Jedro

Toženi stranki sta z očitanim izkopom mineralnih surovin, ki so nedvomno v lasti tožeče stranke, brez dovoljenja ali katerekoli druge pravne podlage, torej protipravno, posegli v premoženje tožeče stranke, katerega sta uporabila za svoje potrebe in v svojo korist. Izvrševalca izkopa ni šteti le tistega, ki je izkop neposredno opravil, ampak vsakega tistega, ki je tak izkop naročil in ga je štel za svojega in opravljenega po njegovi volji in njegovi odločitvi.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v I. točki izreka tako, da zakonske zamudne obresti od prisojene glavnice pričnejo teči dne 19.4.2007, zahtevek za zakonske zamudne obresti od 21.10.2005 do 18.4.2007 pa se zavrne; - v II. točki izreka tako, da se višina priznanih stroškov zviša za 366,68 EUR na 1.552,78 EUR.

II. V preostalem delu se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje.

III. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni tožeči stranki v 15-tih dneh povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 46,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo v nerazdelno plačilo tožeči stranki znesek 14.152,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.2005 dalje do plačila (I. točka izreka), pod II. točko izreka pa je toženima strankama naložilo nerazdelno povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki v višini 1.186,10 EUR v 15-tih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

2. Zoper sodbo so se pritožili tožeča in obe toženi stranki. Tožeča stranka se pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka) iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da toženima strankama naloži v povrnitev tožeči stranki pravdne stroške v znesku 2.105,80 EUR. Toženi stranki pa se pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov in predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v povrnitev stroške postopka.

3. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je sodišče zmotno štelo, da sta vlogi tožencev z dne 10.9.2008 in 26.10.2009 potrebni za ta pravdni postopek, posledično čemur jima je neutemeljeno priznalo stroške postopka za ti dve vlogi. V vlogi z dne 10.9.2008 je navedeno le, da se toženca strinjata z izvedeniškim mnenjem, povzemata ugotovitve izvedenca, medtem ko vlogo skleneta z dokaznim predlogom, da se mnenje dopolni z mnenjem izvedenca finančne stroke, pri čemer je bil pozneje ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnjen. Z vlogo z dne 26.10.2009 pa sta toženi stranki podali soglasje k delnemu umiku tožbe in vztrajali že pri podanem dokaznem predlogu za postavitev izvedenca finančne stroke, kateremu sodišče ni ugodilo. Nadalje pritožba meni še, da je sodišče materialno zmotno odločilo, da se kot strošek prizna 20 % DDV od zneska, s katerim se plačajo stroški za izvedenca. Po lastnem izračunu tožeče stranke in ob upoštevanju pojasnjenega, bi tako morala toženca tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.105,80 EUR.

4. Toženi stranki v svoji pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje v zvezi s pojmom „izkoriščanje mineralnih surovin“ ni upoštevalo, da Zakon o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) ne opredeljuje tega pojma, posledično čemur je potrebno upoštevati drugi odstavek drugega člena ZGO-1, da za pomensko nedoločene izraze v tem zakonu imajo ti pomen, ki ga določajo predpisi s področja urejanja prostora, gradbenih proizvodov, opravljanja geodetskih dejavnosti in rudarstvo ter drugi predpisi. Pojem „izkoriščanje mineralnih surovin“ je opredeljen v Zakonu o rudarstvu (v nadaljevanju ZRud-UPB1) v 9. točki prvega odstavka 2. člena, po katerem izkoriščenje mineralnih surovin vključuje vsa potrebna dela, da se mineralna surovina pridobi, obogati in uskladišči. Ta pojem ne pomeni pravice do rabe in razpolaganja z mineralno surovino, ampak le vrsta rudarskega dela. Taka pravica se pridobi v okviru rudarske pravice, to pa je pravica do izkoriščanja mineralnih surovin v gospodarske namene. Iz navedenega je jasno, da gre za nelegalen kop samo v primeru, če sta kumulativno podana oba elementa, torej, če se mineralne surovine izkoriščajo v gospodarske namene na območju, za katerega ni z izvedenim prostorskim aktom občin opredeljeno, da je raba prostora dovoljena oziroma dopustna za izkoriščanje. Toženi stranki se ne strinjata s stališčem pritožbenega sodišča o tem, kaj je nelegalni kop, podanega v njegovem sklepu II Cp 2075/2012 z dne 14.11.2012. Ker je sodišče prve stopnje temu stališču sledilo, ni pa glede njega podalo razlogov, ga ni možno preizkusiti in zato sodba v tem delu nima potrebnih razlogov, s čimer je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Dejstvo je, da pri v tem postopku obravnavanem izkopu ni šlo za izkopavanje v smislu gospodarske uporabe ali trženja, kar tožeča stranka v tožbi tudi ni očitala tožencema. Tožeča stranka je namreč v tožbi izhajala iz drugačne pravne predpostavke odškodninske odgovornosti toženih strank, to je iz lastništva tožencev na zemljišču, na katerem se izvaja izkop. Če ni relevantna označitev parcel oziroma njihovih parcelnih številk, kjer se je izkop vršil, ampak za utemeljenost tožbenega zahtevka zadostuje območje, na katerem se je odkop dejansko izvajal, na osnovi česa je potem sodišče odločilo, da predložena lokacijska informacija št. 47/2004 z dne 9.1.2004 ne daje ustrezne podlage za sporni izkop. Poleg tega je sodišče pri odločanju vezano na trditveno podlago strank. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da je bil sporni izkop toženih strank na parc. št. 331/1, 331/2 in 204/4 vse k.o. X. Po odločbi Inšpektorata RS z dne 21.10.2005, s katero tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek, izhaja, da se je izkop izvajal na parcelah št. 331/1 in 202/4, obe k.o. X. Izvedenec rudarske stroke V. Ž. pa ugotovi, da se je izkop vršil na parc. št. 331/1, 202/4 in 331/3 vse k.o. X. Navedba tožeče stranke o spornih zemljiščih so torej le deloma skladne z inšpekcijsko odločbo in mnenjem izvedenca. Ker je tožeča stranka terjala plačilo odškodnine le za 10.600 m3, prisojeno pa ji je bilo za 10.720 m3, kolikor je ugotovil izvedenec rudarske stroke, to predstavlja tudi odločanje mimo trditvene podlage. Tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da naj bi drugotoženka sodelovala pri spornem izkopu, ker naj bi njena pasivna legitimacija temeljila na lastništvu zemljišč, na katerem se je izvajal sporni izkop. Samo dejstvo, da je druga tožena stranka vedela, da se izkop vrši, ne pomeni, da je tudi sodelovala pri izkopu. S podanimi trditvami ni zatrjevano, niti ne izkazana protipravnost ravnanja drugotožene stranke. Posledično temu je zahtevek zoper njo v celoti neutemeljen. Z izkopom obravnavanih mineralnih surovin ni prišlo do odtujevanja le-teh, saj je bil ves izkopani material porabljen z ureditev dostopnih poti na teh zemljiščih, večji del pa za nasutje sosednih parcel toženih strank, to je nasutja platoja v t.i. dolini. Za nasutje platoja v tej dolini se je poleg spornega materiala uporabil še material, ki ga je prvi toženec zagotovil z gradbišča avtoceste in tega materiala je bilo občutno več od spornega. Na tej izravnani dolini se sedaj nahaja nogometno igrišče. Zaradi spornega izkopa se tožeči stranki ni zmanjšalo premoženje, ker se je ta material uporabil za ureditev poti na zemljišču, kjer se je izvajal izkop, in za nasutje platoja na bližnjih zemljiščih toženih strank v dolini, kjer je sedaj nogometno igrišče. Torej se material ni uporabil za graditev novega gradbenega objekta in ni postal del lastnine lastnika tega objekta. Ker je za ureditev tega platoja prvi toženec navozil občutno več materiala z gradbišča avtoceste, se je premoženje tožeče stranke na teh zemljiščih celo povečalo in ne zmanjšalo. Toženca iz previdnosti uveljavljala zahtevku tožeče stranke v pobot vrednost materiala, ki je bil pripeljan z gradbišča avtoceste in ki presega vrednost tožbenega zahtevka. Po sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča III Ips 81/2007 z dne 13.9.2011 bi moralo sodišče od tržne cene izkopanega materiala odbiti stroške, ki so potrebni za pretvorbo mineralne surovine iz zaraščenega stanja v stvar, kar pa bi lahko izračunal s strani toženih strank predlagani izvedenec finančne stroke. Ker sodišče tega ni upoštevalo, je tožeči stranki prisodilo previsoko odškodnino za vse stroške pridobivanja mineralnih surovin. Z izdajo odločbe inšpektorata RS z dne 21.10.2005 toženca še nista mogla priti v zamudo, ker z njo tedaj še nista bila seznanjena, ta odločba pa jima nalaga le ustavitev izkopavanja mineralnih snovi in sanacijo nelegalnega kopa. S to odločbo ni bila ugotovljena nikakršna škoda, niti ni z njo bilo od njiju zahtevano plačilo odškodnine. V zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi toženca še opozarjata, da so te bile priznane od 21.5.2005 (pritožba očitno zmotno navede datum 21.5.2012), čeprav je bil EURO uveden šele 1.1.2007 (pritožba zmotno navede datum 1.1.2017).

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi toženih strank:

6. O vprašanjih „nelegalen kop“ „izkoriščanje mineralnih surovin“, „ izkop v gospodarske namene“, o katerih polimizira pritožba nasproti razlogom sodbe sodišča prve stopnje, se je pritožbeno sodišče že opredelilo v 6. točki svojega sklepa, izdanega v tej pravdni zadevi pod opr. št. II Cp 2075/2012 z dne 14.11.2012. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo vsem tem usmeritvam sledilo, se pritožbeno sodišče v odgovor pritožbi v tem delu sklicuje na prej citirane razloge iz svojega sklepa. Sledi, da se pritožba za ta pritožbeni postopek nepotrebno ubada z razlago in pomenom izrazov v zvezi z „nelegalnim kopom“.

7. Ko je sodišče prve stopnje ugotavljalo in pojasnjevalo odškodninsko odgovornost tožencev, je ob tem citiralo materialnopravno podlago za svoje ugotovitve in odločitve. Takšen obseg podanih razlogov zadostuje za preizkus odločitve in torej sodišče prve stopnje v tem delu ni zagrešilo v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka. Ponovno je poudariti, da sta toženi stranki z očitanim izkopom mineralnih surovin, ki so nedvomno v lasti tožeče stranke, brez dovoljenja ali katerekoli druge pravne podlage, torej protipravno, posegli v premoženje tožeče stranke, katerega sta uporabila za svoje potrebe in v svojo korist. Torej je obravnavani izkop protipravno ravnanje tožencev, kot ga pravilno ugotovi in z obširnimi in pravilnimi razlogi v obrazložitvi izpodbijane sodbe utemelji sodišče prve stopnje. Pri tem je še pojasniti, da o mineralni surovini lahko govorimo le toliko časa, dokler je ta kot taka razpoložljiva, ni pa to več potem, ko postane sestavni del druge stvari in ni več v samostojni obliki. Kot izrecno pojasnjujeta že toženca, sta obravnavani izkop mineralnih surovin porabila za izdelavo poti na območju izkopa in nasutje platoja na svojih sosednjih zemljiščih, kjer je sedaj nogometno igrišče. Ker so poti in nogometno igrišče nedvoumno gradbeni objekti, so tu obravnavane mineralne surovine postale sestavni del teh gradb, za izdelavo katerih so bile uporabljene, in torej glede njih ne moremo več govoriti o mineralni surovini. Posledično temu so irelevnatna vsa pritožbena razglabljanja o negospodarski uporabi izkopanih mineralnih surovin, o povečanju premoženja tožeče stranke zaradi dovoza izkopa iz gradbišča avtoceste in posledično temu pobota terjatve tožeče stranke do tožencev z vrednostjo navoženega materiala z gradbišča avtoceste.

8. Da je druga toženka solidarna odgovorna za škodo tožeči stranki s prvim tožencem, tožeča stranka ne temelji le na solastnini tožencev glede zemljišča, na katerem je bil izvršen izkop, ampak tudi na dejstvu, da sta ta izkop izvedla oba toženca. O skupni izvedbi izkopa podaja tožba trditve že v prvem odstavku 1. točke tožbe z dne 18.4.2007 (list. št. 2 v spisu). V pojasnilo pritožbi le še, da za izvrševalca izkopa ni šteti le tistega, ki je izkop neposredno opravil, ampak vsakega tistega, ki je tak izkop naročil in ga je štel za svojega in opravljenega po njegovi volji in njegovi odločitvi. Da je izkop izvajala tudi druga toženka, potrdi v svoji izpovedbi že prvi toženec sam, zaslišan kot pravdna stranka, ko izrecno pove, da sta se o vsem urejanju teh zemljišč dogovorila skupaj z ženo, torej drugo toženko (glej zadnji odstavek na drugi strani zapisnika glavne obravnave dne 8.1.2010 – list. št. 160 v spisu).

9. Pritožbeno sodišče je že v 6. točki te sodbe citiranem svojem sklepu pojasnilo, čemur je v celoti sledilo tudi sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo, da številke parcel, na katerih se je vršil obravnavani izkop, niso odločujoče za odločitev o tožbenem zahtevku, ampak je bistvena okoliščina, da je med strankama nedvoumno, kje se to nahaja v naravi. Da o mestu lokacije v naravi med strankami ni spora, je potrjeno z izrecnim priznanjem toženih strank, da zanjo sam izkop in obseg kopa ni sporen (glej peti odstavek na drugi strani zapisnika o glavni obravnavi dne 28.10.2009 – list. št. 147 v spisu). Nedvoumno je tudi, da se tu obravnavani izkop ne nahaja na zemljiščih, na katera se nanaša v dokazne namene vpogledana lokacijska informacija (priloga B6). Pri izkopu je razhajanje le glede parc. št. 331/2 in parc. št. 331/3, nesporni pa sta parceli št. 331/1 in 204/4 vse k.o. X, medtem ko se lokacijska informacija ne nanaša na nobeno od teh parcel. 10. Da je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je v svrho celotnega povračila škode v smislu 164. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pri nedovoljenem izkopu mineralnih surovin primerna odškodnina v višini tržne vrednosti izkopanih mineralnih surovin, je potrdila dosedanja sodna praksa (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS III Ips 53/2011, II Ips 292/2008 in tudi III Ips 81/2007). Ko pritožba opozarja na odločbo III Ips 81/2007 ima v vidu le 16. točko njene obrazložitve, spregleda pa 17. točko, po kateri naj bi se upoštevala vrednost stroškov izkopa le, dokler izvajalec izkopa opravlja izkop kot poslovodja brez naročila, ne pa tudi potem, ko opravlja tuj posel kljub prepovedi.

11. V kolikor pritožba uveljavlja izostanek navedb tožeče stranke glede količine izkopanega materiala, ni spregledati, da v tožbenih navedbah navaja količino, ki jo je po grobem izračunu ugotovil gradbeni inšpektor v svoji odločbi, za točno ugotovitev količine izkopanega materiala pa sta obe stranki predlagali izvedenca rudarske stroke in na podlagi njegovih ugotovitev je tožeča stranka svoj zahtevek tudi prilagodila. Ko je to storila, je nedvoumno zahtevala plačilo po izvedencu ugotovljene količine in ni bilo potrebe, da bi v dopolnitev svojih navedb izrecno in dobesedno ponavljanja ugotovitve izvedenca, da bi se lahko štelo, da je podala navedbe v tej smeri.

12. Utemeljeno pa se toženca pritožujeta glede odločitve o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti. OZ v 165. členu, na katerega veže zamudo toženca pri plačilu tu vtoževane odškodnine sodišče prve stopnje, določa le trenutek zapadlosti odškodninske obveznosti, to je trenutek, ko ima oškodovanec pravico terjati plačilo odškodnine. Zamudo dolžnika pa ureja 299. člen OZ in sicer pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni svoje obveznosti v določenem roku (prvi odstavek), če porok ni določen, pa ko ga upnik pozove ali začne postopek na izpolnitev te obveznosti (drugi odstavek). Šele, ko je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo, pa je za čas zamude dolžan plačati tudi zamudne obresti (prvi odstavek 378. člena OZ). Ker v obravnavani pravdi ni trditev o zahtevi tožeče stranke na izpolnitev tu vtoževane odškodnine pred vložitvijo tožbe, se šteje, da sta dolžnika prišla v zamudo z vložitvijo tožbe tu dne 19.4.2007 in od takrat dalje dolgujeta tudi zamudne obresti od glavnice. Vložitev tožbe je namreč trenutek pričetka postopka za izpolnitev vtoževane obveznosti.

K pritožbi tožeče stranke:

13. Pritrditi je pritožbi, da vlogi tožencev z dne 10.9.2008 (zanjo priznanih 1.210 OT, povišano za 20 % DDV) in z dne 26.10.2009 (zanjo priznano 412,05 OT, povišano za 20 % DDV), za ta pravdni postopek nista kot taki bili potrebni in toženima strankama zato ne gre povračilo stroškov zanju v zahtevani in priznani višini. Z vlogi z dne 10.9.2008 toženi stranki le potrjujeta izvedenca rudarske stroke, čeprav sta bili pozvani na podajo morebitnih pripomb na izvedensko mnenje, in predlagata ter utemeljujeta postavitev izvedenca finančne stroke, temu predlogu pa sodišče pozneje ni ugodilo. Z vlogi z dne 26.10.2009 podajata soglasje k delnemu umiku tožbe, na kar sta bila pozvana, v nadaljevanju pa ponovno predlagata in utemeljujeta postavitev izvedenca finančne stroke, čemur ni bilo ugodeno. Zato jima za to vlogo ne pripada nagrada po tar. št. 19 točka 3 (tretje in nadaljnje obrazložene vloge), kot jo je priznalo sodišče prve stopnje, pripada pa jima nagrada po tar. št. 19 točka 4 v višini 50 OT (dokazni predlog iz druge vloge). Prav tako tožencema ne gre od z njune strani plačanega zneska nagrade izvedenca še 20 % DDV (v višini 55,86 EUR), ker je bil dejanski strošek te nagrade le v višini dejanskega plačila izvedencu. Ob upoštevanju predhodno pojasnjenih in v pritožbi v tem obsegu argumentirano oporekanih stroškov toženih strank, ki jima jih je sodišče prve stopnje neutemeljeno priznalo, znaša znesek teh 921,99 EUR (1210 OT + 362,5 OT povečano za 20 % DDV in ob vrednosti OT 0,459 EUR, vse povišano še za 55,86 EUR). Ob upoštevanju sodišča prve stopnje priznanih stroškov in ob 38,95 % uspehu tožencev do delnega umika tožbe ter po medsebojnem pobotanju stroškov postopka ostane, da sta toženca tožeči stranki dolžna povrniti 1.552,78 EUR.

Sklepno:

14. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo drugih kršitev, na katere pazi skladno drugemu odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbama, v kolikor sta utemeljeni, ugodilo in temu ustrezno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v neutemeljenem delu pritožbi zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je pritožbeno sodišče zahtevek za zakonske zamudne obresti do 18.4.2007 kot neutemeljene zavrnilo, je ostala pritožba glede priznanih obresti v EUR-ih pred 1.1.2007 brezpredmetna in se o njej pritožbeno sodišče ne opredeljuje.

Stroški postopka:

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 165. člena ZPP in je skladna 154. in 155. členu ZPP. Toženi stranki v pretežnem delu svoje pritožbe nista uspeli in sta zato dolžni kriti sami svoje stroške pritožbenega postopka. Tožeča stranka pa je s svojo pritožbo uspela 40 % in je upravičena do povračila iz stroškov pritožbenega postopka v tem obsegu. Njeni stroški za pritožbo skupno znašajo 115,90 EUR (250 OT nagrada za redno pravno sredstvo po tar. št. 21 in 2,5 OT materialni strošek, ob vrednosti OT 0,459 EUR), kar znaša ob 40 % uspehu 46,36 EUR.