Jedro

Toženka je v času opravljanja pripravništva na sodišču izpolnjevala vse svoje delovne obveznosti pri tožeči stranki. Nadomestilo plače (plača), ki ga je prejela v tem času, je zato treba šteti kot plačilo za delo. Iz tega razloga tožeča stranka, ker toženka ni opravila pravniškega državnega izpita, kot se je zavezala, izplačanega nadomestila plače ne more uspešno terjati nazaj.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati 10.269,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2008 dalje do plačila, v roku 8 dni. Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.572,79 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga spremembo prvostopenjske sodbe in ugoditev zahtevku oz. podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Po mnenju tožeče stranke ima sodba takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti. V sodbi so razlogi o odločilnih dejstvih (predvsem ključna in nekritična opredelitev glede pričanja M.S.) v nasprotju z listinskimi dokazi, zato so v sodbi podane bistvene kršitve po 14. tč. 339. člena ZPP. Obrazložitev kdaj konkretno naj bi tožena stranka dejansko delala več (nadure in delo od doma) je sodišče sprejelo le na podlagi pavšalnih in nekonkretiziranih navedb tožene stranke in priče. Tožeča stranka ne nasprotuje ugotovitvi, da je tožena stranka dejansko opravila določene nadure, delo od doma, vendar pa sodišče prve stopnje ni natančno in logično povezalo in sistemsko opredelilo, kdaj datumsko je tožena stranka delala nadure. Sodba nima razlogov o tem, koliko ur in katere dneve konkretno je tožena stranka delala namesto datumsko določenih vtoževanih dni v letu 2002, v mesecih januar do maj 2003 ter januar in februar 2004. Sodišče ni presojalo, ali to opravljeno delo v celoti ni morda delo, ki se je nanašalo na preostala 2,5 dneva na teden, ko je bila tožena stranka redno na delovnem mestu. Tožeča stranka izpostavlja, da je javni zavod in zato zapade pod sistem javnih uslužbencev, zato so določena pravila prisotnosti na delovnem mestu običajna in nujna. Če bi zatrjevanja tožene stranke in priče dejansko držala in posledično bila podprta z listinskimi dokazi, bi tožeča stranka imela to zavedeno tudi v evidencah delovnega časa in potrjenih dovolilnicah, tudi za sporno obdobje od leta 2005 dalje. Izjave tožene stranke in priče so v nasprotju s predloženimi listinskimi dokazi. Sodišče ni obrazložilo, zakaj listinskih dokazov (A20, A21) ni sprejelo kot ustreznih. Iz teh evidenc namreč izhaja, da je bila tožena stranka od leta 2001 do 2007 precej odsotna iz rednega delovnega razmerja, kar je kompenzirala z urami izven delovnega časa, ki jih zatrjuje, in ki so tudi evidentirane. Dodatne neevidentirane ure pa sodišče priznava brez utemeljitve. Priča M.S. je bila direktorica ene organizacijske enote pri tožeči stranki, zato ni bila pristojna presojati, ali so tožeči stranki stroški v zvezi z toženkinim izobraževanjem dejansko nastali. Iz istega razloga je bil dopis te priče (B3) s strani kadrovske službe tožene tudi zavrnjen. Delo preko polnega delovnega časa s strani tožeče stranke tudi nikoli ni bilo konkretneje zahtevano, saj glede na delovni proces ni bilo potrebno, sicer bi bilo to pisno odobreno za naprej in ne za nazaj. Če bi tožena stranka redno opravljala delovne obveznosti v običajnem delovnem času, potrebe po teh „nadurah“ in delu od doma ne bi bilo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, tako 3. odst. 172. člena v zvezi s 173. in 42. členom ZDR, kot 106. čl. KP delavcev zdravstvenega zavarovanja in pogodbe o izobraževanju. Delavec ima pravico do plačane odsotnosti z dela samo, če se izobražuje v interesu delodajalca, to pa v konkretnem primeru ni bil razlog izobraževanja, saj se za toženkino delovno mesto ni zahteval pravniški državni izpit. Obseg pravice do opravičene odsotnosti z dela ter pravice do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja, sta dve ločeni pravici, ki sta se realizirali in natančno opredelili v pogodbi o izobraževanju. Pravica do plačane odsotnosti z dela gre po ZDR in kolektivni pogodbi samo ob dnevih, ko delavec prvič opravlja izpit, vse ostale pravice pa se dogovorijo s pogodbo o izobraževanju. Pogodba o izobraževanju je bila večkrat podaljšana, ker tožena stranka študija ni zaključila. Tožena stranka je s pogodbo o izobraževanju veljavno sklenila dogovor, da v primeru, če se ne iztečejo pogoji, bo vračala vse stroške (tudi denarno nadomestilo), zato je s to pravico lahko razpolagala. Tožena stranka nedvomno ni bila za vtoževane dneve v delovnem procesu na kraju, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi, niti dela ni opravila. Sodišče delovnega razmerja med strankama tudi ni presojalo na podlagi 3. odst. 16. člena ZJU in 3. odst. 3. člena ZSPJS. Tožeča stranka, kot javni zavod, toženi stranki ne more zagotavljati več pravic, kot ji to omogočajo zakon in KP. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožena stranka pri tožeči stranki zaposlena v času od 26. 1. 2001 do 30. 11. 2007 in sicer najprej na podlagi pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 3. 2001 (A1), nato na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 26. 3. 2002 (A3) in z dne 31. 3. 2005 (A8). Na podlagi navedenih pogodb je naprej opravljala delo kot pripravnica, nato kot pravna svetovalka. Stranki ste dne 21. 12. 2001 sklenili pogodbo o izobraževanju z opravljanjem pravniškega državnega izpita (A2), po kateri je bilo toženi stranki v času od 1. 1. 2002 do 31. 12. 2002 kot sodniški pripravnici omogočeno opravljanje pripravništva na Višjem sodišču v Kopru. Na podlagi te pogodbe je tožena stranka pridobila pravico do izredne plačane odsotnosti z dela 2,5 dni na teden, pravico do povračila za prehrano v višini, kot če bi delala, in pravico do nadomestila plače za 25 dni študijske odsotnosti za opravljanje pravniškega državnega izpita (II. člen pogodbe). Tožena stranka se je zavezala, da se bo do 1. 6. 2003 prijavila na pravniški državni izpit in ga uspešno opravila najkasneje do 31. 12. 2003. Stranki sta zaradi potreb delovnega procesa na podlagi aneksov rok za opravo izpita podaljšali, najprej do 1. 7. 2004, nato do 1. 7. 2006 in nazadnje do 31. 12. 2007. Tožena stranka izpita do navedenega datuma ni opravila, zato tožeča stranka zahteva povrnitev stroškov, ki so ji nastali v zvezi z izobraževanjem tožene stranke, in sicer za čas, ko je bila toženka odsotna z dela zaradi izobraževanja oz. prisotnosti na sodišču in zaradi študijskega dopusta, to je za obdobje od januarja 2002 do vključno februarja 2004. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo nadomestilo plače, ki ga je prejela toženka za čas opravljanja pripravništva na sodišču (ko ji je torej po pogodbi o izobraževanju pripadala pravica do izredne plačane odsotnosti z dela za 2,5 dni na teden ter povračilo do prehrane, kot če bi delala), dejansko plačilo za opravljeno delo, zaradi česar tožeča stranka stroškov, ki so ji v zvezi s tem nastali, ne more zahtevati nazaj. Sodišče prve stopnje je tudi po oceni pritožbenega sodišča v delu zahtevka, ki se nanaša na povrnitev stroškov izobraževanja, ki se nanašajo na pravico do izredne plačane odsotnosti z dela za 2,5 dni na teden in povračilo do prehrane za ta čas, skrbno in prepričljivo dokazno ocenilo izvedene dokaze, predvsem izpovedbo M.S., ki je bila v spornem obdobju toženkina nadrejena. Slednja je prepričljivo izpovedala, da je toženka kljub opravljanju pripravništva na sodišču opravljala tudi svoje redno delo in ga v skladu s pričakovanjem tudi v celoti opravila. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu razumljivi in logični, dokazna ocena sodišča prve stopnje je v tem delu tudi v celoti skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP. Sodišče prve stopnje se je natančno opredelilo glede izpovedbe M.S., povzetki in zaključki sodišča prve stopnje tudi niso v v nasprotju z listinskimi dokazi (tožeča stranka substancirano niti ne pojasni, v čem naj bi bili zaključki sodišča prve stopnje glede izpovedbe te priče v nasprotju z listinskimi dokazi), zato ni podana bistvena kršitev določb postopka po 14. tč. 339. člena ZPP, kot to zmotno zatrjuje tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis ali priča izpoveduje verodostojno ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oz. neverodostojnosti posamezne priče pa mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je zaključilo, da je toženka v času opravljanja pripravništva na sodišču, redno izpolnjevala tudi svoje delovne obveznosti pri tožeči stranki, zaradi česar je nadomestilo, ki ga je toženka prejela za ta čas, šteti kot plačilo za delo po pogodbi o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče te argumentacije ne ponavlja in v zvezi z navedenim delom zahtevka pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene.

Preuranjen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da toženka zaradi neizpolnitve pogodbe ni dolžna vrniti stroškov izplačanih nadomestil za čas študijskega dopusta. Pravdni stranki sta v I. členu pogodbe o izobraževanju izrecno zapisali, da se delavka izobražuje v interesu zavoda (tožeče stranke). V skladu z 2. in 3. odst. 173. člena v zvezi z 172. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l, RS, št. 42/2002 s sprememb.) ima delavec, ki se izobražuje v interesu delodajalca, pravico do plačane odsotnosti z dela ob dnevih, ko prvič opravlja izpite, če s kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi ali posebno pogodbo o izobraževanju ta pravica ni podrobneje določena. Pogodbeni stranki sta v II. členu pogodbe o izobraževanju pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi izobraževanja določili v večjem obsegu, kot jo zagotavlja zakon (3. odst. 172 člena ZDR), saj sta dogovorili, da ima toženka pravico do 25 delovnih dni študijske odsotnosti s pravico do nadomestila plače za opravljanje pravniškega državnega izpita. V V. členu sta stranki določili, da je delavka dolžna povrniti stroške izobraževanja (tudi nadomestilo za čas študijskega dopusta), če izpita ne opravi uspešno v predvidenem roku. Ker toženka izpita ni opravila ne v predvidenem roku ne kasneje, je dolžna tožeči stranki povrniti nadomestilo plače za študijski dopust, razen v kolikor dokaže, da je tudi v času študijskega dopusta svoje delo dejansko opravljala in tega dopusta ni koristila in je torej tudi nadomestilo plače, ki ga je toženka prejela v času študijskega dopusta, dejansko predstavljalo plačilo za delo.

Sodišče prve stopnje je zahtevek v delu, ki se nanaša na vračilo nadomestila plače za čas študijskega dopusta zavrnilo preuranjeno, saj je ugotavljalo le, ali je toženka v času izobraževanja oz. opravljanja pripravništva na sodišču (2,5 dni na teden) redno izpolnjevala svoje delovne obveznosti, torej da je dejansko delala poln delovni čas (5 dni v tednu oz. 40 ur na teden). Zaradi nepravilnega materialnopravnega izhodišča, da toženki že zgolj na podlagi 173. in 137. člena ZDR pripada tudi vseh 25 dni (pogodbeno dogovorjenega) študijskega dopusta, pa ni ugotavljalo, ali je toženka ta dopust (od 26. 1. 2004 do 27. 2. 2004- A5, A10) dejansko tudi izkoristila oz. ali je na podlagi izpovedb in predloženih listin zaključiti, da je toženka tudi v času študijskega dopusta svoje delo dejansko opravljala. Ker sodišče prve stopnje dejanskega stanja v zvezi z navedenim ni posebej razčiščevalo in je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (ni ugotavljalo in po višini razmejilo stroškov, ki odpadejo na pravico do izredno plačane odsotnosti z dela za 2,5 dni na teden in stroškov, ki se nanašajo na 25 delovnih dni študijske odsotnosti), je bilo potrebno pritožbi ugoditi, sodbo v celoti razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj niso izpolnjeni pogoji za to, da bi pritožbeno sodišče v zadevi lahko razsodilo samo (355. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razmejiti vtoževane stroške, ki se nanašajo na pravico do izredne plačane odsotnosti z dela za 2,5 dni na teden in pravico do povračila za prehrano ter na stroške, ki se nanašajo na 25 delovnih dni študijske odsotnosti za opravljanje pravniškega državnega izpita. Ugotoviti bo moralo, ali je toženka svoje delo po pogodbi o zaposlitvi opravljala tudi v času študijskega dopusta, nato pa bo glede na ugotovitve in zaključke po tako izvedenem dokaznem postopku po potrebi odločalo tudi o toženkinem pobotnem ugovoru.

V skladu s 164. členom ZPP je pritožbeno sodišče odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo.