Jedro

Utemeljevanje neogibnosti pripora že samo po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa.

Izrek

Zahtevi zagovornikov obdolženega M.J. in D.S. za varstvo zakonitosti se zavrneta.

Obrazložitev

Okrožno državno tožilstvo v Celju je dne 6.10.2005 vložilo zoper več obdolžencev, med njimi tudi M.J. in D.S., obtožnico zaradi kaznivih dejanj neupravičenega prometa z mamili po členu 196/I KZ, omogočanja uživanja mamil po členu 197/I KZ in kaznivega dejanja prikrivanja po členu 221/I KZ. Z uvodoma navedenim sklepom je zunaj obravnavani senat Okrožnega sodišča v Celju obdolženemu M.J. in D.S. podaljšal pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. M.J. se nahaja v priporu od 9.5. od 8.30 ure dalje, D.S. pa od 26.4.2005 od 10. ure dalje. Pritožbe obdolženega M.J., njegovega zagovornika in zagovornika obd. D.S. je kot neutemeljene zavrnilo Višje sodišče v Celju s sklepom z dne 18.10.2005. Zoper navedeni pravnomočni sklep o podaljšanju pripora sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obdolženega M.J. in zagovornica obdolženega D.S. in Vrhovnemu sodišču predlagata, da zaradi uveljavljanih kršitev določb ZKP izpodbijana sklepa razveljavi in obdolžencema pripor odpravi oziroma ga nadomesti z milejšim ukrepom, to je s hišnim priporom.

Vrhovna državna tožilka A.M. spec. v odgovoru na zahtevo, podanemu v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni. Oba zagovornika sicer uveljavljata bistvene kršitve določb kazenskega postopka, vendar pa iz obrazložitve zahtev izhaja, da sodišču očitata le zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Z navedbami, da ni podan utemeljen sum, da bi obdolženi J. storil kaznivo dejanje, saj je soobdolženi Z.M. svoje predhodne izjave, s katerimi je obdolženega J. obremenjeval, kasneje zanikal, zagovornica uveljavlja, kot na to upravičeno opozarja že vrhovna državna tožilka, le razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, torej razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (2. odstavek 420. člena ZKP). Kot je razvidno iz izpodbijanih sklepov je namreč sodišče obstoj utemeljenega suma presojalo in svoje zaključke v zvezi s tem ustrezno obrazložilo. Četudi je soobdolženi M. svojo izjavo kasneje v postopku spremenil in je sodišče kot prepričljivejši ocenilo njegov prvotni zagovor ter se pri presoji o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženi J. storil očitano mu kaznivo dejanje, na to izpoved oprlo, s tem ni kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena, kot to navaja zagovornik v zahtevi. Kasneje spremenjena izpovedba ali zagovor ne pomeni, da je prej podana izjava nezakonita. Izraženi dvomi v verodostojnost prvotnega zagovora M. pa, kot je bilo že navedeno, spadajo na področje ugotavljanja dejanskega stanja.

Povedano velja tudi za nadaljnje očitke zagovornika v zahtevi, češ da ni podano sorazmerje med težo obravnavanih kaznivih dejanj in časom, ki ga je prebil obdolženec v priporu in opozarjanje na to, da ni bil še nikdar obravnavan za nobeno kaznivo dejanje in kot tak ne more veljati za izkušenega prodajalca mamil, kot ga je označilo sodišče. Iz pravnomočne odločbe o podaljšanju pripora namreč jasno izhaja, kateri so tisti podatki oziroma okoliščine, na podlagi katerih je sodišče lahko z vso zanesljivostjo sklepalo o obstoju konkretne nevarnosti ponavljanja na strani obdolženca, ocenilo pa je tudi, zakaj šteje, da je podano sorazmerje med težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo nevarnosti ponavljanja ter posegom v obdolženčevo prostost. Neutemeljen je tudi očitek zagovornice obdolženega D.S., da je sodišče kršilo določbo iz 199.a člena ZKP, s tem ko je obdolžencu ob vložitvi obtožnice podaljšalo pripor iz pripornega razloga po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Po mnenju zagovornice bi namreč zadoščal za odvrnitev nevarnosti ponavljanja že milejši ukrep, to je hišni pripor. Sodišče pa v svojem sklepu nikjer ni konkretiziralo okoliščin, ki bi preprečevale zamenjavo pripora s predlaganim hišnim priporom.

Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je sodišče jasno in nedvoumno ugotovilo obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti tudi na strani D.S. oziroma obširno navedlo vse okoliščine, ki opravičujejo obstoj konkretne nevarnosti ponavljanja in sicer, da je večkrat predkaznovan zaradi premoženjskih deliktov, v drugih kazenskih postopkih med njimi tudi zaradi istovrstnega kaznivega dejanja, kjer se mu očita večje število preprodaj prepovedane droge, da je brez zaposlitve, brez dohodkov in mu očitno predstavlja izvrševanje kaznivih dejanj način pridobivanja potrebnih finančnih sredstev. Nadalje je sodišče povsem jasno zaključilo tudi, da je glede na ugotovljeno visoko stopnjo nevarnosti ponavljanja, glede na sam način storitve obravnavanih kaznivih dejanj ter velike nevarnosti tovrstnih kaznivih dejanj za življenje in zdravje ljudi, pripor edini ukrep, ki pride v poštev za preprečitev ponovitvene nevarnosti. Izpodbijana pravnomočna odločba ima torej vse razloge o odločilnih dejstvih (obstoj pripornega razloga ter vrsto ukrepa, ki pride v poštev za odvrnitev nevarnosti ponavljanju), zaradi česar tudi ni podana kršitev, ki jo v zahtevi uveljavlja zagovornica. Če sodišče namreč presodi, da je odreditev oziroma podaljšanje pripora neogibno potrebna za varnost ljudi oziroma potek postopka, ni dolžno posebej utemeljevati, zakaj za zagotovitev varnosti ljudi oziroma potek postopka ni odredilo drugih, milejših ukrepov. Utemeljevanje neogibnosti pripora namreč že samo po sebi implicira odgovor, zakaj sodišče namesto pripora ni izreklo kakšnega drugega ukrepa.

Ker torej niso podane v zahtevah uveljavljane kršitve zakona, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo kot neutemeljeni.