirajo iz omenjenih oblačil, "zanemarljivo majhna". Sodišče prve stopnje je vse navedene dokaze ocenilo kot verodostojne in je predvsem iz tega razloga, pa tudi zato, ker je dognalo, da Center za forenzične preiskave in PU K. z lepilnimi trakovi več ne razpolagata, zavrnilo predlog obrambe za odreditev "neodvisnega izvedenca", ki bi opravil analizo najdenih kontaktnih sledi (sodba, stran 15). Višje sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vprašanju sledov posvetilo veliko pozornost in pritožbene navedbe zagovornika v tem delu v celoti zavrnilo kot neutemeljene. Med drugim je tudi poudarilo, "da dejstvo, da ni mogoče ponoviti analize sledi, ne vnaša dvoma v izsledke CFP, kot tudi ne v izpoved izvedenca, ki je bil zaslišan na glavni obravnavi in je uslužbenec tega centra".

Zahtevi tudi ni mogoče pritrditi, kolikor smiselno zatrjuje, da se sodba opira na nedovoljen dokaz in da naj bi bile obsojencu kršene pravice obrambe, ker mu ni bilo omogočeno, da strokovno mnenje CFP izpodbija z mnenjem neodvisnega strokovnega organa.

Ustavno sodišče je res zavzelo stališče (odločba, št. U-I-132/95 z dne 8.1.1998), da zaupanje izvedenskega dela organom, ki na podlagi zakona sodelujejo pri izvrševanju funkcije pregona kaznivih dejanj, pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave). Vendar pa v obravnavanem primeru CFP ni bil postavljen za izvedenca in je izdelal zgolj strokovno mnenje glede kontaktnih mikro sledi, strokovnjak, ki je pri tem sodeloval, pa je bil na glavni obravnavi zaslišan zgolj kot priča. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah poudarilo, da je tudi takšno strokovno mnenje dovoljen dokaz in da se sodba nanj sme opirati. Morebitne pomisleke oziroma dvome v nepristranskost oziroma zanesljivost takšnega mnenja so stranke dolžne utemeljiti s konkretnimi okoliščinami. Zgolj sklicevanje na potrebo po angažiranju neodvisnega strokovnjaka ne zadošča. Obramba med rednim postopkom in tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti ni z ničemer izkazala, da je njeno zavzemanje za "neodvisnega strokovnjaka" objektivno upravičeno. Pavšalno sklicevanje na domnevno pristranskost CFP oziroma njegovih strokovnjakov pa samo po sebi ne opravičuje odreditve izvedenstva. Ostale navedbe zahteve, s katerimi zanika najdbo mikro sledov, trditve da si jih je policija izmislila in da strokovno mnenje ni bilo podano z gotovostjo, sodijo v okvir nedovoljenega izpodbijanja dejanskega stanja.

Ker zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Odločitev o oprostitvi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevem slabem premoženjskem stanju, kot izhaja iz prvostopenjske sodbe ter o njegovih preživninskih obveznostih, zaradi česar bi bilo s plačilom povprečnine ogroženo vzdrževanje obsojenca in njegove družine.