Jedro

Če so med disciplinskim postopkom izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja na drugi podlagi v skladu z zakonom, disciplinski postopek ni ovira za izvedbo drugega postopka. Tudi med disciplinskim postopkom je namreč delavec dolžan izpolnjevati delovne obveznosti.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje: - v I. točki izreka razveljavi, - v II/1 točki izreka glede zahtevka, da je bil sklep z dne 13.5.1991 vročen tožnikovemu pooblaščencu dne 2.10.1996 razveljavi in se tožba v tem delu zavrže, - v II/2 točki izreka, v delu II/3 točke glede ugotovitve, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po sklepu z dne 13.5.1991, glede trajanja delovnega razmerja, reintegracije in reparacije ter pogodbene kazni in v III. točki izreka razveljavi ter se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - v delu II/3 točke izreka glede ugotovitve, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po sklepih disciplinske komisije, spremeni tako, da se ta del izreka glasi: "Ugotovi se, da tožniku na podlagi sklepov disciplinskih organov z dne 2.4.1991 in 29.4.1991 delovno razmerje ni prenehalo." Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 20.4.1991, zavrnilo zahtevek, da sklep tožene stranke z dne 13.5.1991 tožniku ni bil vročen 2.10.1996, da tožena stranka ni sprejela odločitve o ugovoru z dne 17.10.1996 in da zato sklep ni postal dokončen in pravnomočen ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo po sklepu disciplinske komisije in po sklepu z dne 13.5.1991 ter da še traja z vsemi pravicami in obveznostmi, zato ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu izplačati zapadle zneske plač in pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, vse s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je tožena stranka šele pet let po sprejemu obvestila sodišče in tožnika o sklepu, ki naj bi bil izdan 13.5.1991 in sicer o tem, da tožniku preneha delovno razmerje z 20.4.1991. Sodišču prve stopnje očita, da se je napačno postavilo na stališče, da je sklep postal dokončen 19.6.1996 (pravilno 1991), ker naj bi bil tožniku nadomestno vročen preko oglasne deske. Vročitev pa po stališču tožnika ni bila opravljena v skladu z določbami ZPP, ampak je bil sklep prvič vročen pooblaščencu tožnika na naroku za glavno obravnavo dne 2.10.1996. Zoper sklep je takoj vložil ugovor, o katerem tožena stranka vse do danes ni odločila. O zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločalo in ker je pritožbeno sodišče del sodbe razveljavilo, bi moralo upoštevati napotke, ki so se nanašali na tožnikov status tujca v obdobju, ko je bil brez zaposlitve, na morebitno drugo tožnikovo zaposlitev v tem času in na ugotovitev, ali je sklep z dne 13.5.1991 postal dokončen. Sodišče prve stopnje pa je upoštevalo le del napotkov, pri tem pa tudi prekoračilo pooblastila, ko je v nasprotju z dokazi ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo že 20.4.1991. Tožena stranka bi morala z nasprotno tožbo zahtevati ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na drugi podlagi in ne po disciplinskem ukrepu. Brez razveljavitve lastne odločbe o prenehanju delovnega razmerja po disciplinskem ukrepu tožena stranka ne bi smela odločati o prenehanju delovnega razmerja na drugi podlagi. Ker je to storila in ker je temu sledilo tudi sodišče prve stopnje, tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, spremeni izpodbijano sodbo in zahtevku tožnika ugodi, toženo stranko pa zaveže k plačilu stroškov postopka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni popolno ugotovilo in da je napačno uporabilo materialno pravo.

Bistveno vprašanje tega delovnega spora je, ali je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo na zakoniti podlagi. Sklep tožene stranke z dne 2.4.1991, potrjen s sklepom z dne 29.4.1991 o prenehanju delovnega razmerja zaradi disciplinske kršitve je bil namreč s pravnomočno sodno odločbo spremenjen tako, da se je tožniku za storjene kršitve namesto disciplinskega ukrepa prenehanje delovnega razmerja izrekel disciplinski ukrep javni opomin. Ker pa je tožena stranka dne 13.5.1991 - pred vročitvijo sklepa o disciplinski odgovornosti - izdala nov sklep, po katerem naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo dne 20.4.1991 zaradi neopravičenega izostanka, je ostalo odprto še vprašanje, ali ima tožnik pravico do reintegracije in reparacije. Tožnik je namreč zatrjeval, da mu sklep z dne 13.5.1991 ni bil vročen oz. je bil njegovemu pooblaščencu vročen šele v tem sodnem postopku dne 2.10.1996 in da je zoper sklep pravočasno ugovarjal dne 17.10.1996. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je bil sklep tožniku vročen že 19.6.1991 in sicer nadomestno z nabitjem na oglasno desko ter je postal dokončen in pravnomočen. Zato je ugotovilo, da je že pred dokončnostjo sklepa o disciplinski odgovornosti tožniku delovno razmerje prenehalo na drugi podlagi in do reintegracije in reparacije ni upravičen.

Napačno je stališče pritožbe, da tožena stranka po tem, ko je zoper tožnika že uvedla disciplinski postopek, ne bi smela sprejeti še odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka. Sploh pa je napačno stališče, da bi morala tožena stranka z nasprotno tožbo zahtevati ugotovitev, da je tožniku delovno razmerje prenehalo na drugi podlagi. Delodajalec namreč lahko zoper delavca izpelje več ločenih postopkov za prenehanje delovnega razmerja, saj mu zakon tega ne prepoveduje. V spornem primeru je celo logično, da je prišlo do dveh odločitev, saj je disciplinski postopek potekal pred drugimi organi, kot postopek zaradi neopravičenega izostanka. Če so med disciplinskim postopkom izpolnjeni pogoji za prenehanje delovnega razmerja na drugi podlagi v skladu z zakonom, disciplinski postopek ni ovira za izvedbo drugega postopka. Tudi med disciplinskim postopkom je namreč delavec dolžan izpolnjevati delovne obveznosti, konkretno hoditi na delo, razen če je izostanek opravičen. Zoper vsako odločitev delodajalca ima delavec pravico do ugovora, ki je procesna predpostavka za vložitev tožbe. Le to pa lahko v zvezi z odločitvijo delodajalca vloži le delavec. V spornem primeru je tožena stranka sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka sprejela 13.5.1991, sklep o prenehanju delovnega razmerja zaradi disciplinskega ukrepa pa je bil tožniku vročen 16.5.1991. Tožena stranka je tožniku očitala, da je v času disciplinskega postopka v dneh od 20.4.1991 neopravičeno izostal z dela. Zato je dne 13.5.1991 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja s prvim dnem izostanka, torej po 6. točki 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) in ne le "po 100. členu ZDR", kot navajata stranki in to povzema tudi sodišče prve stopnje. Ko je sklep poslala na naslov tožnikovega bivališča, se je pošiljka vrnila z oznako "obveščen ni prišel po pošiljko". Zato je tožena stranka dne 4.6.1991 sklep nabila na oglasno desko. Postopek nadomestne vročitve je imela tožena stranka v spornem času urejen v 218. členu Pravilnika o delovnih razmerjih. Ta akt je lahko predstavljal zakonito podlago za nadomestno vročitev, če bi bila ta pravilno izpeljana. Nadomestna vročitev je po citirani določbi možna, če je naslov delavca, ki se mu pošilja pisanje neznan, ali pa če delavec pošiljke noče sprejeti - kadar odkloni podpis, s katerim bi potrdil prevzem pošiljke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napačno štelo, da tožnik pošiljke ni hotel sprejeti. V konkretnem primeru ne gre ne za prvi, ne za drugi opisani primer. V prvem primeru vročevalec izpolni rubriko "neznan", v drugem primeru pa "ne sprejme". Tožnik obveščen ni prišel po pošiljko, kar ni isto, kot odklonitev podpisa o prevzemu pošiljke. Zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik odklonil podpis oz., da pošiljke ni hotel sprejeti, ni pravilen, saj je možno, da po pošiljko ni prišel zato, ker je bil odsoten in zanjo sploh ni vedel. Zato je potrebno ugotoviti, da nadomestna vročitev dne 19.6.1991 ni bila opravljena.

Tožena stranka je prvič omenila sklep z dne 13.5.1991 v pripravljalni vlogi, vloženi v spis na naroku za glavno obravnavo z dne 2.10.1996. Ta dan se, kot pravilno ugotavlja pritožba, lahko šteje za dan vročitve tožniku. Njegov pooblaščenec je namreč po splošnem pooblastilu, ki je v spisu, imel tudi pooblastilo za sprejem sklepov in drugih odločb. Tožnikov pooblaščenec je v tem postopku zastopal, torej predstavljal stranko, zato se ob navedenem pooblastilu šteje vročitev sklepa z dne 13.5.1991 pooblaščencu za vročitev stranki. Sklep je bil kot dokaz v tem delovnem sporu vročen pooblaščencu, torej stranki. Ugovor zoper sklep je bil vložen dne 17.10.1996. O tem sodišče prve stopnje zaradi napačne ugotovitve o vročitvi sklepa tožniku ni zavzelo stališča, kar pomeni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Glede tega pritožbeno sodišče opozarja na naslednje. Če je bil sklep z dne 13.5.1991 tožniku vročen šele 2.10.1996 in je bil ugovor z dne 17.10.1996 vložen pravočasno, bi morala tožena stranka o ugovoru odločiti. Iz spisovnih podatkov izhaja, da tožena stranka o ugovoru zoper sklep z dne 13.5.1991 ni odločila in da tožnik tožbe zoper sklep še ni vložil. Za tak primer je sodna praksa zavzela stališče, da rok za sodno varstvo iz 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90) izgubi naravo prekluzivnosti, saj 105. člen ZDR daje delavcu pravico do sodnega varstva tudi po preteku 15 - dnevnega roka, če pristojni organ delodajalca ne odloči o ugovoru (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 162/2000). Zato sodišče prve stopnje v tem delovnem sporu ne bo moglo po uradni dolžnosti ugotoviti, da je tožnik zamudil rok za vložitev tožbe zoper sklep z dne 13.5.1991 in zato tudi zaključek, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po sklepu z dne 13.5.1991 z dnem 20.4.1991 v tem delovnem sporu ne bo možen. Kljub temu, da tožnik v obdobju skoraj šestih let, vse do izdaje sodbe sodišča prve stopnje z dne 13.3.2002, ni zahteval sodnega varstva zoper sklep z dne 13.5.1991, ima rok za vložitev tožbe teoretično še odprt. Sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 13.5.1991, na podlagi katerega naj bi tožniku delovno razmerje prenehalo 20.4.1991, ni bil predmet obravnave v tem delovnem sporu. Tožnik je namreč izrecno zahteval le ugotovitev, da mu delovno razmerje na podlagi sklepa z dne 13.5.1991 ni prenehalo, iz te ugotovitve pa izpeljuje nadaljnje zahtevke v zvezi z obstojem delovnega razmerja in pravicami, izhajajočimi iz delovnega razmerja. Zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo po citiranem sklepu ni zahtevek za razveljavitev sklepa. To je tožnik jasno izrazil na glavni obravnavi z dne 13.3.2002 (list. št. 105) in tudi v pritožbi. Izrecno je poudaril, da v tem delovnem sporu ne gre za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi neopravičenega izostanka, zato njegovega zahtevka - pa tudi zato, ker je postavljen po odvetniku - ni mogoče smiselno šteti kot tožbo za razveljavitev sklepa z dne 13.5.1991. Šele, ko bo tožnik izrabil pravico do sodnega varstva, bo možno ugotoviti, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo na podlagi sklepa z dne 13.5.1991. Na sam datum prenehanja delovnega razmerja, če se bo ugotovilo, da je izostanek neopravičen, dokončnost in pravnomočnost sklepa ne vplivata. Vplivata pa na nadaljnje pravice, ki jih tožnik postavlja v tem zahtevku (reintegracija, reparacija in pogodbena kazen). Dokler o zakonitosti sklepa z dne 13.5.1991 ni odločeno, tudi o tem zahtevku ni mogoče odločati. O zakonitosti pa se lahko odloča le na podlagi vložene tožbe, s katero bo tožnik zahteval razveljavitev sklepa.

Če o ugovoru ni bilo odločeno in če tožnik tožbe ni vložil, to možnost pa kot rečeno še ima, je zahtevek za ugotovitev, da sklep z dne 13.5.1991 ni dokončen (čeprav o ugovoru ni odločeno, je lahko postal dokončen v okviru t.i. razumnega roka), da mu na njegovi podlagi delovno razmerje ni prenehalo, da ima pravico do vrnitve na delo, do plačila zapadlih zneskov plač in do vseh drugih pravic iz delovnega razmerja, kot tudi do pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, preuranjen. V tem primeru bi lahko sodišče prve stopnje tožbo le zavrglo in o zahtevku meritorno ni moglo odločiti.

Navedena vprašanja pa so tudi stvar dejanskega stanja in dokazne ocene, zato pritožbeno sodišče v izpodbijano sodbo ni moglo poseči tako, da bi jo spremenilo. Sodišče prve stopnje je zaradi napačnega zaključka o vročitvi sklepa z dne 13.5.1991 dejansko stanje nepopolno ugotovilo in zaradi tega tudi napravilo napačno dokazno oceno. Zato je moralo pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da sklep z dne 13.5.1991 še ni dokončen in pravnomočen (II/2 točka izreka) in v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da tožniku po sklepu z dne 13.5.1991 delovno razmerje ni prenehalo, ampak še traja, da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno s plačo ter mu plačati pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (del II/3 točke izreka) ter v delu o stroških postopka (III. točka izreka) razveljaviti in v tem obsegu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku se bo moralo sodišče ponovno opredeliti do postavljenega zahtevka in če bo stanje nespremenjeno, tožbo v tem delu kot preuranjeno zavreči. Če je tožniku delovno razmerje prenehalo po sklepu z dne 13.5.1991, ta sklep pa ni predmet tega postopka, potem v tem delovnem sporu tudi ne more uveljavljati pravic iz delovnega razmerja, katerih obstoj je odvisen od zakonitosti sklepa z dne 13.5.1991. Nadalje pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta bila v času izdaje izpodbijane sodbe sklepa disciplinskih organov prve in druge stopnje o prenehanju delovnega razmerja s pravnomočno sodbo spremenjena in na njuni podlagi tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati. Zato je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje po sklepu disciplinske komisije (ki je bil potrjen s sklepom komisije za pritožbe) ni prenehalo (del točke II/3 izreka izpodbijane sodbe). V tem primeru je napačno uporabilo materialno pravo, ker je kljub spremenjenemu sklepu disciplinskih organov zahtevek zavrnilo, namesto da bi mu ugodilo. Ker tožniku ni bil izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, je potrebno ugotoviti, da mu po sklepu disciplinskih organov delovno razmerje ni prenehalo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi zahtevek za ugotovitev, da je bil sklep z dne 13.5.1991 vročen tožnikovemu pooblaščencu 2.10.1996 (točka II/1 izreka izpodbijane sodbe). S tem je meritorno odločilo o zahtevku, ki sploh ne uživa sodnega varstva. Ugotavljanje datuma vročitve sklepa pa je stvar dejanskega stanja, od katerega je odvisen obstoj posameznih pravic in obveznosti. Posamezno dejstvo, ki tvori dejansko stanje, ne more biti predmet samostojne sodne presoje.

Pritožba utemeljeno opozarja tudi na izrek sodbe sodišče prve stopnje v I. točki izpodbijane sodbe. Takšen zahtevek ni bil postavljen in sodišče ni imelo podlage za sprejem take odločitve. Zlasti pa taka odločitev glede na zgornje ugotovitve še ni mogoča. V obeh navedenih primerih je sodišče prve stopnje prekršilo določbe postopka, zato je pritožbeno sodišče I. točko izreka razveljavilo (v tem delu se ne vrača v novo sojenje), II/1 točko pa razveljavilo in v tem delu tožbo zavrglo.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.