Jedro

Če se je upravni postopek končal zaradi umika zahtevka (1. odst. 131. čl. ZUP), mora pritožbeni organ s svojimi razlogi presoditi, ali so bili podani pogoji za ustavitev postopka, ali pa teh pogojev ni bilo, ne pa se spuščati v meritorno presojo o utemeljenosti oz.

neutemeljenosti samega zahtevka.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti RS št. ... z dne 27.1.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Sekretariata za gospodarstvo, razvoj, finance in urejanje prostora Občine M. z dne 21.9.1994, s katero je ta zaradi umika zahtevka ustavil postopek. V obrazložitvi se tožena stranka sklicuje na Zakon o gospodarskih združbah, Obrtni zakon iz leta 1989 in na Obrtni zakon iz leta 1994. Ugotavlja, da tožnik nima dokaza o izpolnjevanju vseh pogojev glede žagarstva za samostojno opravljanje pridobitne dejavnosti, zaradi česar se ni mogel priglasiti kot samostojni podjetnik v skladu s 75. členom Zakona o gospodarskih družbah. 3. odstavek 4. člena tega zakona določa, da smejo družbe oz. samostojni podjetniki posamezniki opravljati gospodarske posle le v okviru dejavnosti, ki je vpisana v sodni register. Za razliko od družbe mora podjetnik ob priglasitvi že izpolnjevati vse pogoje, ki so predpisani za opravljanje določene dejavnosti. To ugotovi pristojni organ, na zahtevo oz. vlogo stranke ter o tem izda tako imenovano ugotovitveno odločbo. Začasno obrtno dovoljenje ni dokaz o izpolnjevanju vseh pogojev za opravljanje določene dejavnosti. Če prosilec za izdajo obrtnega dovoljenja ni izpolnjeval vseh pogojev o poslovnem prostoru ali strokovni izobrazbi, mu je pristojni organ lahko izdal začasno obrtno dovoljenje. Ta možnost, ki je bila v obrtnem zakonu določena kot izjema, po novi zakonodaji ni več dopustna. Začasno obrtno dovoljenje, izdano na podlagi 90. člena Obrtnega zakona iz leta 1989, ki je prenehal veljati z uveljavitvijo novega Obrtnega zakona iz leta 1994, je veljavno samo za določen čas in to po zakonu največ za dobo treh let. V konkretnem primeru je organ tožnika kot neuko stranko pravilno poučil o pravicah, ki mu gredo po zakonu. Pravico opravljanja dovoljene dejavnosti žaganja lesa je imel tožnik samo 6 mesecev in to na podlagi pravnomočne odločbe z dne 7.6.1990. Če do sedaj še ni izpolnil pogojev o poslovnem prostoru, mu upravni organ ne more izdati ustrezne odločbe, na podlagi katere bi se priglasil kot samostojni podjetnik posameznik. Neutemeljeni so očitki, da je uradna oseba prekvalificirala tožnikov zahtevek. Vlogo oz. zahtevo za ureditev statusa samostojnega podjetnika posameznika je organ prve stopnje res razumel kot vlogo za izdajo ugotovitvene odločbe o izpolnjevanju pogojev za opravljanje pridobitne dejavnosti in pri reševanju zadeve pravilno postopal po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP). Če bi organ razumel in obravnaval vlogo, kot jo razume tožnik, bi lahko njegovo vlogo zavrgel zaradi nepristojnosti.

Tožnik v tožbi navaja, da je po določbah ZUP (217. člen) začasna odločba glede pravnih sredstev in izvršbe samostojna odločba. V začasni odločbi z dne 7.6.1990 ni naveden rok veljavnosti, temveč je kot pogoj v obrazložitvi naveden rok 6 mesecev za pridobitev dokazila o usposobljenosti za opravljanje dejavnosti. Po načelu pravnomočnosti postane pravnomočen samo dispozitiv odločbe, ne pa obrazložitev. Na podlagi tožnikovega zahtevka bi moral organ izdati končno odločbo o stvari. Z začasno odločbo je tožnik opravljal dejavnost več kakor 5 let. Preizkus znanja za razrez lesa je opravil 15.11.1994. Čeprav je dolgoletni obrtnik, mora ponovno dokazovati, da izpolnjuje predpisane pogoje glede ureditve poslovnih prostorov kot glede strokovne usposobljenosti. Z nezakonitim sklepom tožene stranke so tožniku povzročeni dodatni stroški za pridobitev statusa samostojnega podjetnika, zato predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izreku in razlogih izpodbijane odločbe.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz izpodbijane odločbe tožene stranke izhaja (to pa je tudi skladno s podatki predloženih upravnih spisov), da je tožena stranka odločala o pritožbi tožnika zoper sklep organa prve stopnje, ki je bil izdan na podlagi 1. odstavka 131. člena ZUP-a. Citirano določilo predvideva izdajo sklepa o ustavitvi postopka na podlagi umika zahtevka.

Ker se upravni postopek v konkretnem primeru torej ni zaključil z izdajo odločbe, s katero bi organ prve stopnje odločil o stvari, ki je predmet postopka (1. odstavek 202. člena ZUP), ampak zaradi umika zahtevka, bi morala tožena stranka s svojimi razlogi presoditi, ali so bili podani pogoji za ustavitev postopka po navedenem zakonitem določilu, ali pa teh pogojev ni bilo. Tožena stranka pa se - kot to izhaja iz razlogov izpodbijane odločbe - pri svoji presoji ni držala navedenega okvira, temveč je zadevo obravnavala meritorno, saj se je spustila v utemeljenost oz. neutemeljenost tožnikovega zahtevka. S tem kot pritožbeni organ niti ni opravila preizkusa zakonitosti in pravilnosti akta prve stopnje, razlogi izpodbijane odločbe pa so v nasprotju z njenim izrekom. Po presoji sodišča je tožena stranka zato bistveno kršila pravila postopka, zato je moralo sodišče izpodbijano odločbo odpraviti že iz tega razloga, ne da bi se pri tem spuščalo v presojo samih tožbenih ugovorov.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), ki ga je - enako kot ZUP - na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) smiselno uporabilo kot republiški predpis.