Jedro

Toženca se plačila prispevka v rezervni sklad ne moreta razbremeniti na predlagan način, torej da v obnovo skupnega dela stavbe (svoje terase) vložita svoja sredstva (ne glede na to, da je bila odločitev o povečanju prispevka rezervnega sklada sprejeta ravno zaradi predvidene obnove teras), saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo prispevka v rezervni sklad je odločilno le, ali sta sredstva rezervnega sklada za sporno obdobje že vplačala ali ne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba in sklep sodišča prve stopnje potrdita.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z odločbo z dne 6.3.2014 dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka), odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 183339/2010 z dne 11.1.2011 razveljavi tudi v 1. in 3. odstavku izreka (II. točka izreka), ter tožencema naložilo, da vsak od njiju tožnici plača 644,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.11.2010 dalje do plačila ter 43,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.2011 dalje do plačila (III. točka izreka). Odločilo je tudi, da sta dolžna toženca tožnici povrniti 437,06 EUR pravdnih stroškov (IV. točka izreka).

2. Zoper odločbo sodišča prve stopnje se pravočasno pritožujeta toženca. Menita, da sredstev rezervnega sklada nista dolžna plačati, ker sta to že storila z investicijo v prenovo svoje terase. Tak je bil na primer dogovor z drugim etažnim lastnikom, ki je bil iz tega razloga oproščen plačila. Sprašujeta se, zakaj to ni bilo omogočeno tudi njima. Obnova njune terase se je ponesrečila. Napake sta odpravila sama ter v to vložila še enkrat več denarja. Povišano vplačilo v rezervni sklad je bilo med etažnimi lastniki izglasovano zgolj z namenom, da vsak poplača sanacijo svoje terase. Ker gre pri terasah za skupne dele na zasebni lastnini (stanovanju), bi moral biti kriterij določitve višine prispevka drugačen (in sicer v razmerju med površino terase, ki je predvidena za prenovo, ter površino vseh prenovljenih teras), saj so v nasprotnem primeru nekateri lastniki oškodovani. Ker se edino pri njiju ni opravila obnova, ni razloga, da bi jo plačala. Sporu bi se sicer lahko izognila, če bi vtoževane zneske plačala, ter nato vložila tožbo zoper upravnika za njihovo povrnitev (kot navaja sodišče), a s tem ne bi uspela, ker so sredstva rezervnega sklada nepovratna.

3. Tožnica na pravilno vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku (1)). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oz. je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP). V zvezi s to značilnostjo je tesno povezana tudi okoliščina, da je moč v postopku v sporih majhne vrednosti (v skladu z določbo 453. člena ZPP) upoštevati samo tista dejstva in dokaze, ki jih stranke navajajo v vlogah iz 452. člena ZPP. Novih dejstev (dokazov), ki jih stranka navaja oz. poda kasneje (kar velja seveda tudi za pritožbo), sodišče ne sme upoštevati (saj so nedopustna).

6.

Sodišče prve stopnje je tožencema utemeljeno v plačilo naložilo sredstva rezervnega sklada za obdobje od decembra 2008 do septembra 2010 ter v razlogih sodbe tudi natančno in v celoti pravilno odgovorilo na vse njune ugovore, s katerimi se takšnemu plačilu upirata. Bistveno je, da imamo opravka z zakonsko obveznostjo vsakega etažnega lastnika večstanovanjske stavbe, ki ima več kot dva etažna lastnika in več kot osem posameznih delov (kar je izpolnjeno tudi v konkretnem primeru). Toženca se plačila ne moreta razbremeniti na predlagan način, torej da v obnovo skupnega dela stavbe (svoje terase) vložita svoja sredstva (ne glede na to, da je bila odločitev o povečanju prispevka rezervnega sklada sprejeta ravno zaradi predvidene obnove teras), saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je tako odločilno le, ali sta sredstva rezervnega sklada za sporno obdobje že vplačala ali ne. Ker iz ugotovitev izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi to že storila (in tega tudi nista zatrjevala), je sprejeta odločitev, ki jima takšno plačilo nalaga, (materialno-pravno) pravilna. Pritožnika si ob tem napačno razlagata obrazložitev sodišča prve stopnje, češ da se lahko z ustreznim zahtevkom obrneta na izvajalce del oziroma na upravnika, ki naj bi bili po njunem zatrjevanju odgovorni za neuspelo sanacijo njune terase v preteklosti. Sodišče prve stopnje namreč ne govori o vračilu tega, kar se v tem postopku terja od njiju, temveč o povrnitvi (morebitne) škode, ki naj bi jo (domnevno) povzročil izvajalec (zaradi nekvalitetno opravljenih gradbenih del) oziroma upravnik (z ravnanjem v nasprotju z interesi etažnih lastnikov).

7. Višino mesečnega prispevka v rezervni sklad, ki sta ga toženca dolžna plačevati za sporno obdobje, je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi (veljavno) sprejetega sklepa etažnih lastnikov in je razvidna iz zadnje alineje 10. točke obrazložitve sodbe. Prav tako ni moč slediti pritožbenim navedbam, da bi morali v konkretnem primeru veljati drugačni kriteriji za določitev višine prispevka, ker naj bi šlo za pri terasah za ''poseben skupen del'' stavbe. V zvezi s tem gre opozoriti, da že sam zakon oziroma pravilneje podzakonski akt (Pravilnik o merilih za določitev prispevka etažnega lastnika v rezervni sklad in najnižji vrednosti prispevka (2)) določa jasne kriterije za izračun prispevka. Navajanje, da bi bilo glede na namen zbiranja višjega prispevka bolj pravično, da bi se ta določil na (v pritožbi) opisan način, ima zato lahko le hipotetičen značaj. Ker je uperjeno zoper višino samega zahtevka, sodišče prve stopnje pa v okviru 15. točke obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja (pritožba pa te ugotovitve ne osporava/izpodbija), da toženca višini ne oporekata, pa tudi sicer predstavlja nedopustno novoto.

8. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami, v nadaljevanju ZPP .

(2) Ur. list RS št. 11/2004