Jedro

Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da zavarovanec oziroma voznik v konkretnem primeru policije niti ni bil dolžan poklicati. Res je, da ZPrCP v 4. točki 2. odstavka 110. člena, v zvezi z obveznostjo obvestiti policijo, izvzema nesrečo prve kategorije (to je prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda), vendar pa je v Splošnih pogojih ta obveznost določena širše: obvestilo policiji je potrebno v vseh primerih, ko je to določeno v ustreznih predpisih, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih (med drugim) zaradi prometne nesreče. Ker Splošni pogoji, za razliko od določil ZPrCP, ne izvzemajo prometnih nesreč pri katerih je nastala le materialna škoda, velja, da je dolžan zavarovanec oziroma voznik o zavarovalnem primeru, ki je nastal zaradi prometne nesreče, obvestiti policijo ne glede na kategorijo le-te. Če tega ne stori, krši pogodbo.

Pri presoji, ali se je voznik oziroma zavarovanec izognil preizkusu alkoholiziranosti je pomembno le to, ali je voznik oziroma zavarovanec imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne, oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati zavarovalnino v znesku 5.875,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 16. 4. 2013 do prenehanja obveznosti, vse v roku 15-tih dni. “ zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 15,00 EUR stroškov postopka v roku 15-tih dni od prejema sodbe pritožbenega sodišča, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila. Stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku, nosi sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki ponovno naložilo, da tožeči stranki plača 5.875,00 EUR škode, ki ji je nastala na vozilu v škodnem dogodku dne 31. 1. 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2013 do prenehanja obveznosti (točka I izreka), ter ji povrne stroške v višini 1.745,52 EUR s pripadki (točka II izreka).

2. Pritožbo vlaga tožena stranka. Uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnjen, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva povračilo pritožbenih stroškov, ki pa jih ne opredeli. Ne strinja se z odločitvijo sodišča, da je tožnik dokazal, da se v času po nesreči ni izognil preizkusu alkoholiziranosti, oziroma, da ni bil pod vplivom alkohola. Ne strinja se niti z ugotovitvijo, da v splošnih pogojih ni posebej pojasnjen namen, ki ga ima obvestilo policije. Opozarja na vsebino 8. in 30. člena Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilskega kaska AK – 10 – 2 (v nadaljevanju: Splošni pogoji). Stališče aktualne sodne prakse je, da se domneva, da je bil zavarovanec v času prometne nesreče vinjen, če o nesreči ne obvesti policije (II Cp 1900/2003). Ni potrebno, da bi morala zavarovalnica v pogojih posebej pojasniti namen obvestitve policije. Sicer pa sodišče samo pojasni, da je to obvestilo potrebno ravno zaradi ugotavljanja psihofizičnega stanja voznika. Napačen je zaključek sodišča, da je domneva izpodbita s tem, ko sta v ponovljenem postopku zaslišani priči izpovedali, da se voznik vozila D. J. ni želel izogniti preizkusu alkoholiziranosti, saj v času prometne nesreče ni bil vinjen, ampak se je želel izogniti kazni zaradi neprilagojene hitrosti. V nadaljevanju opozarja na stališče pritožbenega sodišča v sklepu, s katerim je razveljavilo predhodno sodbo. Strinja se, da je domnevo alkoholiziranosti mogoče izpodbiti tudi kako drugače, vendar tožnik tega ni storil oziroma sodišče v tej smeri dejstev ni raziskovalo. Zaključek sodišča, da voznik ni imel namena izogniti se preizkusu alkoholiziranosti, je nerelevanten. Pomembno je, ali je imel voznik v času prometne nesreče in po njej dejansko možnost, da o tem obvesti policijo, oziroma v kolikor te možnosti ni imel, zakaj ne. Podobno stališče kot ga je zavzelo višje sodišče v sklepu, s katerim je razveljavilo sodbo, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 179/2009, na katero se je toženka sklicevala že v odgovoru na tožbo. Glede na to, da je voznik po dogodku odpeljal poškodovano vozilo s pomočjo A. in B., je imel dejansko možnost, da o nesreči obvesti policijo. Njegova zatrjevanja, da ni vedel, da ima brat kasko zavarovanje, na presojo nimajo vpliva. Tožnik ni dokazal, da ob in po nesreči ni imel možnosti za obvestitev policije. V kolikor sam ni imel telefona, bi to lahko storil A., bi pa to lahko storil tudi tožnik sam, ko je bil o prometni nesreči obveščen.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Opozarja, da trditev, da voznik policije ni poklical po nasvetu A., ker bi mu policisti v tem primeru izdali plačilni nalog, ni bila prerekana in se zato šteje za resnično. Trditev, da je imel voznik v času prometne nesreče in po njej možnost, da o tem obvesti policijo, predstavlja nedopustno pritožbeno novoto. Priglaša stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik v tem postopku, na podlagi pogodbe o kasko zavarovanju svojega vozila, ki je bila sklenjena s toženo stranko, od slednje zahteva plačilo škode, ki je na vozilu, ki ga je vozil D. J., nastala v škodnem dogodku dne 31. 1. 2013. Tožena stranka je zahtevku ugovarjala s trditvijo, da škode ni dolžna plačati. Ker voznik po nesreči ni poklical policije, se je s tem izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, posledično pa vzpostavil domnevo, da je vozil pod vplivom alkohola. Zavarovalno kritje je zato izključeno.

6. Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da Splošni pogoji za zavarovanje avtomobilskega kaska AK – 10 – 2 (v nadaljevanju: Splošni pogoji priloga B1) v četrti točki prvega odstavka 8. člena določajo, da zavarovalnica ne krije škode, če je zavarovanec oziroma voznik zavarovanega vozila vozilo upravljal pod vplivom alkohola, mamil, psihoaktivnih zdravil, ali drugih psihoaktivnih snovi. Šteje se, da je zavarovanec ali voznik pod vplivom alkohola, če se po nastanku zavarovalnega primera izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti. V 3. točki prvega odstavka 30. člena Splošnih pogojev pa je določeno, da mora zavarovanec po nastanku zavarovalnega primera v vseh primerih, ki so določeni z ustreznimi predpisi, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih zaradi požara, eksplozije, kraje ali prometne nesreče, takoj obvestiti policijo.

7. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da se voznik ni izmaknil preizkusu alkoholiziranosti in je zato tožena stranka tožniku dolžna plačati škodo, ki je na vozilu nastala. Menilo je, da iz Splošnih pogojev, upoštevajoč tudi Zakon o pravilih cestnega prometa, ne izhaja dolžnost zavarovanca oziroma voznika, da tudi o prometni nesreči, pri kateri je nastala le materialna škoda, obvesti policijo, namen obvestitve pa v Splošnih pogojih tudi sicer ni posebej pojasnjen. Voznik s tem, ko policije ni klical, ni imel namena, da se izogne preizkusu alkoholiziranosti, ampak se je hotel izogniti morebitni kazni zaradi neprilagojene vožnje. Tako je ravnal po nasvetu A. (ki se je sam ustavil na kraju prometne nesreče) in B. (ki ga je poklical A., da bi pomagal odvleči avto). Ni vedel, da je avto kasko zavarovan in kakšne so obveznosti po zavarovalni pogodbi. Če bi to vedel, bi policijo poklical. 8. Pritožbeno sodišče se s takšno presojo konkretnih okoliščin in zaključkom sodišča prve stopnje, da se voznik ni izmaknil preiskavi alkoholiziranosti, ne more strinjati.

9. Pritrjuje sicer temu, da Splošni pogoji ne določajo domneve o izgubi zavarovalnih pravic, če zavarovanec (ali voznik) v primeru prometne nesreče ne pokliče policije. Kaj takšnega ne izhaja niti iz 3. točke 30. člena niti iz 4. točke 1. odstavka 8. člena Splošnih pogojev.(1) Vendar pa sodišče prve stopnje ob tem zmotno ugotavlja, da zavarovanec oziroma voznik(2) v konkretnem primeru policije niti ni bil dolžan poklicati. Res je, da Zakon o pravilih cestnega prometa (v nadaljevanju ZPrCP) v 4. točki drugega odstavka 110. člena, v zvezi z obveznostjo obvestiti policijo, izvzema nesrečo prve kategorije (to je prometna nesreča, pri kateri je nastala samo materialna škoda), vendar pa je v Splošnih pogojih ta obveznost določena širše: obvestilo policiji je potrebno v vseh primerih, ko je to določeno v ustreznih predpisih, predvsem pa o zavarovalnih primerih, nastalih (med drugim) zaradi prometne nesreče. Ker Splošni pogoji, za razliko od določil ZPrCP, ne izvzemajo prometnih nesreč pri katerih je nastala le materialna škoda, velja, da je dolžan zavarovanec oziroma voznik o zavarovalnem primeru, ki je nastal zaradi prometne nesreče, obvestiti policijo ne glede na kategorijo le-te. Če tega ne stori, krši pogodbo.

10. Kot je bilo pojasnjeno že v sklepu pritožbenega sodišča II Cp 333/2014 z dne 2. 4. 2014, dejstvo, da v Splošnih pogojih namen, ki ga ima obvestilo o policiji ni posebej pojasnjen, pri presoji ne more biti odločilno. Ta namen je namreč ne glede na to jasen. Tožena stranka svojim zavarovancem v tej smeri nalaga aktivno ravnanje zato, da se ugotovijo dejstva, ki jih tožena stranka potrebuje za obravnavo odškodninskih zahtevkov. Sama namreč nima objektivnih možnosti, da bi jih ugotovila sama. To velja tudi za dejstvo morebitne alkoholiziranosti zavarovancev oziroma voznikov zavarovanih vozil. Na kraju nesreče niti ni prisotna. Za ugotavljanje alkoholiziranosti veljajo posebna pravila, preiskava pa je časovno omejena. Po drugi strani takšna dejstva lahko (in tudi mora) ugotoviti policist, ki je o prometni nesreči obveščen. Tako se je policist dolžan odzvati na obvestilo udeleženca prometne nesreče in priti na kraj sam ter nato ugotoviti in zbrati dokaze, potrebne za odločitev o prekršku, neposrednemu udeležencu nesreče pa odrediti preizkus s sredstvi in napravami za ugotavljanje alkohola in to tudi v primeru, če je v nesreči nastala le materialna škoda(3) V primeru, da bi voznik v konkretnem primeru policijo o prometni nesreči obvestil, bi bil tak preizkus tako nedvomno opravljen in s tem odpravljen vsak dvom o tem, ali je vozilo upravljal pod vplivom alkohola ali ne.

11. V nadaljevanju je pritožbeno sodišče že pojasnilo, da se je preizkusu alkoholiziranosti mogoče izmakniti na različne načine. Ker ti načini v Splošnih pogojih niso definirani, je sodišče tisto, ki mora, upoštevajoč okoliščine vsakokratnega primera presoditi, ali je do tega res prišlo. Poudarilo je tudi, da je za takšno presojo, ravno zaradi že omenjenih posebnih pravil, ki veljajo za ugotavljanje alkoholiziranosti in dejstva, da je preiskava časovno omejena (jo pa opravi policija, če je o nesreči obveščena), dejstvo, ali je voznik poklical policijo, pomembno. Ni pa seveda nujno, da je na tej podlagi vedno mogoč sklep, za katerega se zavzema pritožnica. Zavarovanec ali voznik lahko tudi na drugačen način poskrbi za tak preizkus, lahko do njega pride v okviru nujne medicinske pomoči, mogoče pa je tudi, da klic policiji zaradi objektivnih okoliščin ni mogoč.

12. V konkretnem primeru je zaključek, ob upoštevanju okoliščin ob in po prometni nesreči, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, da se voznik s tem, ko o prometni nesreči ni obvestil policije, ni izognil preizkusu alkoholiziranosti, materialnopravno zmoten. Razlog, zakaj policije ni obvestil, namreč ni v tem, ker tega ne bi mogel storiti ali bi imel namen za preizkus alkoholiziranosti poskrbeti na drug način(4), ampak zato, ker se je hotel izogniti morebitni mandatni kazni zaradi neprilagojene vožnje. To pa pri presoji ne more biti upoštevno. Pritožba v zvezi s tem utemeljeno opozarja tudi na zmotno stališče sodišča prve stopnje, da bi morala biti voznikova izmaknitev o preiskavi alkoholiziranosti hotena oziroma storjena z namenom izognitve tej preiskavi. Ker zavarovalnica, kot je bilo že obrazloženo, dejansko nima druge možnosti dokazovati alkoholiziranosti svojih zavarovancev, je treba določila Splošnih pogojev, tudi določilo o tem, da je zavarovanec oziroma voznik dolžan o prometni nesreči obvestiti policijo, razlagati v smislu obveznosti voznikov, da aktivno prispevajo k izvedbi preiskave oziroma omogočijo ugotavljanje alkoholiziranosti. Pri presoji je zato pomembno le to, ali je voznik oziroma zavarovanec imel dejansko možnost, da policijo o prometni nesreči obvesti takoj po njej ali ne, oziroma ali je za preiskavo poskrbel na drug način.

13. Nerelevantno za odločitev je tudi, ali je voznik, ki mu je zavarovanec prepustil vozilo v upravljanje, vedel, da mora o prometni nesreči obvestiti policijo oziroma ravnati na drug ustrezen način s katerim omogoči preizkus alkoholiziranosti ter, ali je bila njegova pasivnost posledica nasveta tretje osebe. Vse to namreč ne more biti v škodo tožene stranke.

14. Pritožbeno sodišče na podlagi obrazloženega zaključuje, da se je voznik s tem, ko o prometni nesreči ni obvestil policije, izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti. To pa pomeni, da zavarovalnica škode, ki je tožniku na vozilu nastala, ni dolžna kriti (4. točka prvega odstavka 8. člena Splošnih pogojev).

15. Pritožbeno sodišče je glede na obrazloženo pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Posledično je bilo treba spremeniti tudi stroškovno odločitev (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka v postopku v celoti propadla, do povračila svojih stroškov ni upravičena, ampak je dolžna stroške povrniti toženi stranki (154. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je slednji priznalo stroške v višini 15,00 EUR, ki jih je priglasila v odgovoru na tožbo. Kasnejše zahteve za povračilo niso bile specificirane (2. odstavek 163. člena ZPP)(5), zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo. To velja tudi za stroške, katerih povračilo tožena stranka zahteva s pritožbo.

16. Tožeča stranka je bila v pritožbenem postopku neuspešna, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo, nosi sama (154. v zvezi s 165. členom ZPP).

(1.) V 2. in 3. odstavku istega člena je sicer določeno, da lahko zavarovalnica od zavarovanca zahteva dokazilo, da je v primeru, ko je bil o nastanku zavarovalnega primera dolžan obvestiti policijo, to tudi storil in se, če tega dokaza ne predloži, šteje, da zavarovalnega primera oziroma višine škode ni dokazal, vendar pa ta del Splošnih pogojev ni bil del trditvene podlage.

(2.) Ker so tudi vozniki sozavarovani, ta dolžnost velja tudi zanje (več o tem je pritožbeno sodišče pojasnilo v sklepu II Cp 333/2014).

(3.) Primerjaj 109. člen v zvezi z drugim odstavkom 111. in prvim odstavkom 107. člena ZPrCP.

(4.) Takšnih trditev tožnik, na katerem je bilo trditveno breme, niti ni dal. (5.) Tožena stranka je tako v prvi pritožbi zahtevala povračilo pritožbenih stroškov, ki pa jih ni specificirala. Tudi na naroku za glavno obravnavo dne 4. 9. 2014 je priglasitev ostala na pavšalni ravni.