Jedro

Iz spisovnega gradiva izhaja, da tožeči stranki nista predložili asignacijskih pogodb, na katere se v tožbi sklicujeta in jih izpodbijata. Tožena stranka je odgovoru na tožbo priložila le asignacijsko pogodbo št. 796/A/99 z dne 21.6.1999, ki jo je imela sama, za ostale asignacijske pogodbe pa zatrjevala, da jih s stečajnim dolžnikom ni sklenila. Sodišče je zato ostale sporne asignacijske pogodbe pridobilo od stečajnega dolžnika (1. odst. 228. člena ZPP) šele dne 11.12.2002 (list. št. 39), torej po dne 26.11.2002 opravljenem naroku. O teh dokazih se tožena stranka zato, ker z njimi ni razpolagala, prav na navedenih asignacijskih pogodbah pa tožeči stranki temeljita svoj tožbeni zahtevek, brez svoje krivde ni mogla izjasniti. S trditvami in predloženimi dokazi tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 19.12.2002, kolikor zadevajo asignacijske pogodbe, v katerih kot asignat nastopa družba X, tožena stranka ni bila prekludirana in jih je sodišče utemeljeno obravnavalo.

Na podlagi ugotovljenih dejstev, da je tožena stranka dejansko le opravljala svojo bančno funcijo izvajanja plačilnega prometa, ker je zneske zapadlih obrokov Y po leasing pogodbah in posojilni pogodbi nakazala na račune upnikov stečajnega dolžnika v tujini, materialno pravno pravilno odločilo. Zneske iz asignacijskih pogodb torej ni porabila za poplačilo morebitnih svojih terjatev do stečajnega dolžnika, pač pa jih je le prenakazala kot dolg (bodočega) stečajnega dolžnika do tretjih upnikov. Izpodbijane asignacijske pogodbe, ki jih je sklenil stečajni dolžnik, torej niso bile sklenjene v korist tožene stranke (primerjaj 2. odst. 129. člena ZPPSL).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdne stranke same nosijo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z uvodoma citirano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da pravna dejanja tožene stranke in sicer asignacija št. 530/A/99 z dne 26.4.1999, asignacija št. 1193/A/99 z dne 8.9.1999, asignacija št. 796/A/99 z dne 21.6.1999, in asignacija št. 1085/A/99 z dne 19.8.1999 in plačila na njihovi podlagi v skupni višini 13.716.362,08 SIT nimajo pravnega učinka proti stečajni masi stečajnega dolžnika Y d.o.o. Kranj - v stečaju in da mora tožena stranka v stečajno maso Y d.o.o., Kranj - v stečaju plačati znesek 13.716.362,08 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov v plačilo do plačila. Tožečima strankama je naložilo še povračilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Zoper navedeno sodbo sta se pravočasno pritožili tožeči stranki, uveljavljali pa sta vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagali spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka predlagala, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da ne bi smelo upoštevati trditev in dokazov tožene stranke, ki jih je le-ta podala po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, torej po 26.11.2002, ker je to v nasprotju s 1. odst. 286. člena ZPP. Po 2. odst. 286. člena ZPP namreč sme stranka navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze tudi na poznejših narokih, če jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Iz spisovnega gradiva izhaja, da tožeči stranki nista predložili asignacijskih pogodb, na katere se v tožbi sklicujeta in jih izpodbijata. Tožena stranka je odgovoru na tožbo priložila le asignacijsko pogodbo št. 796/A/99 z dne 21.6.1999, ki jo je imela sama, za ostale asignacijske pogodbe pa zatrjevala, da jih s stečajnim dolžnikom ni sklenila. Sodišče je zato ostale sporne asignacijske pogodbe pridobilo od stečajnega dolžnika (1. odst. 228. člena ZPP) šele dne 11.12.2002 (list. št. 39), torej po dne 26.11.2002 opravljenem naroku. O teh dokazih se tožena stranka zato, ker z njimi ni razpolagala, prav na navedenih asignacijskih pogodbah pa tožeči stranki temeljita svoj tožbeni zahtevek, brez svoje krivde ni mogla izjasniti. S trditvami in predloženimi dokazi tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 19.12.2002, kolikor zadevajo asignacijske pogodbe, v katerih kot asignat nastopa družba Inženiring projekt, tožena stranka ni bila prekludirana in jih je sodišče utemeljeno obravnavalo.

Utemeljeno pa pritožnik opozarja na prepozno predložene dokaze v zvezi z asignacijsko pogodbo št. 796/A/99 z dne 21.6.1999. Prvostopenjsko sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na dokaze (nalog za izvršitev v tujino - priloga B13), ki jih je tožena stranka predložila šele po zaključku prvega naroka za glavno obravnavo, čeprav je z njimi očitno razpolagala že prej, kot izhaja iz njenega odgovora na tožbo. Kljub temu pa odločitev prvostopenjskega sodišča glede navedene asignacije ni nepravilna in nezakonita. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo navajala, da je po asignacijski pogodbi plačani znesek predstavljal plačilo obroka, ki ga je dolgoval stečajni dolžnik upniku Ž banki po posojilni pogodbi in ga je tožena stranka poravnala navedenemu upniku. V zavarovanje plačila je tožena stranka sicer izdala navedeni banki garancijo. Tožena stranka pa ni trdila, da je plačilo po asignaciji predstavljalo plačilo po vnovčeni bančni garanciji. Iz navedenega odgovora na tožbo torej ni razvidno, da bi bil z asignacijo poplačan dolg stečajnega dolžnika do tožene stranke. Pritožnika pa v prvostopenjskem postopku nista pojasnila, katera terjatev tožene stranke kot upnika naj bi bila z asignacijo poplačana. Že iz tega razloga njunemu tožbenemu zahtevku na izpodbijanje asignacijske pogodbe z dne 21.6.1999, kot nesklepčnemu, ni bilo mogoče ugodoti. Čeprav je torej prvostopenjsko sodišče neutemeljeno upoštevalo dokaze, ki jih je tožena stranka v zvezi s to asignacijsko pogodbo predložila prepozno, ta kršitev iz zgoraj navedenega razloga ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe v tem delu. Pritožnika šele v pritožbi pojasnjujeta, katera terjatev tožene stranke naj bi bila z asignacijo poplačana. Navajata namreč, da je tožena stranka že dne 17.6.1999 nakazala Ž banki znesek 32.725,71 DEM kot plačilo sedmega obroka, šele štiri dni zatem pa je sklenila asignacijsko pogodbo in prejela plačilo. Tožena stranka naj bi torej najprej plačala dolg stečajnega dolžnika do Ž banke, nato pa z asignacijo regresirala ta dolg od stečajnega dolžnika. Navedene trditve pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi 1. odst. 337. člena ZPP ni smelo presojati, saj pritožnici nista pojasnili, niti verjetno izkazali, zakaj teh dejstev nista mogli navesti že v postopku na prvi stopnji.

Na podlagi ugotovljenih dejstev, da je tožena stranka dejansko le opravljala svojo bančno funcijo izvajanja plačilnega prometa, ker je zneske zapadlih obrokov Y po leasing pogodbah in posojilni pogodbi nakazala na račune upnikov stečajnega dolžnika v tujini, materialno pravno pravilno odločilo. Zneske iz asignacijskih pogodb torej ni porabila za poplačilo morebitnih svojih terjatev do stečajnega dolžnika, pač pa jih je le prenakazala kot dolg (bodočega) stečajnega dolžnika do tretjih upnikov. Izpodbijane asignacijske pogodbe, ki jih je sklenil stečajni dolžnik, torej niso bile sklenjene v korist tožene stranke (primerjaj 2. odst. 129. člena ZPPSL). Prvostopenjsko sodišče je zato utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek. Ker pri tem ni zagrešilo bo reševanju pritožbe uradno upoštevnih bistvenih postopkovnih kršitev (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena in 155. členom ZPP. Ker tožeči stranki s pritožbo nista uspeli, morata sami nositi svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo tudi ni prispevala k boljši razjasnitvi zadeve, zato njenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih v smislu 155. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da jih je dolžna nositi sama.