Jedro

Občan ima stalno prebivališče na naslovu, kjer stalno živi.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni upravni organ je ugotovil, da tožnica ne prebiva v, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče. Odločil je, da bo po dokončnosti odločbe pristojni organ v registru prebivalstva spremenil naslov tožnice iz sedanjega ... v nov naslov .... Po izvedenem dokaznem postopku je upravni organ ugotovil, da tožnica dejansko ne prebiva na naslovu, na katerem je prijavljena. Tožena stranka je zavrnila pritožbo tožnice z utemeljitvijo, da je prvostopni upravni organ odločil na podlagi 8. člena zakona o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva. Priče so izpovedale, da tožnica dejansko živi na ... Tudi sama je izpovedala, da na ... ne živi. Po 3. členu zakona je za stalno prebivališče poleg namena prebivanja potrebna tudi dejanska naselitev, zato je sprememba naslova pravilna. V tožbi in njeni dopolnitvi je tožnica predlagala, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo. Navajala je, da res dejansko ne živi na ..., vendar le zato, ker ji je bilo to z zamenjavo ključavnice onemogočeno. Zato nima druge možnosti. Na novem naslovu nima namena živeti, zato niso izpolnjeni pogoji po 3. členu zakona.

V odgovoru na tožbo je tožena stranka navajala, da tožnica dejansko ne živi na prijavljenem naslovu, kar je nedvomno pokazal izvedeni dokazni postopek. Po 3. členu zakona sta potrebna dva pogoja, da se šteje, da ima občan v določenem naselju stalno prebivališče. Ta pogoja pri tožnici nista izpolnjena.

Tožba ni utemeljena.

V zakonu o evidenci nastanitve občanov in o registru prebivalstva (ZRP - Uradni list SRS, št. 6/83, RS št. 26/90) je določeno, da je stalno prebivališče naselje, v katerem se občan naseli z namenom, da bi v njem stalno živel (1. odstavek 3. člena). Po zakonu velja načelo, da občani sami prijavljajo in odjavljajo stalno ali začasno prebivališče. Vendar pa zakon v 8. členu določa, da v primeru, če pristojni organ sumi, da občan stalno ne prebiva v naselju oz. na naslovu, kjer je prijavil svoje stalno prebivališče, uvede postopek za ugotovitev dejanskega stanja (1. odstavek). V 2. odstavku istega člena je določeno, da se na podlagi dokončne odločbe, s katero pristojni organ ugotovi, da občan stalno ne prebiva v naselju oz. na naslovu, kjer je prijavil stalno prebivališče, izbriše občana iz registra stalnega prebivališča. Tožena stranka je na podlagi izvedenega dokaznega postopka utemeljeno sklepala, da tožnica ne živi v ... To izhaja iz izpovedb številnih prič, pa tudi iz ugotovitev Postaje milice ... z dne 18.11.1991. Priče, ki prebivajo na ... so izpovedale, da tožnice ne poznajo oz. da le redko prihaja tja, vendar da na tem naslovu ne živi. Nasprotno pa so priče, ki živijo na ...izpovedale, da sicer tožnica prihaja domov ob večernih urah in da zgodaj odhaja, da pa sicer prebiva na navedenem naslovu. Iz navedenega je treba sklepati, da tožnica ne živi na naslovu, za katerega zatrjuje, da ima tam stalno prebivališče, zaradi česar je odločitev tožene stranke pravilna.

Sodišče je zato na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77, 60/77) v zvezi s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) moralo tožbo zavrniti kot neutemeljeno.