Jedro

Ni šlo za kršitev pravice do obravnavanja v pravdi, ko je sodišče opravilo glavno obravnavo v odsotnosti pravilno vabljenih tožencev, ki na obravnavo nista pristopila iz neutemeljenega razloga, kot se je pokazalo v pravnomočno končanem postopku za vrnitev v prejšnje stanje.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožniku tolarsko protivrednost 276.100 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Gre za izpolnitev obveznosti iz posojilne pogodbe z dne 30.12.1997. Pritožbo tožencev proti sodbi je prvostopenjsko sodišče po navodilih pritožbenega sodišča najprej obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka. Po zaslišanju tožencev je sodišče s sklepom opr. št. II P 127/99 z dne 27.5.2002 predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ker je ugotovilo, da sta toženca zamudila glavno obravnavo iz neopravičljivih razlogov. Pritožbo tožencev proti temu sklepu je sodišče druge stopnje s sklepom opr. št. Cp 2179/2002 z dne 29.8.2002 zavrnilo. Zoper ta sklep sta toženca vložila revizijo, ki jo je prvostopenjsko sodišče zavrglo kot nedovoljeno.

Pritožbo tožencev proti prvostopenjski sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in navedeno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta toženca vložila revizijo.

Uveljavljata revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navajata, da so protispisne navedbe pritožbenega sodišča v obrazložitvi, da toženca v svoji pritožbi proti sodbi nista oporekala dejstvu, da je sodišče opravilo glavno obravnavo brez njune navzočnosti, ko pa sta v pritožbi nesporno zapisala vzroke, zakaj se obravnave nista udeležila. Da ne držijo te navedbe, izhaja tudi iz dopisa pritožbenega sodišča z dne 22.1.2002, v katerem je opozorilo sodišče na vsebino telefaksa, v katerem sta toženca navedla, da sta narok za glavno obravnavo zamudila zaradi zamude na službeni poti. Zato je sodišče prve stopnje celo razpisalo narok za vrnitev v prejšnje stanje, vendar ni akceptiralo nobenega utemeljenega pojasnjevanja toženih strank. Toženca sta bila za udeležbo na razpisanem naroku še kako zainteresirana, saj nista bila zaslišana in nista imela pooblaščenca. Ne glede na to sta se zavedala, da je tožnik vložil tožbo neutemeljeno. Sodišče jima je s kršitvijo pravice do obravnavanja onemogočilo, da bi odkrila "pravi obraz tožeče stranke". Kako je lahko pritožbeno sodišče v obrazložitvi zapisalo, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da sta toženca navedeno posojilno pogodbo prostovoljno podpisala, torej brez prisile in grožnje, ko sodišče tožencev sploh ni zaslišalo in se tako nista mogla izjasniti. Zaradi kršitve pravice do obravnavanja toženca sploh nista imela možnosti, da bi navedla dejstva, na katera opirata svoje pravice. Odvzeta jima je bila pravica do poštenega sojenja. Ker sodišče v izpodbijani sodbi ni zavzelo nobenega stališča do vsebine poslanega telefaksa in ker se ni opredelilo do očitka tožencev v zvezi z neudeležbo na razpisani glavni obravnavi, izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti in gre zato za bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče ne samo, da ni zaslišalo tožencev, ni zaslišalo niti S.B. niti B.H., na katera sta se v odgovoru na tožbo sklicevala toženca.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Prvi narok za glavno obravnavo je bil na prošnjo vseh strank preložen. Obravnava je bila nato opravljena dne 27.3.2000, ko sta bila toženca pravilno vabljena, a se obravnave nista udeležila. Po končani obravnavi sta sodišču poslala po telefaksu vsak svoje opravičilo, češ da se zaradi prepozne vrnitve s službene poti nista mogla udeležiti obravnave. Vprašanje njunega izostanka sta obravnavali sodišči prve in druge stopnje v postopku za vrnitev v prejšnje stanje (116. do 121. člen ZPP). V tem postopku je bilo pravnomočno ugotovljeno, da sta toženca zamudila narok iz neupravičenega vzroka, zaradi česar vrnitev v prejšnje stanje ni bila dovoljena. V pritožbenem postopku proti sodbi zato pritožbeno sodišče ni bilo več dolžno obravnavati opravičila in vzroka neudeležbe tožencev na glavni obravnavi. Zadoščalo je obravnavanje ugotovitve, da sta bila toženca na obravnavo pravilno vabljena in da se je brez predhodnega opravičila nista udeležila. To je tudi ugotovljeno v sodbah nižjih sodišč, pri čemer razlogi v drugostopenjski sodbi niso protispisni, kot se očita v reviziji. V izpodbijani sodbi ni navedeno, da toženca nista naknadno oporekala temu, da je bila obravnava opravljena brez njune navzočnosti. V izpodbijani sodbi je le ugotovitev, da toženca ne oporekata, da sta bila pravilno vabljena na obravnavo in da nanjo nista pristopila. Temu pa sledi presoja, da je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ker je glavno obravnavo opravilo. Revizijsko sodišče se s tako presojo strinja. Po 282. členu ZPP se obravnava vseeno opravi, če nanjo katera od strank ne pride. Ko je v odsotnosti tožencev prvostopenjsko sodišče opravilo glavno obravnavo, ni šlo za kršitev pravice do obravnavanja, kot trdita toženca, saj sta si to pravico odvzela sama, ko nanjo pravilno vabljena iz neutemeljenega razloga (kot se je pokazalo v pravnomočno končanem postopku za vrnitev v prejšnje stanje) nista pristopila. Z odsotnostjo sta sama povzročila, da nista bila zaslišana kot stranki, saj sme sodišče po drugem odstavku 258. člena ZPP zaslišati tudi samo eno stranko, če se druga ne odzove sodnemu vabilu, kot je bilo to v obravnavanem primeru. Dodati pa je še, da toženca svojega zaslišanja nista nikoli predlagala. Po prvem odstavku 7. člena ZPP morajo stranke navesti dejstva in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče praviloma ne sme izvajati dokazov, ki jih stranke niso predlagale. Toženca nista nikoli predlagala zaslišanja prič S. B. in B.H., zato je revizijski očitek o neizvedbi teh dokazov neutemeljen. Sodišče prve stopnje je izvedlo vse dokaze, ki so bili predlagani. Tožencema je bila ves čas postopka dana možnost, da predstavita svoja stališča glede dejanske in pravne podlage spora, da se izjavita o navedbah nasprotne stranke ter da predlagata dokaze. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni bilo nobenega nezakonitega postopanja nižjih sodišč, možnost nastopanja na glavni obravnavi pa sta si toženca in razlogov na njuni strani odvzela sama. Zato je zaključiti, da niso podane kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jih zatrjuje revizija, oziroma ni bila kršena določba 22. člena Ustave Republike Slovenije o enakem varstvu pravic.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da so neutemeljene vse revizijske trditve v zvezi z vprašanjem svobodne pogodbene volje tožencev pri sklepanju posojilne pogodbe z dne 30.12.1997. Za trditve o sklenitvi posojilne pogodbe zaradi grožnje oziroma prisile toženca nista ponudila nobenih dokazov. Nižji sodišči sta ugotovili in obrazložili, da groženj pri sklepanju pogodbe ni bilo. Temu je treba dodati, da so bile navedbe tožene stranke in sploh njeno ravnanje pomanjkljivi, saj je mogoče napake volje (zaradi grožnje, sile, prevare ali zmote) uveljavljati le z izpodbijanjem pogodbe (v skladu z določbami 60. do 65., 111., 112. in 117. člena v času sklenitve pogodbe veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih; ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89). Toženca posojilne pogodbe nista niti izpodbijala niti izpodbila, zato velja, zaradi česar so vse revizijske trditve v zvezi z grožnjo, silo ali zvijačo pri sklepanju posojilne pogodbe med pravdnimi strankami nerelevantne.

Razen neutemeljenih trditev o neprostovoljnem sklepanju pogodbe, revizija ne pojasni, v čem naj bi bila zmotna uporaba materialnega prava. Iz sodb nižjih sodišč izhajajo dejanske ugotovitve, da obstoji posojilna pogodba med pravdnimi strankami za 276.100 DEM, da je potekel rok za vrnitev posojila in da posojila toženca nista vrnila. Ker je po 557. členu ZOR dolžnost posojilojemalca, da po določenem času vrne posojeni znesek denarja, revizijsko sodišče ugotavlja, da je pravilna materialnopravna odločitev prvostopenjskega sodišča, da morata toženca pogodbeni znesek tožniku plačati in nadalje, da je pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je pritožba tožencev v materialnopravnem pogledu neutemeljena.

Iz navedenega je zaključiti, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, kar je narekovalo revizijskemu sodišču, da po 378. členu ZPP revizijo tožencev zavrne.