Jedro

Državna tožilka je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem oziroma dopolnitev mnenja ter nato, če se bo pokazalo za potrebno, tudi zaslišanje obeh izvedenk zaradi ugotovitve obdolženčeve prištevnosti. Prav ta ugotovitev pa je pomembna za nadaljnji potek postopka, zato se ni mogoče strinjati z zagovornico, da nadaljnja procesna dejanja v preiskavi več niso potrebna.

Izrek

Zoper obdolženega J. Ž. se iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku podaljša pripor za en mesec in petnajst dni, to je do vključno 2. 5. 2016.

Obrazložitev

1. V kazenski zadevi zoper obdolženega J. Ž. je preiskovalna sodnica s sklepom z dne 19. 12. 2015 uvedla preiskavo zaradi kaznivih dejanj umora po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1 in odvzema motornega vozila po prvem odstavku 210. člena KZ-1. Istega dne je preiskovalna sodnica zoper obdolženca odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki teče od 17. 12. 2015 od 9.41 ure dalje. Pripor je bil obdolžencu podaljšan s sklepom senata okrožnega sodišča I Ks 48797/2015 z dne 15. 2. 2016 do 17. 3. 2016 do 9.41 ure.

2. Državna tožilka je na podlagi določbe drugega odstavka 205. člena ZKP predlagala, da se obdolžencu podaljša pripor iz istega pripornega razloga še za dva meseca, to je do 17. 5. 2016. V predlogu za podaljšanje pripora navaja, da obstaja zakonska podlaga za pripor, to je utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ. Po oceni državne tožilke še vedno obstajajo razlogi za pripor. Navaja okoliščine, na podlagi katerih ocenjuje, da je priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP pri obdolžencu še vedno podan. Kot razlog za podaljšanje pripora navaja, da preiskave iz objektivnih razlogov še ni bilo mogoče končati. V obravnavani zadevi je sodišče odredilo izvedenstvo izvedenke psihiatrinje in izvedenke psihologinje. Obe izvedenki sta mnenji izdelali dne 8. 3. 2016. Iz psihiatričnega izvedenskega mnenja izhaja, da je neugodna kombinacija nezrelega impulzivnega čustvovanja ter motenj realitetne kontrole pri obdolžencu, bistveno vplivala tako na njegovo sposobnost razumevanja dejanja, kot tudi obvladovanja. Izvedenka psihiatrinja je mnenja, da je bila zaradi motene realitetne kontrole ob psihotični dekompenzaciji v sklopu osebnostne motnje sposobnost obdolženca razumeti svoja dejanja in obvladovati svoja dejanja bistveno zmanjšana. Iz mnenja izvedenke psihologinje, specialistke klinične psihologije pa izhaja, da je šlo pri obdolžencu v času storitve kaznivega dejanja umora najverjetneje za psihotično epizodo z ukinjeno realitetno kontrolo v sklopu psihične dekompenzacije v okviru mejne osebnostne motnje. Obdolženčevo ravnanje v času kaznivega dejanja po mnenju klinične psihologinje ni bilo pod njegovo zavestno kontrolo. Ker sta bili obe izvedenski mnenji z dne 8. 3. 2016 izdelani istočasno, izvedenka za psihiatrijo ugotovitev izvedenke klinične psihologije ni vključila v svoje izvedensko mnenje in se ni opredelila do ugotovitev te izvedenke. Slednje pa je v obravnavani zadevi pomembno, saj se postavlja, po oceni državne tožilke, vprašanje, ali je bil obdolženi v času storitve kaznivega dejanja neprišteven ali bistveno zmanjšano prišteven. Državno tožilstvo je preiskovalni sodnici zato predlagalo, da odredi dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenke psihiatrinje v zvezi z ugotovitvami izvedenke klinične psihologije. Predlagalo je še, da sodišče po dopolnitvi izvedenskega mnenja, če se bo izkazalo kot potrebno, zasliši obe izvedenki. Glede na nasprotujoči si mnenji tožilstvo ne more sprejeti odločitve o nadaljnjem poteku postopka, to je o vložitvi obtožnega akta ali pa predloga za izrek varnostnega ukrepa. Ocenjuje, da je zaradi izvedbe predlaganih dokazov potreben določen čas, zaradi česar predlaga podaljšanje pripora obdolžencu do navedenega datuma.

3. O predlogu za podaljšanje pripora se je izjasnila obdolženčeva zagovornica, odvetnica M. K. Predlogu za podaljšanje pripora nasprotuje. Sodišče je odredilo dve vrsti izvedenstva, vsakega s svojo odredbo ter z nalogami iz samostojnih strokovnih področij. Zato obramba nasprotuje predlogu tožilstva, da naj se izvedenka psihiatrinja opredeli do ugotovitev izvedenke psihologinje, saj meni, da je izvedba tega dokaza nepotrebna. Sodišče je tisto, ki mora utemeljeno in obrazloženo navesti v okviru dokazne presoje, katero mnenje in v kolikšnem obsegu se upošteva.

4. Preiskovalna sodnica je ocenila, da je predlog državne tožilke utemeljen ter navedla, da bo morala izvedenka izdelati dopolnitev izvedenskega mnenja.

5. Po določbi drugega odstavka 205. člena ZKP sme senat Vrhovnega sodišča, če zoper obdolženca teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja, za katerega je po zakonu predpisana kazen zapora nad pet let, podaljšati pripor še za tri mesece. Zoper obdolženca je uvedena preiskava zaradi kaznivega dejanja umora, za katerega je predpisana kazen zapora najmanj 15 let, zato je formalni pogoj za podaljšanje pripora izpolnjen.

6. Odločanje o podaljšanju pripora obsega presojo, ali so podani naslednji pogoji: utemeljen sum, da je obdolženi storil določeno kaznivo dejanje, obstoj katerega od pripornih razlogov iz 1. do 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP in neogibnost pripora za potek postopka ali varnost ljudi.

7. Utemeljen sum, da je obdolženi storil kaznivo dejanje umora po 4. točki 116. člena KZ-1 je ugotovljen v sklepu o preiskavi. Vrhovno sodišče se strinja z državno tožilko, da dosedanji potek preiskave ter izvedeni dokazi utemeljenosti suma niso omajali.

8. Okrožna državna tožilka v predlogu za podaljšanje pripora ocenjuje, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog tako imenovane ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Objektivne in subjektivne okoliščine, ki takšno oceno utemeljujejo, se niso spremenile. Zoper obdolženca je uvedena preiskava za enega najhujših kaznivih dejanj, kaznivo dejanje umora, za katerega je predpisana kazen zapora najmanj 15 let. Način izvršitve in teža kaznivega dejanja, katerega je obdolženi utemeljeno osumljen ter okoliščine, v katerih je bilo dejanje storjeno, da je obdolženec z nožem oškodovanca osemnajstkrat zabodel, uporabil pa je tudi fizično silo z udarci in davljenjem z blazino, utemeljujejo presojo, da obstaja realna in konkretna nevarnost ponovitve istovrstnega kaznivega dejanja. Ta sklep utrjuje dejstvo, da je obdolženec dejanje napovedoval z grožnjami, ko je svojcem govoril, da bo umoril dve osebi, ter osebne lastnosti obdolženca, ki izhajajo iz izvedenskih mnenj izvedenke psihiatrinje in psihologinje, kar poudarja državna tožilka (mejna osebnostna motnja, ki jo ugotavljata obe izvedenki, motena realitetna kontrola ob psihotični dekompenzaciji v sklopu osebnostne motnje, nerealne zaznave in izkrivljene zaznave okolja kot so blodnje in halucinacije, da naj bi bil obdolženi paranoiden in nanašalen ter se hitro počuti ogroženega). Navedeno pa predstavljaja tiste objektivne in subjektivne okoliščine, ki utemeljujejo sklep o realni in konkretni nevarnosti ponovitve specifičnega, to je istovrstnega kaznivega dejanja.

9. Podaljšanje pripora obdolžencu potrjuje tudi presoja neogibnosti pripora. Ob visoki stopnji nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, ki ogroža varnost in življenje drugih, se tako pokaže pripor kot neogiben ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve, ter kot najhujši poseg v osebno svobodo v razumnem sorazmerju s težo dejanja, ki se očita obdolžencu.

10. Vrhovno sodišče je zato ugodilo predlogu državne tožilke in pripor zoper obdolženca iz navedenega pripornega razloga podaljšalo. Zagovornica poudarja, da podaljšanje pripora ni potrebno, ker je izvedba nadaljnjih dokazov v zvezi z izvedenstvom v preiskavi odveč, saj je ocena izvedenskega mnenje pridržana sodišču. Ocena izvedenskega mnenja je lahko pridržana sodišču v fazi po vložitvi obtožnega akta. V tej fazi postopka pa sodišče dokazov še ne more ocenjevati po načelu proste presoje dokazov. Državna tožilka je predlagala izvedbo dokaza z izvedencem oziroma dopolnitev mnenja ter nato, če se bo pokazalo za potrebno, tudi zaslišanje obeh izvedenk zaradi ugotovitve obdolženčeve prištevnosti. Prav ta ugotovitev pa je pomembna za nadaljnji potek postopka. Zato se ni mogoče strinjati z zagovornico, da nadaljnja procesna dejanja v preiskavi več niso potrebna. Vrhovno sodišče ocenjuje, da je za izvedbo predlaganega dokaza potreben določen čas ter da bo tudi po zaključku preiskave državni tožilki potreben določen čas, da bo sprejela eno izmed odločitev, predvidenih v drugem odstavku 184. člena ZKP. Sodišče mora pri trajanju pripora v preiskavi presojati, ali je trajanje v skladu s pravico obdolženca do sojenja v razumnem roku. V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče ob upoštevanju obsežnosti zadeve ter procesnih dejanj, ki jih je še potrebno izvesti, ugotavlja, da je podaljšanje pripora še za en mesec in petnajst dni do 2. 5. 2016 razumen rok in da pravica obdolženca do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni kršena.