Jedro

Na odprodani stvari iz skupnega premoženja ni mogoče ugotavljati lastninske pravice. Predmet lastninske pravice je lahko le individualno določena stvar. Če te ni več, imata zakona ustrezne obligacijske zahtevke.

Kupnina za odprodano skupno stvar je skupna, vendar od gole ugotovitve, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi kupnina za prodano stanovanje, tožnica nima nobene pravne koristi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2., 3. in

4. točki izreka razveljavi ter tožba v tem delu zavrže. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka potrdi.

Tožnica sama krije svoje stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpdbijano sodbo odločalo o razdelitvi skupnega premoženja pravdnih strank, ki sta razvezana zakonca.

Ugotovilo je, da v njuno skupno premoženje spada stanovanjska hiša s pritiklinami in pripadajočim zemljiščem (parc. št. 228/90 vl. št. 692 k.o. Gozd) in tožencu naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine, da se bo tožnica pri navedeni nepremičnini lahko vpisala kot solastnica do 1/2 (1. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da so skupni tudi enosobno stanovanje z vrtom v počitniško stanovanjskem naselju Barbariga pri Puli oziroma njegova tolarska protivrednost

200.000 HRK na dan 17.1.2001 (2. točka izreka), denarna sredstva v višini 80.000 DEM v protivrednosti EUR na dan 31.12.2001 v višini

41.026 EUR (4. točka izreka) in osebni avtomobil znamke Audi 100 (letnik 1996) oziroma njegova vrednost na dan pravnomočnosti razveze med pravdnima strankama; tožencu je v zvezi s tem naložilo, da mora tožnici izročiti polovico vrednosti tega avtomobila na dan 15.8.1997 (3. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

Toženec se je proti navedeni sodbi pravočasno pritožil. Sodišču prve stopnje očita, da je razsodilo v nasprotju z 59. členom ZZZDR, ker ni upoštevalo dejanskega prispevka zakoncev k skupnemu premoženju in predvsem njunih dolgov v zvezi z gradnjo sporne hiše. Sodišče prve stopnje tudi ni obravnavalo vsega premoženja, ki sta ga pravdni stranki pridobili v zakonski zvezi. Tožnica je namreč prodala družbo Kami, d.o.o., vredno 20.000 DEM, osebni avtomobil znamke Yugo, vreden

6.000 DEM, in odtujila denarna sredstva s toženčevega računa v višini

5.000 DEM. Sporna stanovanjska hiša ni skupno premoženje, saj stoji na zemljišču, ki je bilo podarjeno tožencu. Nobenega dokaza ni, da Velimir Radman karkoli dolguje tožencu. Izrek sodbe ni jasen, saj se sodišče ni opredelilo do delitve premoženja od prodanega stanovanja v Barbarigi in o nakupu tožničinega stanovanja v Puli. Nedopustno je, da je sodišče tožnici prisodilo večji del skupnega premoženja kot tožencu, čeprav mu v obrazložitvi sodbe priznava, da je prispeval k skupnemu premoženju največji del svojega dela in sredstev. Toženec zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in ponovno obravnavanje še preostalega skupnega premoženja. V izogib nadaljnjemu pravdanju pa ponuja pobotanje medsebojnih terjatev pravdnih strank.

Tožnica v odgovoru na pritožbo vrača pritožbene trditve kot brezpredmetne. Meni, da so namenjene le zavlačevanju postopka, saj je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, toženec pa med pravdo tudi ni postavil nasprotnega tožbenega zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v obsežnem dokaznem postopku pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, od katerih je po 59. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 15/76 do 14/89 in Ur. l. RS, št. 13/94 do 42/03) odvisen delež vsakega zakonca na skupnem premoženju. Posplošen pritožbeni očitek, da je bila sodba izdana v nasprotju z navedenim zakonskim določilom, ne zadošča. Iz razlogov izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da je bil toženčev denarni prispevek k skupnemu premoženju zaradi njegovih višjih zaslužkov res večji od tožničinega, vendar je tožnica za razliko od toženca pri pridobitvi skupnega premoženja v večji meri sodelovala s svojim osebnim delom. Tako je varovala in vzgajala dvoje otrok (skupnega in toženčevega), skrbela je za toženčeve sorodnike in določen čas tudi za številne begunce, ki so se zatekli k pravdnima strankama, opravljala gospodinjska in druga domača dela. Tudi gradnjo sporne hiše je dejansko vodila tožnica, ker je bil toženec zaradi svojega dela odsoten. Poleg tega je pomagala tudi pri administrativnih poslih iz toženčeve dejavnosti. Glede na navedeno je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da tožencu ni uspelo izpodbiti domneve iz 1. odstavka 59. člena ZZZDR, po katerem se pri delitvi skupnega premoženja šteje, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka.

Tožničin delež po sodbi znaša 1/2, zato je protispisna pritožbena trditev, da je bilo tožnici prisojeno več kot tožencu. Res je sicer, da v skupno premoženje zakoncev sodijo tudi skupni dolgovi, vendar sodišče skladno s 1. odstavkom 2. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02 in 2/04) lahko odloča le v mejah postavljenih zahtevkov. Toženec ustreznega zahtevka, na podlagi katerega bi sodišče prve stopnje lahko obravnavalo tudi zatrjevane skupne dolgove, med pravdo ni uveljavljal. Potemtakem se je sodišče prve stopnje pri odločanju upravičeno omejilo le na tisto skupno premoženje, ki je bilo zajeto v tožničinem tožbenem zahtevku. Sicer pa tudi za skupne dolgove zakoncev velja, da se delijo med zakonca v enakem deležu kot ostalo skupno premoženje. Če si je torej tožnica res prilastila skupna sredstva s toženčevega računa ter kupnino za prodano podjetje in osebni avtomobil, bo lahko toženec zahteval od nje, da mu izroči njegov delež. Toženčev predlog, naj se že v tej pravdi pobotajo medsebojne terjatve zakoncev, pa nima pravne podlage.

Sodišče v pravdnem postopku namreč odloči le o tem, kaj predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, in kolikšni so njuni deleži na njem, konkretna razdelitev skupnega premoženja oziroma posameznih stvari, ki ga sestavljajo, pa je stvar dogovora zakoncev oziroma nepravdnega postopka za razdružitev skupnega premoženja.

Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da je sporna stanovanjska hiša z zemljiščem vred skupna. Toženec ni dokazal, da bi mu prejšnja lastnica zemljišče podarila. Dejstvo, da je samo njemu izstavila odpisno dovoljenje, na podlagi katerega se je toženec vknjižil kot edini lastnik, ne more biti odločilno. Darilna pogodba bi morala biti sestavljena v pisni obliki, ker gre za nepremičnino.

Takšne pogodbe pa toženec nima. Očitno je bilo odpisno dovoljenje z dne 20.3.1993 izdano že po končani gradnji. Ker sta pravdni stranki sporno stanovanjsko hišo zgradili v času zakonske zveze, gre po 2. odstavku 51. člena ZZZDR za njuno skupno premoženje. Enako velja tudi za pripadajoče zemljišče. Pravdni stranki sta sicer začeli z gradnjo na tujem zemljišču, vendar ob soglasju takratne lastnice, zato sta po pravilih o gradnji na tujem svetu iz 25. člena tedaj veljavnega Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 in 36/90) pridobili lastninsko pravico tudi na zemljišču. Njun delež na njem pa je enak kot na hiši in ostalem skupnem premoženju, torej za vsakega 1/2. Tako se pokaže, da je odločitev sodišča prve stopnje glede tega premoženja, ki jo vsebuje 1. točka izreka izpodbijane sodbe, v dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato toženčevo pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP ta del sodbe potrdilo.

Iz izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da sta pravdni stranki v času skupnega življenja pridobili tudi enosobno stanovanje v počitniško stanovanjskem naselju Barbariga in osebni avtomobil znamke Audi 100; prvega je prodala tožnica dne 17.1.2001, torej med pravdo, drugega pa toženec neugotovljenega dne. Sodišče prve stopnje je tudi to premoženje vključilo v sodbo, pri tem pa je spregledalo, da na potrošnih, odprodanih ali neobstoječih stvareh ni mogoče ugotavljati lastninske pravice. Predmet lastninske pravice je namreč lahko le individualno določena stvar. Če te ni več, imata pravdni stranki ustrezne obligacijske zahtevke. Res je sicer, da je kupnina za odprodane skupne stvari tudi skupna, vendar tožnica temu ni ustrezno prilagodila svojega tožbenega zahtevka. Tožnica namreč od gole ugotovitve, da v skupno premoženje pravdnih strank sodi kupnina za prodano stanovanje, nima nobene pravne koristi. Če je namreč celotno kupnino obdržala, bi lahko le toženec z dajatvenim zahtevkom terjal svojo polovico.

Pravni interes je procesna predpostavka vsake tožbe oziroma zahtevka.

Če ta ni podan, tožba ni dopustna. To pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožničino tožbo v zvezi s spornim stanovanjem na podlagi

1. odstavka 274. člena ZPP zavreči. Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 4. točke 358. člena ZPP ob reševanju pritožbe izpodbijano sodbo v 2. točki izreka razveljavilo in tožbo v tem delu zavrglo.

Enako je ravnalo glede odločitve, ki jo vsebujeta 3. in 4. točka izreka izpodbijane sodbe. Tožnica bi sicer smela zahtevati od toženca izročitev polovice kupnine za prodani osebni avtomobil, vendar bi morala v svojem zahtevku določno navesti znesek, ki ga uveljavlja iz tega naslova. Ker je bil avtomobil prodan, ne more biti več predmet ugotovitvenega zahtevka. Od gole ugotovitve, da je pravdnima strankama skupna vrednost tega avtomobila v nedoločeni višini, pa tožnica tudi nima nobene pravne koristi, kot je že bilo obrazloženo.

Tudi skupna denarna sredstva v višini 41.026 EUR bi lahko bila predmet obravnave in odločanja le, če bi tožnica v zvezi s temi sredstvi postavila ustrezen dajatveni zahtevek, torej zahtevek za plačilo svoje polovice teh sredstev. Takega zahtevka tožnica ni uveljavljala, samo ugotovitveni zahtevek pa ne zadošča, ker gre za generično stvar, zato tožnica tudi za ta svoj zahtevek nima pravnega interesa. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v 2., 3. in 4. točki izreka razveljavilo po uradni dolžnosti in tožbo v tem delu zavrglo, na toženčeve pritožbene trditve v zvezi s tem premoženjem ni treba odgovarjati.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. in 2. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom istega zakona. Toženec, ki je s pritožbo delno uspel, stroškov zanjo ni priglasil, tožnica pa mora svoje stroške za odgovor na pritožbo kriti sama, ker njen odgovor ni prispeval k odločitvi o pritožbi.