Jedro

Tožnik tudi tožbi ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenilo, da gre za posojilo in da bi obenem lahko iz njih razbralo, da bi bilo nakazilo lahko v postopku za dodelitev brezplačne pravne pomoči neupoštevno v smislu ugotavljanja višine prejemkov in presoje v smislu preverjanja izpolnjevanja finančnih pogojev iz 13. člena ZBPP. Zgolj bančni izpisek, ki ga je tožbi priložil tožnik, ne zadošča.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo št. Bpp 676/2013 z dne 1. 7. 2013 je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani odločil, da se prošnja tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za pravno svetovanje in zastopanje pred sodišči I. in II. stopnje a) v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. II P 1937/2012, b) v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. III P 2458/2012, c) v pravdnem postopku, ki se vodi pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. IV P 2511/2012 in d) v pravdnem postopku zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju, zavrne .

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik dne 6. 5. 2013 na Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Ljubljani (v nadaljevanju Organ za BPP) vložil prošnjo za dodelitev BPP. Organ za BPP je nato skladno s 33. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) pridobil podatke o tožniku kot prosilcu, med njimi tudi izpisek iz bančnega računa za obdobje od novembra 2011 do januarja 2013 ter podatke o pokojninskih prejemkih za čas od novembra do januarja 2013. Organ za BPP se nato sklicuje na relevantne določbe ZBPP, in sicer na 10., 11. in 12. člen ter na 12. člen Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre). Ugotavlja, da je tožnik v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje skupno prejel 8.025,14 EUR, in sicer neto pokojnino in dva prejemka na osebni bančni račun s strani A. v višini 6.500,00 EUR. Po vpogledu v evidenco AJPES je bilo ugotovljeno, da je tožnik edini družbenik navedenega inštituta ter tudi (edini) zakoniti zastopnik. Organ za BPP je ocenil, da gre pri navedenih nakazilih za redni dohodek tožnika v smislu 12. člena ZSVarPre. Na podlagi navedenega je ugotovil, da povprečni mesečni dohodek tožnika znaša 2.675,05 EUR in tako presega višino dvakratnika osnovnega zneska minimalnega odhodka in se ni spuščal v presojo drugega dohodka in premoženja tožnika.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in jo izpodbija s tožbo. V njej opisuje potek postopka ter se sklicuje na določbe ZBPP. Poudarja, da je bil obstoj nakazil ugotovljen iz bančnih podatkov, tožnik pa v zadevi ni bil pozvan, da se glede tega izjasni. Tožena stranka se je tako pri odločanju oprla na dejstva, ki so pomembna za odločitev, vendar tožniku glede tega ni bila dana možnost, da se izjavi. S tem pa je bil kršen 9. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Nato pa glede tega pojasni, da ta nakazila predstavljajo posojilo, ki ga bo tožnik moral vrniti. Ker je bil tožnik v težki finančni situaciji, ni imel druge možnosti, kot da si sredstva za preživljanje sposodi. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je tožnik v v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje na svoj bančni račun skupno prejel 8.025,14 EUR (neto pokojnino in dva prejemka s strani A. v višini 6.500,00 EUR). Prav tako ni sporno, da je tožnik edini družbenik in edini zakoniti zastopnik A., ki je na bančni račun tožnika navedena sredstva nakazal. Sporno v zadevi je, ali bi moral biti tožnik pozvan, da se izjasni o naravi ugotovljenih prejemkov.

Kot izhaja iz predloženih spisov, tožnik v vlogi z dne 22. 2. 2013 ni navedel, da je v zadnjih treh mesecih prejel nakazili. Šele ko je Organ za BPP po uradni dolžnosti pridobil podatke o nakazilu in jih ocenil kot osebni prejemek, je tožnik v tožbi navedel, da gre za posojilo. Pri tem pa tudi tožbi ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko ocenilo, da gre res za posojilo in da bi obenem lahko iz njih razbralo, da bi bilo to nakazilo lahko v postopku za dodelitev BPP neupoštevno, v smislu ugotavljanja višine prejemkov in presoje v smislu preverjanja izpolnjevanja finančnih pogojev iz 13. člena ZBPP. Zgolj bančni izpisek, ki ga je tožbi priložil tožnik namreč navedenemu ne zadosti. Čim je pa tako je tudi po presoji sodišča izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Prav tako pa Organ za BPP glede na ugotovljeno dejansko stanje po presoji sodišča ni kršil procesnih določb. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji odločbe pravilno ugotovljeno. Ker sodišče tudi ni našlo kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.