Jedro

Ker je tožnica svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovala le z izpovedbami prič in z mnenjem Združenja borcev in udeležencev NOB, v katerem le-to samo soglaša s tem, da se tožnici prizna status vojnega veterana za obdobje med 1. 3. 1943 do 13. 1. 1944 in ga ni moč šteti za odločbo ali potrdilo državnega organa ali nosilca javnega pooblastila oziroma za drugo javno listino, in ne z dokazi, ki jih za dokazovanje okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana predvideva prvi odstavek 26. člena ZVV, po presoji sodišča svoje udeležbe v NOV Slovenije ni izkazala na predpisan način.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je bila po nadzorstveni pravici razveljavljena odločba Upravne enotes A št. … z dne 24. 5. 2002, s katero se je tožnici priznal status vojnega veterana-udeleženca NOB (aktivno sodelovanje NOG) za čas od 1. 3. 1943 do 13. 1. 1944, pravica do plačila zdravstvenih storitev v višini razlike do polne vrednosti storitev, zagotovljenih v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja od 1. 4. 2002 dalje, in bilo odločeno, da se ji čas udeležbe v NOB od 1. 3. 1943 do 13. 1. 1944 upošteva kot podlaga za priznanje pokojninske dobe. Tožena stranka je navedla, da 3. alinea 2. člena Zakona o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95, 108/99, v nadaljevanju ZVV) določa, da je vojni veteran borec ali kak drug udeleženec narodno osvobodilne vojne Slovenije (v nadaljevanju NOV), ki mu je čas udeležbe v NOV do 15. 5. 1945 po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vštet v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju ali mu je bilo na tej podlagi podeljeno državno odlikovanje oziroma, ki udeležbo v NOV dokaže s kako drugo javno listino. O priznanju pokojninske dobe v skladu s 23. členom ZVV odloča Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Po določbi 26. člena ZVV oseba, ki uveljavlja status vojnega veterana, dokazuje okoliščine za priznanje statusa vojnega veterana z odločbo o priznanju borca za severno mejo ali vojnega dobrovoljca, z odločbo o priznanju posebne dobe za čas udeležbe v NOV v dvojnem ali dejanskem trajanju po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, z vojaško knjižico ali z odločbo oziroma potrdilom pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil ali druge javne listine. O statusu vojnega veterana za osebe, ki so bile ves čas aktivnega in organiziranega dela v NOB ali aktivnega sodelovanja v narodno osvobodilnem gibanju (NOG) mlajše od 15 let, odloča organ prve stopnje. V teh primerih gre namreč za osebe, ki jim je uveljavitev posebne dobe preprečeval 162. člena Temeljnega zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list SFRJ, št. 51/64), po katerem se v pokojninsko dobo ne štejejo obdobja dela in ne obdobja, ki se sicer štejejo v posebno dobo, če so to obdobja, ki jih je zavarovanec dopolnil do 15. leta starosti. Tožena stranka je ugotovila, da je tožnica rojena dne 14. 1. 1929 in je bila v začetku zatrjevanega sodelovanja s partizani, to je v marcu 1943, mlajša od 15 let. Tožnica status vojnega veterana uveljavlja na podlagi izpovedi prič in mnenja Občinskega odbora A z dne 29. 4. 2002, v katerem le-ta soglaša, da se tožnici prizna sodelovanje s partizani za čas od marca 1943 do 13. 1. 1944. Sodelovanje za cilje NOB za čas od 14. 1. 1944 do 15. 5. 1945 ima tožnica že priznano v dvojnem trajanju. Tožnica je tudi v svojem zahtevku za priznanje statusa vojnega veterana z dne 4. 3. 2002 predlagala, da se ji obdobje od 1. 3. 1943 do 13. 1. 1944 prizna v pokojninsko dobo v dvojnem trajanju zato, ker ji to obdobje prej ni bilo priznano, ker je bila premlada. Po mnenju tožene stranke iz spisa ni razvidno, da bi tožnica svoje sodelovanje v NOV dokazala skladno s 26. členom ZVV, zato je prvostopni organ s tem, ko je stranki priznal status vojnega veterana, kršil materialni predpis. Upravni organ prve stopnje odloča le o zahtevkih za priznanje statusa vojnega veterana tistih oseb, ki posebne dobe na podlagi aktivnega in organiziranega dela v NOB oziroma na podlagi aktivnega sodelovanja v NOG po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju niso mogle uveljaviti, ker so bile ves čas svojega delovanja mlajše od 15 let. Iz tega razloga je bilo potrebno v skladu s 105. členom Zakona o vojnih invalidih (Uradni list RS, št. 63/95 do 75/97, v nadaljevanju ZVojI), ki se uporablja v postopku za priznanje statusa vojnega veterana, prvostopno odločbo po nadzorstveni pravici razveljaviti, kajti z njo je bil kršen materialni predpis v korist tožnice.

Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja. Meni, da starost med NOV ne more biti merodajno merilo za priznanje statusa vojnega veterana. Pomembno se ji zdi, da je delala za partizanske bataljone in sodelovala z OZN-o in nosila tajna radijska poročila. Na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, Enota v B, je že uveljavljala zahtevek za priznanje pokojninske dobe za čas od 1. 3. 1943 do 13. 1. 1944, vendar je prejela zavrnilno odločbo št. … z dne 17. 4. 2003, zoper katero se ni pritožila. Prilaga še fotokopijo ugotovitve Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SRS št. … z dne 3. 12. 1985, iz katere je razvidno, da ji je priznana posebna pokojninska doba po 15. letu starosti.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja razloge izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa ni prijavilo udeležbe v tem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi izpodbijane odločbe in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 50/97, 65/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS) in dodaja, da iz določbe 3. alinee 2. člena ZVV izhaja, da bi tožnica kot oseba, ki ji sodelovanje v NOV Slovenije v času od 1. 3. 1943 do 13. 1. 1944 ni bilo priznano v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju, kar med strankama tudi ni sporno, morala svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovati z drugo javno listino. Na podlagi katerih javnih listin se lahko dokazujejo okoliščine za priznanje statusa vojnega veterana, določa prvi odstavek 26. člena ZVV, in sicer bi tožnica morala po presoji sodišča glede na dejstvo, da odločbe, na podlagi, katere bi ji bila udeležba v NOV priznana v pokojninsko dobo v dvojnem ali dejanskem trajanju, nima, udeležbo v NOV Slovenije za čas med 1. 3. 1943 in 13. 1. 1944 dokazovati z vojaško knjižico, z odločbo ali potrdilom pristojnega državnega organa oziroma nosilca javnih pooblastil oziroma z drugo javno listino. Ker pa je tožnica svojo udeležbo v NOV Slovenije dokazovala le z izpovedbami prič in z mnenjem Združenja borcev in udeležencev NOB, Občinski odbor A, št. … z dne 29. 4. 2002, v katerem le-to samo soglaša s tem, da se tožnici prizna status vojnega veterana za obdobje med 1. 3. 1943 do 13. 1. 1944 in ga ni moč šteti za odločbo ali potrdilo državnega organa ali nosilca javnega pooblastila oziroma za drugo javno listino, in ne z dokazi, ki jih za dokazovanje okoliščin za priznanje statusa vojnega veterana predvideva prvi odstavek 26. člena ZVV, po presoji sodišča svoje udeležbe v NOV Slovenije ni izkazala na predpisan način. Prvostopni organ pa je s tem, ko je kljub določbam 3. alinee 2. člena in prvega odstavka 26. člena ZVV štel, da so okoliščine za priznanje statusa vojnega veterana ustrezno izkazane že z izpovedbami v upravnem postopku zaslišanih prič in z mnenjem Združenja borcev in udeležencev NOB in je tožnici na tej podlagi priznal status vojnega veterana, kršil materialni predpis v njeno korist, kot je pravilno ugotovila tožena stranka. Iz tega razloga je tožena stranka po presoji sodišča z izpodbijano odločbo z dne 18. 9. 2003 upravičeno razveljavila prvostopno odločbo po nadzorstveni pravici v skladu z določbo 105. člena ZVojI, ki se v postopku za priznanje statusa žrtve vojnega veterana uporablja na podlagi 24. člena ZVV, in sicer pravočasno, to je pred iztekom zakonsko določenega roka 5 let od dokončnosti prvostopne odločbe, ki bi potekel dne 31. 5. 2007. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS.