Jedro

Že iz preproste primerjave obeh blagovnih znamk izhaja, da je zamenljivost možna že na prvi pogled. Za odstranitveni zahtevek (tč. 3 in 5. izreka odločbe) tožeča stranka res nima podlage v določbah ZIL. Vendar pa že temeljne pravice (med katere sodijo tudi osebnostne pravice) ustavno sodna praksa priznava tudi pravnim osebam, če se katera od pravic lahko nanaša na bistvene elemente pravne osebe (na primer premoženje, svobodo podjetništva, enakopravnost, pravice iz ustvarjalnosti in podobno). Zato je potrebno pravni osebi na splošno priznati, da je lahko subjekt osebnostnih pravic, seveda v okviru kroga osebnostnih pravic, ko so združljive z značilnostmi pravne osebe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba v izpodbijanem delu (tč. 1. do 6 in tč. 8. izreka) potrdi. 2. Zahteva tožene stranke na povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne. 3. Tožena stranka mora tožeči stranki v 8. dneh povrniti stroške postopka z odgovorom na pritožbo v znesku 73.800,00 SIT.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je blagovna znamka blitzi št. 9771314 nosilca Banex vpisana v registru znamk pri Uradu Republike Slovenije za intelektualno lastnino (dalje Urad) v razredu 21, nična. Omenjena blagovna znamka preneha veljati za ta razred na območju Republike Slovenije in se prenehanje veljavnosti vpiše v register pri Uradu (2. točka izreka), tožena stranka je dolžna v roku 3 dni od pravnomočnosti te sodbe na svoje stroške trajno umakniti s trga vse proizvode gobic za čiščenje posode pod imenom Blitzi (3. točka izreka), prenehati s proizvodnjo, trženjem, reklamiranjem in dajanjem v promet gobic za pomivanje posode pod imenom blitzi (4. točka izreka), prepoveduje se ji vsakršna uporaba znaka in embalaže z znakom blitzi za gobice za pomivanje posode (5. točka izreka). V roku 8 dni od pravnomočnosti te sodbe pa mora na svoje stroške uničiti vse obstoječe zaloge embalaže z oznako blitzi ter vsega ostalega tiskanega materiala, na katerem je uporabljen znak blitzi (6. točka izreka). Del tožbenega zahtevka, kjer tožeča stranka zahteva objavo pravnomočne sodbe v časopisih Delo, Dnevnik, Večer in Slovenske novice na stroške tožene stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo (7. točka izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči povrniti pravdne stroške v znesku 199.540,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.11.1999 do plačila v roku 8 dni. Obrazložilo je, da sta si registrirani blagovni znamki blitzi pod št. IR 260575 tožeče stranke in tožene stranke pod št. 9771314 tako podobni, da ta podobnost lahko povzroči zmoto pri povprečnem potrošniku. S tem je tožeča stranka dokazala v smislu 1. odstavka 87. člena v zvezi s 7. točko 19. člena ZIL, da blagovna znamka tožene stranke ob prijavi 5.9.1997 ni izpolnjevala pogojev za priznanje po določbah ZIL. Zoper sodbo, razen zoper tč. 7., se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP/99 in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni, tožbeni zahtevek pa zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi. Obe stranki sta priglasili tudi pritožbene stroške. Pritožba je neutemeljena. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v izpodbijani sodbi in se nanašajo na ugotovljeno ničnost blagovne znamke blitzi št. 9771314 tožene stranke (1. točka izreka). Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno. Iz listinskih dokazil je bilo mogoče sklepati na obstoj pravno relevantnih dejstev. Sodišče prve stopnje je zato, kar uveljavlja pritožnik, povsem pravilno zavrnilo dokazni predlog na zaslišanje direktorja tožene stranke. Na podlagi izvedene dokazne ocene, v postopku pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje ne more soglašati s pritožbenimi trditvami, da istočasne uporabe obeh blagovnih znamk ne bi povzročile zmote pri povprečnem potrošniku. Že iz preproste primerjave obeh blagovnih znamk izhaja, da je zamenljivost možna že na prvi pogled. Vse pritožbene navedbe v zvezi z embalažo in imeni kot razpoznavnimi znaki pri izdelkih, to je Vileda oz. Banex, so za sodišče druge stopnje neupoštevne. Predloženi dokazi namreč ne morejo prepričati sodišča druge stopnje, da bi pri povprečnem kupcu ne prišlo do zamenjave proizvodov obeh pravdnih strank. Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja s stališčem pritožnika v zvezi z izrekom pod tč. 4 izpodbijane sodbe, to je, da sodišče prve stopnje brez odločitve o obstoju kakršnekoli škode ne bi smelo odločiti o prepovedi nadaljne uporabe blagovne znamke tožene stranke. ZIL namreč v 2. odstavku 93. člena predvideva, da tisti, katerega pravica je kršena (tožeča stranka), lahko poleg odškodnine zahteva, da se tistemu, ki krši njegovo pravico, prepove nadaljnje kršenje. Zato razlaga pritožnika, da sodišče prve stopnje ne bi moglo že v tej odločbi prepovedati toženi stranki nadaljnjega kršenja pravic tožeče stranke ni utemeljena. Določba 2. odstavka 93. člena ZIL je namreč povsem jasna, saj lahko tožeča stranka poleg odškodnine zahteva prepoved nadaljnjega kršenja svojih pravic. Za odstranitveni zahtevek (tč. 3 in 5. izreka odločbe) tožeča stranka res nima podlage v določbah ZIL. Vendar pa že temeljne pravice (med katere sodijo tudi osebnostne pravice) ustavno sodna praksa priznava tudi pravnim osebam, če se katera od pravic lahko nanaša na bistvene elemente pravne osebe (na primer premoženje, svobodo podjetništva, enakopravnost, pravice iz ustvarjalnosti in podobno). Zato je potrebno pravni osebi na splošno priznati, da je lahko subjekt osebnostnih pravic, seveda v okviru kroga osebnostnih pravic, ko so združljive z značilnostmi pravne osebe (več o osebnostnih pravicah pravne osebe glej v članku mag. Dunje Jadek Pensa Nepremoženjska škoda pravne osebe v reviji Pravnik, Ljubljana 1994, letnik 49/11, št. 7/9). Podlago za odstranitveno tožbo ima glede na ugotovljene kršitve pravice industrijske lastnine tožeča stranka že na podlagi 157. člena ZOR, seveda v obsegu uporabljivega za varstvo osebnostne pravice pravne osebe. Sodišču prve stopnje tako niti ne bi bilo potrebno uporabiti kot pravne podlage za obrazložitev ugoditve tožbenemu zahtevku tožeče stranke pod tč. 3, 4 in 6 izreka določb 16. člena aneksa IC sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine - TRIPS. Tudi v zvezi z uničenjem vseh obstoječih zalog embalaže z oznako "blitzi" ter vsega ostalega tiskanega materiala, na katerem je uporabljen znak blitzi (6. točka izreka) je sodišče prve stopnje imelo podlago. V sodbi je namreč ugotovilo s strani tožene stranke storjeno dejanje nelojalne konkurence. Tožena stranka je z dajanjem v promet enakih proizvodov kot jih ima zaščitenih z blagovno znamko tožeča stranka storila tudi dejanje nelojalne konkurence po 2, 5 ali 10 alineji 13. člena Zakona o varstvu konkurence. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sicer sodišče prve stopnje uporabilo kot pravno podlago za odločbo o uničenju vseh izdelkov tožene stranke, ki se nanašajo na zatrjevano kršitev, določila TRIPS-a. Vendar pa tudi pri odločitvi v tem delu zahtevka to ne bi bilo potrebno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala, da je tožena stranka uresničila že dejanski stan iz 2. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK, saj je s ponujanjem gobic blitzi na trgu izkoristila ugled drugega podjetja in njegovih proizvodov. Izpolnjeni so bili tudi vsi elementi generalne klavzule, saj je tožena stranka z gobicami blitzi nastopala na trgu, kar je v nasprotju z dobrimi poslovnimi običaji. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje še ni odločalo o obstoju odškodninske odgovornosti, pa zadošča, da je tožeča stranka dokazala (kar nedvomno je s predloženimi računi kot dokazi razširjenosti spornih proizvodov tožene stranke na trgu), da ji utegne tožena stranka povzročiti škodo na trgu. S tem je tožeča stranka zadostila vsem pogojem, ki morajo biti podani, da je mogoče toženi stranki očitati dejanje nelojalne konkurence. Ker je bil izpolnjen že dejanski stan iz 2. alineje 3. odstavka 13. člena ZVK, sodišče druge stopnje niti ni preizkušalo ostalih dejanskih stanov, katera dejstva bi lahko tožeča stranka zatrjevala in dokazala obstoj nelojalne konkurence tožene stranke na trgu. Ker 1. odstavek 26. člena ZVK dopušča uničenje predmetov, s katerimi je bilo storjeno dejanje nelojalne konkurence, je odločitev sodišča v 6. tč. izreka utemeljena na podlagi 1. odstavka 26. člena ZVK. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato ji ne pripadajo pritožbeni stroški (1. odstavek 165. člena ZPP). Sodišče pa je priznalo tožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo, ker so le-ti bili potrebni (155. člen ZPP). Pri tem ji je priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo, in za obvestilo stranki, vse po Odvetniški tarifi (dalje OT). Pri tem je upoštevalo vrednost točke v višini 90,00 SIT v skladu s spremembo OT, ki velja od 13.5.2000 (Ur. list RS št. 39/2000). 100 % povišanja storitev ji ni priznalo, ker se 1. odst. 9. čl. OT lahko uporabi le za obračun stroškov med odvetnikom in stranko, ne pa pri povrnitvi stroškov, ki jih je dolžna plačati stranki, ki v pravdi uspe, nasprotna stranka (3. odst. 9. čl. OT). Tožeči stranki pripadajo tudi stroški za sodno takso za odgovor na pritožbo po Zakonu o sodnih taksah.