Jedro

V obravnavani zadevi ni jasno, ali je bila gradnja začeta oziroma v čem se kaže začetek gradnje, zlasti glede na sam projekt gradnje. Organ naj zato, ob upoštevanju listinske dokumentacije, razjasni, katera dela so bila opravljena in če ta dela pomenijo začetek gradnje, in po potrebi izvede še druge dokaze.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Upravne enote A., št. ... z dne 27. 1. 2007, ter odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 11. 6. 2007, odpravita in zadeva vrne Upravni enoti A. v ponovni postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z delno odločbo, št. ... z dne 27. 1. 2007, v 1. točki izreka odločil, da je pok. A.A. upravičena do vračila zemljišča v last in posest s parc. št. 1635/1, vl. št. 568, k.o. B., v 2. točki izreka, da mora zavezanka za vrnitev - tožnica dopustiti vknjižbo lastninske pravice na nepremičnini, navedeni v 1. točki izreka, v korist pok. upravičenke in izročiti nepremičnino pod točko 1. izreka v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere B.B. v 15 dneh po pravnomočnosti te odločbe, v 3. točki izreka, da vrednost premoženja iz 1. točke izreka po stanju v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti znaša 1.757,31 EUR oziroma 3.437 DEM, v 4. točki, da je pravnomočna odločba podlaga za vknjižbo lastninske pravice pri zemljišču za upravičenko, ki jo izvede Okrajno sodišče v C., Zemljiška knjiga, po uradni dolžnosti, v 5. točki, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, stroški upravnega organa pa niso bili zaznamovani, v 6. točki izreka pa, da bo o vrnitvi ostalega podržavljenega premoženja odločeno z naknadno izdano odločbo. Drugostopni organ pa je z odločbo, št. ... z dne 11. 6. 2007, zavrnil pritožbo tožnice zoper navedeno prvostopno odločbo. Upravna organa sta ugotovila, da je v zadevi ostalo sporno, ali za vračilo v naravi zemljišča s parc. št. 1635/1, k.o. B., ki je nastalo iz podržavljenega zemljišča s parc. št. 1635, in ki je po zemljiškokatastrskih podatkih sedaj travnik, obstajajo ovire po določbah Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen). Iz lokacijske informacije Občine D. z dne 10. 10. 2005 je razvidno, da je navedeno zemljišče po osnovni namenski rabi v območju kmetijskih zemljišč. Iz katastra in posnetka GERK ni razvidno, da bi na parceli bil zgrajen ribnik, kot je to zatrjevala tožnica, prvostopni organ pa je na ogledu na kraju samem, ki ga je opravil sam, še ugotovil, da je celotno območje močvirnato, da je mogoče bil na parceli sami pred 20 leti dejansko izveden izkop oziroma razširitev slepega rokava potoka, iz katerega se napaja voda, da so brežine struge zaraščene s grmovjem in drevjem ter nevzdrževane, da je na levi strani struge manjša njiva, zasajena s koruzo, iz projektne dokumentacije, ki je bila podlaga za izdajo gradbenega dovoljenja v letu 1983, pa naj bi ribnik ...t obsegal parc. št. 240/3, 1637/2 in 1635/1, k.o. B., kot ribniška jama podkvaste oblike površine 11290 m2 in povprečne globine 2,30 m, namenjena za vzgojo ciprinidnih vrst v izključno ribiško-športne namene. Iz ogleda na kraju samem z dne 31. 5. 2007, ki je bil opravljen v pritožbenem postopku in katerega so se udeležile tudi stranke postopka, je razvidno, da je na 1/3 parc. št. 1635/1 razširjena mrtvica potoka, ki je s potokom naravno povezana, napaja pa se iz podtalnice reke E., da se preostali del parcele uporablja kot kmetijsko zemljišče, da vse tri parcele - torej tudi parc. št. 240/3 in 1637/2 - ne predstavljajo urejene vodne površine, so brez nasipov in se ne uporabljajo v ribiško športne namene, s čimer se je strinjal tudi pooblaščenec tožnice na ogledu. Ker tožnica do uveljavitve ZDen ni pričela z gradnjo, je glede na določbo 32. člena ZDen možno vračilo obravnavanega zemljišča v naravi. Tožnica je tudi zavezanka za vračilo glede na njeno statusno organiziranost po Zakonu o sladkovodnem ribištvu in sodni praksi, iz zemljiške knjige pa je razvidno, da je pri obravnavanem zemljišču vknjižena družbena lastnina s pravico uporabe za tožnico. V zvezi z neizdajo in nevročitvijo odločbe pa je organ še navedel, da imata ti dejanji lahko določene pravne posledice po določbah ZUP, nikakor pa to ne more pomeniti zastaranja zahtevka.

Tožnica je vložila tožbo iz vseh tožbenih razlogov in s njo izpodbija delno poročilo o ugotovljenem pravnem in dejanskem stanju v upravnem postopku denacionalizacije, št. ... z dne 20. 7. 2006, delno odločbo Upravne enote A., št. ... z dne 27. 1. 2007, ter odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 11. 6. 2007. V tožbi je povzela potek dosedanjega postopka in navedla, da je bila sestava komisije, ki je izdelala poročilo po določbi 65. člena ZDen napačna oziroma pomanjkljiva, ker v njej ni izvedenca ustrezne stroke, t.j. strokovnjaka s področja ribištva, da je parc. št. 1635/1 last tožnice, kar izhaja iz zadnjega zemljiškoknjižnega izpiska, ki je civilnopravna oseba, zaradi česar je kršena določba 16. člena ZDen, komisija tudi ni opravila ogleda na kraju samem, kar bi morala. Upravni organ je tudi zmotno podal oceno, da ribnik na obravnavani parceli ne izgleda kot ribnik in ni natančno preučil, kdaj se je pričelo z deli izkopa ribnika, saj je tožnica do uveljavitve ZDen že pričela z izgradnjo (pogodba med tožnico in B.B. z dne 16. 6. 1984), zaradi česar je kršena določba 32. člena ZDen. Ribiške organizacije se financirajo iz sredstev članarin ter s prodajo ribolovnih dovolilnic, zaradi česar ne morejo biti zavezane k vrnitvi nepremičnin v naravi, ker naj bi pridobivale sredstva iz proračuna. V obravnavanem primeru je po tožničinem mnenju možna le vrnitev v obliki odškodnine, kar je opcija po določbi 2. člena ZDen. Organ tudi napačno uporablja določbo 20. člena ZDen, saj le-ta velja le za nepremičnine, kjer ni bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov, kar v danem primeru je, saj je ribnik funkcionalno povezan z vodotokoma E. in F., v katera tožnica vlaga vzgojene belice za hrano ribam roparicam in za poribljavanje obeh vodotokov, kar pomeni ekonomsko in tehnološko povezavo ribnik - reke. Kršena je bila tudi določba 19. člena ZDen, saj bi bila nadomestitev nepremičnine povezana z nesorazmernimi stroški, kar pomeni iskanje nove parcele, nov projekt, novo tehnično dokumentacijo, novo gradbeno dovoljenje in zatem fizično izgradnjo, izkopi in drugo. Tožnica je iz previdnosti ugovarjala tudi absolutno zastaranje glede na zamudo roka po določbi 58. člena ZDen. Tožnica je še navedla, da drugostopni organ pri svoji odločitvi ni upošteval strokovnega mnenja Ribiške zveze Slovenije, kakor tudi ne načela ekonomike, ko je tožnico napotil na odškodnino v smislu določbe 73. člena ZDen, saj bi morala država plačati tožnici vrednost parcele in razliko v ceni, vso dokumentacijo za nov ribnik, vsa pripravljalna dela za nov ribnik s stroški gradbenega dovoljenja, stroške fizične izgradnje ribnika in drugo, kar vse je mnogo dražje, če bi plačali upravičencem odškodnino. Tožnica je tudi predlagala, naj sodišče razmisli, kakšen smisel ima vračanje parcele z ribnikom v naravi, če so vsi verjetni upravičenci v inozemstvu, in uporaba le-tega. Ena izmed pravnih naslednikov upravičenke C.C., ki je bila prisotna na skupnem ogledu parc. št. 1635/1, je ob tej priliki tudi izjavila predstavniku tožnice, da se strinja z višino odškodnine 1.787,31 EUR, ki jo je postavil organ v delni odločbi. Tožnica je sodišču predlagala, da odpravi delno poročilo o ugotovljenem dejanskem in pravnem stanju z dne 20. 7. 2006, delno odločbo prvostopnega organa z dne 27. 1. 2007 ter odločbo ministrstva z dne 11. 6. 2007, tako da tožnica ostane lastnica zemljišča s parc. št. 1635/1 travnik 4 v izmeri 2.787 m2, vl. št. 568, k.o. B., ter da so potomci oziroma dediči po pok. A.A. upravičeni do odškodnine v obliki priznanic oziroma obveznic SOD.

Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe, in predlagala, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom skrbnik za poseben primer B.B. je v odgovoru na tožbo navedel, da C.C. ni nikdar izjavila, da se strinja z višino odškodnine, iz izjave predstavnika tožnice na ogledu na kraju samem z dne 31. 5. 2007 pa tudi izhaja, da so bila v ribnik vložena minimalna sredstva, s tem pa je očitno tudi, da tožnica nima nikakršnih tendenc na tem prostoru. Sama gradnja pa se nikoli tudi ni udejanila. Prosil je tudi za prednostno obravnavanje zadeve.

Tožnica je v pripravljalni vlogi z dne 1. 10. 2007 še navedla, da izjava C.C. ni bila obvezujoča, je bila pa podana. Navedla je še, da četudi ribnik ni bil v celoti zgrajen, popolnoma zadošča za potrebe ribiške družine, poudarila pa je, da predstavlja 1/3 parcele, kar je razvidno tudi iz zapisnika o ogledu na kraju samem.

Tožba je utemeljena.

Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnica s tožbo izpodbija poročilo po določbi 65. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljnjem besedilu: ZDen), delno odločbo prvostopnega organa z dne 27. 1. 2007 ter odločbo drugostopnega organa z dne 11. 6. 2007 in predlaga njihovo odpravo. Po določbi 1. odstavka 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa sodišče odloča v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (določba 2. odstavka 2. člena ZUS-1). Glede na citirane določbe ZUS-1 in ob upoštevanju vsebine tožbe sodišče tako šteje, da tožnica vlaga tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbija delno odločbo prvostopnega organa z dne 27. 1. 2007. V obravnavanem primeru je sporno, ali so za vračilo v naravi dela podržavljenega zemljišča s parc. št. 1635, sedaj zemljišče s parc. št. 1635/1, k.o. B., podane ovire po določbah ZDen.

Po določbi 1. odstavka 32. člena ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US, 54-I/02 - odl. US in 18/05 - odl. US) se podržavljena nezazidana stavbna zemljišča, ki so bila izročena občini ali komu drugemu v skladu z zakonom zaradi uresničitve prostorskega izvedbenega načrta, ne vračajo, če so bila ob uveljavitvi tega zakona že oddana za gradnjo. Zadnje citirana določba pa se ne uporablja za zemljišča, ki so bila izročena občini pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, pa niso bila oddana za gradnjo, ali so bila oddana za gradnjo družbenim pravnim osebam pred več kot dvema letoma pred uveljavitvijo tega zakona, investitor pa na zemljišču do uveljavitve tega zakona ni začel z gradnjo. Tako zemljišče je dolžan zavezanec izročiti upravičencu v last in posest (določba 3. odstavka 32. člena ZDen).

Sodišče se strinja s tožnico, da v postopku ni bilo natančno ugotovljeno, ali se je in če se je, kdaj in kako se je pričelo z gradnjo na obravnavanem zemljišču s parc. št. 1635/1, k.o. B.. Iz podatkov izpodbijane odločbe in upravnih spisov je namreč razvidno, da je bilo tožnici kot investitorki z odločbo Občinskega komiteja za urejanje prostora in varstvo okolja, št. ... z dne 27. 10. 1983, izdano gradbeno dovoljenje za gradnjo ribnika na med drugim zemljišču s parc. št. 1635/1, k.o. B., po predloženem projektu za pridobitev gradbenega dovoljenja, ki je sestavni del tega dovoljenja. Iz tehničnega poročila, tudi priloženega k upravnim spisom, pa med drugim izhaja, da je objekt ribnika zasnovan z ozirom na konfiguracijo in namembnost terena v navedenih parcelah kot ribniška jama podkvaste oblike površine 11290 m2 in povprečne globine 2,30 m, da objekt ribnika ... predstavlja izkop ribniške jame na močvirnatem terenu, ter da je jedro nasipa izdelati z izkopanim materialom ribniške jame. Upravna organa sta v zvezi s tem ugotovila, da je očitno bil pred 20 leti izveden izkop oziroma, da zemljišča, ki so po gradbenem dovoljenju predvidena za gradnjo, ne predstavljajo urejene vodne površine, da je ribnik brez nasipov in se ne uporablja v ribiško-športne namene, to pa je potrdila tudi sama tožnica s tem, ko je izjavila, da ribnik ni bil zgrajen, kot je bilo predvideno, zaradi velikih stroškov in neurejenega javnega dostopa, zaradi česar sta zaključila, da tožnica do uveljavitve ZDen ni pričela z gradnjo in zato ni podane ovire po določbi 3. odstavka 32. člena ZDen. Glede na te ugotovitve upravnih organov, zatrjevanje tožnice in ob vpogledu v spisno dokumentacijo, ki se nanaša na sporno gradnjo, po oceni sodišča ni jasno, ali je bila gradnja začeta, in če, v čem se začetek gradnje kaže, zlasti glede na sam projekt gradnje, saj tožnica zatrjuje, da je del ribnika že izgrajen, prvostopni organ pa celo navede, da je bil pred 20 leti napravljen izkop, kar lahko glede na projektno dokumentacijo pomeni dela, ki predstavljajo začetek gradnje. Po presoji sodišča je upravni organ tako napačno oziroma vsaj preuranjeno zaključil, da tožnica na spornem zemljišču z gradnjo ni pričela. Sodišče tako ugotavlja, da je bilo v postopku zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabljeno materialno pravo, zato je tožbi ugodilo, odpravilo odločbo prvostopnega organa ter odločbo drugostopnega organa na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka ter 3. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu: ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) in zadevo vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek, ki naj v ponovnem postopku odpravi ugotovljene pomanjkljivosti postopka, po potrebi tudi s ponovnim ogledom na kraju samem, in v zadevi ponovno odloči. Prvostopni organ naj zlasti razjasni, katera dela so bila opravljena, in če ta opravljena dela pomenijo začetek gradnje, kar pa naj preveri po listinski dokumentaciji, ki se nahaja v spisu in ki se nanaša na gradnjo, in po potrebi pribavi še druge ustrezne listine. V primeru, da bo v ponovnem postopku ugotovljeno, da je tožnica z gradnjo pričela, to pomeni oviro za vračilo obravnavanega zemljišča v naravi po zgoraj citirani določbi 3. odstavka 32. člena ZDen. V nasprotnem primeru pa naj organ tudi razjasni v zvezi z navedbami tožnice o vloženih sredstvih v izgradnjo ribnika glede na določbo 25. člena ZDen in izpelje ugotovitveni postopek še v tej smeri.

Kot neutemeljene pa sodišče šteje ostale tožničine ugovore. Vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi na podlagi določbe 3. člena Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini na ime Ribiška družina ... nima pravnih posledic za stranke v postopku denacionalizacije, kar določa zadnje navedeni zakon. Tožnica tudi ni civilnopravna oseba, temveč je družbena organizacija glede na Zakon o sladkovodnem ribištvu (Uradni list SRS, št. 25/76, 21/78 in 42/86), ki je dal ribiškim organizacijam položaj družbenih organizacij in opredelil njihovo premoženje kot družbeno, s tem premoženjem pa so ribiške organizacije lahko razpolagale in upravljale (določba 75. člena Ustave iz leta 1974). Zakon o društvih, ki velja tudi za ribiške organizacije glede organiziranja, statuta in podobno, pa tudi ne spreminja statusa teh organizacij glede premoženja, zato ni podane ovire po določbi 16. člena ZDen. Nadalje tudi ni podane ovire za vrnitev v naravi po določbi 19. člena ZDen iz razloga, ker bi bila nadomestitev nepremičnine povezana z nesorazmernimi stroški, kar navaja tožnica. Navedeni razlog se namreč nanaša na pogoje, ki morajo biti izpolnjeni po 1. točki 1. odstavka 19. člena ZDen, da se nepremičnina ne vrne v naravi, t.j., če nepremičnina služi za opravljanje dejavnosti državnih organov ali za dejavnosti s področja zdravstva, vzgoje in izobraževanja, kulture oziroma drugih javnih služb, pa bi bila s tem bistveno okrnjena možnost za opravljanje teh dejavnosti, ker je ni mogoče nadomestiti z drugo nepremičnino ali bi bila nadomestitev povezana z nesorazmernimi stroški. Obravnavana nepremičnina namreč nedvomno ne služi za opravljanje naštetih dejavnosti, zato se ta določba nanjo ne nanaša. Prav tako se nanjo ne nanaša določba 20. člena ZDen, po kateri nepremičnine ni mogoče vrniti v last in posest, če bi bila z vrnitvijo nepremičnine bistveno okrnjena ekonomska oziroma tehnološka funkcionalnost kompleksov, saj gre pri tej določbi za nepremičnine, ki služijo namenom gospodarstva in drugih dejavnosti zunaj javne uprave in je povezana še z določbama 21. in 22. člena ZDen, slednja pa je dajala zavezancu za vrnitev pravico do odložene posesti, ki je bila časovno omejena najdalj do 7. 12. 1998. S potekom skrajnega sedemletnega z ZDen določenega roka pa so de facto konzumirane določbe 20. do 23. člena ZDen. V zvezi s kršitvijo določbe 58. člena ZDen pa sodišče še pripominja, da je imela tožnica možnost pospešiti reševanje zadeve s sredstvi, ki jih za to predpisuje Zakon o splošnem upravnem postopku, kot tudi Zakon o upravnem sporu, nikakor pa to ne pomeni zastaranje zahtevka v civilnopravnem smislu. Prebivališče potencialnih dedičev in morebitna neuporaba vrnjenega premoženja pa po določbah ZDen ne vplivata na obliko vračila premoženja.

Sodišče pa še v zvezi s kršitvijo pravil postopka o neopravljenem ogledu na kraju samem dodaja, da je bila ta kršitev sanirana z opravo ogleda dne 31. 5. 2007 v pritožbenem postopku.