Jedro

Odklonitve podpisa zapisnika o glavni obravnavi oziroma danega pravnega pouka o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe s hkratno navedbo, da je sodba nepravična, ni mogoče razumeti kot izjavo obsojenčeve volje, da se bo zoper razglašeno sodbo pritožil.

Izrek

Zahteva obsojenega I.R. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 500,00 EUR.

Obrazložitev

S sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 6.11.2006 je bila na podlagi drugega odstavka 375. člena v zvezi s 429. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pritožba obsojenega I.R. zavržena kot nedovoljena. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno sodbo obsojenčevo pritožbo zoper prvostopenjski sklep zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenec je zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru v zvezi s prvostopenjskim sklepom vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi je navedel, da je z odločitvami obeh sodišč nezadovoljen, zato je Vrhovnemu sodišču predlagal, da izpodbijani odločbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje. V zahtevi se sicer sklicuje tudi na sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 11.10.2006, s katero ga je Okrajno sodišče v Mariboru spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. V zahtevi navaja, da je bil obsojen na podlagi izpovedbe neverodostojne priče in brez materialnih dokazov. Glede izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Mariboru pa uveljavlja, da je bila grobo kršena Ustava Republike Slovenije (Ustava), predvsem 22. in 25. člen Ustave. Po izreku prvostopenjske sodbe ga je namreč sodnica vprašala, če se bo pritožil in ji je takoj odgovoril, da bo podal pritožbo, v prvostopenjski odločbi pa to ni navedeno. Zagovarjal se je kot prava nevešča oseba in ni dobil pravnega pouka, v sklepu sodišča prve stopnje pa je celo navedeno, da zaradi razburjenosti sodišče ni moglo napovedi pritožbe šteti za napoved pritožbe zoper sodbo.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. je v odgovoru na zahtevo predlagal, da se zavrne, ker je pravilen zaključek sodišč, da ugotovljeno ravnanje obsojenca po razglasitvi sodbe ne more šteti kot napoved pritožbe po prvem odstavku 362. člena ZKP. Obsojenec je na odgovor vrhovnega državnega tožilstva pojasnil, da želi ponuditi lastno dokazno gradivo v presojo Vrhovnemu sodišču in da glede podaje pritožbe ugotovitev temelji na neresnično raziskani zadevi.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vrhovno sodišče je glede na izrecno izpodbijanje obeh sklepov ocenilo, ali sta sodišči s tem kršili kazenski postopek. V zahtevi se sicer obsojenec sklicuje tudi na obsodilno sodbo in izpodbija dejansko oceno te sodbe, vendar pa v zahtevi formalno z uvodom in v sklepnem delu izpodbija oba sklepa, ki se nanašata na vložitev pritožbe zoper obsodilno sodbo. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijanim sklepom, ko je pritožbo obsojenca zavrglo kot nedovoljeno, ugotovilo, da je obsojenec pri sodišču dne 3.11.2006 vložil pritožbo brez predhodne napovedi, saj je v določenem roku 8 dni od razglasitve sodbe ni napovedal. Iz tega razloga je sodišče štelo, da se je pravici do pritožbe odpovedal in je v skladu z določbo 368. člena ZKP izdelalo pisno sodbo brez obrazložitve, ki jo je obsojenec prejel dne 3.11.2006. Pri tem je sodišče prve stopnje v obrazložitvi navedlo uradni zaznamek na listovni številki 66 kazenskega spisa, iz katerega je razvidno, da obsojenec zapisnika o glavni obravnavi oziroma danega pravnega pouka o dolžnosti predhodne napovedi pritožbe ne bo podpisal ter je to podkrepil z izjavo, da je sodba krivična, vendar pa sodišče takšnega njegovega ravnanja, ko se je ob tem hkrati tudi razburjal, ni moglo šteti za napoved pritožbe zoper sodbo. Tudi sodišče druge stopnje je v izpodbijanem sklepu enako ugotovilo, da vsebina pouka o dolžnosti napovedi pritožbe, kot ga je bil obsojenec deležen po navedeni razglasitvi sodbe, v celoti ustreza zahtevam iz 362. člena ZKP, odklonitve podpisa zapisnika s hkratno navedbo, da je sodba nepravična, pa kljub drugačnemu pritožbenemu zatrjevanju ni mogoče razumeti kot izjavo obsojenčeve volje, da se bo zoper razglašeno sodbo pritožil. Vse omenjene navedbe obeh sodišč v razlogih izpodbijanih sklepov so skladne s podatki zapisnika z glavne obravnave pri Okrajnem sodišču Mariboru dne 11.10.2006. V zapisniku iz te glavne obravnave je jasno razvidno, da je bil obsojencu po javni razglasitvi sodbe podan ustrezen pravni pouk. Njegovega podpisa na zapisniku ni, vendar je iz priloženega uradnega zaznamka k zapisniku razvidno, da obsojenec zapisnika in danega pravnega pouka "ne bo podpisal, ker je sodba krivična". Obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti torej izpodbija v obeh sklepih ugotovljeno dejansko stanje o danem pravnem pouku. V postopku za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljaviti zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker to ni dovoljeno glede na določbo drugega odstavka 420. člena ZKP.

Z odločitvami obeh sodišč obsojencu ni bila odvzeta pravica do enakega varstva pravic, saj je bil deležen enakega pravnega pouka kot ostali obdolženci v podobnih kazenskih postopkih. Prav tako mu ni bila odvzeta pravica do pravnega sredstva, saj bi z napovedjo pritožbe le-to lahko tudi vložil. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih v zahtevi uveljavlja obsojenec, poleg tega pa je zahtevo vložil zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato Vrhovno sodišče zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o plačilu povprečnine temelji na določbah 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP, pri čemer je bila povprečnina odmerjena v skladu z določilom prvega odstavka 92. člena ZKP. Vrhovno sodišče je pri tem upoštevalo zamotanost postopka ter obsojenčevo premoženjsko stanje, razvidno iz podatkov spisa.