Jedro

Neutemeljeno je sklicevanje na smotrnost pri predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča zaradi združitve dveh pravdnih odškodninskih zadev, če tožeča stranka (predlagatelj) ni izkoristila možnosti, da bi od vsega začetka z isto tožbo tožila obe toženi stranki, vsi v tožbi predlagani dokazi pa izhajajo z območja sodišča, kjer je vložena tožba.

Izrek

Predlogu za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča se ne ugodi.

Obrazložitev

Tožeča stranka je dne 13.1.2003 vložila tožbo zoper toženo stranko S., Ravne na Koroškem, zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v znesku 2,069.551 SIT. V tožbi je predlagala, da se pravdna zadeva delegira na Okrožno sodišče v Mariboru, kjer je tožeča stranka že leta 2002 vložila tožbo zoper Z. Maribor, zaradi plačila odškodnine 3,269.551 SIT. Ker gre v obeh pravdnih zadevah za isti škodni dogodek, isto škodo in bo treba izvajati iste dokaze, je procesno smotrna združitev obeh pravdnih zadev zaradi izvedbe samo enega dokaznega postopka, in da bi se izognili določitvi različnih odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Predlog ni utemeljen.

Na predlog stranke lahko vrhovno sodišče po 67. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in 96/2002) določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Ta določba je izjema od pravil v ZPP, ki določajo pristojnost sodišč za odločanje v civilnih sporih. Z njim je zakonodajalec omogočil, da najvišje sodišče v državi določi, naj v zadevi postopa sodišče, ki sicer ne bi bilo pristojno, če gre za razloge smotrnosti ali druge tehtne razloge.

Tožeča stranka zatrjuje smotrnost kot odločilni razlog za delegacijo pristojnosti. Toda tožeči stranki je zakon omogočil, da bi že od vsega začetka z isto tožbo tožila obe toženi stranki (prvi odstavek 191. člena ZPP). Tožeča stranka te pravice ni izrabila. Zato ne gre za izjemno situacijo, v kateri bi moralo odločati vrhovno sodišče. Za to bi morali biti očitno izkazani razlogi, zaradi katerih bi bilo konkretni postopek laže opraviti pred drugim sodiščem.

Ne zadošča dejstvo, da je pravna podlaga obeh pravdnih postopkov isti škodni dogodek. Sama delegacija pristojnosti še ne pomeni, da bi se obe pravdni zadevi obravnavali skupaj. Potrebna bi bila združitev pravd (300. člen ZPP), o kateri pa odloča zakoniti sodnik (23. člen Ustave RS in 14. do 17. člen Zakona o sodiščih; ZS, Ur. l. RS, št. 19/94 do 28/2000). Razlogi, povezani z ekonomičnostjo zaradi skupnega dokazovanja, ki so navedeni v predlogu za prenos pristojnosti, pa očitno ne izkazujejo, da se bo pravdni postopek laže, predvsem pa z manjšimi stroški, opravil pri Okrožnem sodišču v Mariboru. Vsi v tožbi navedeni dokazi namreč izvirajo z območja sodišča v Slovenj Gradcu, kjer je vložena tožba. Glede na navedeno delegacija drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje v tej pravdni zadevi ne bi imela za posledico, da bi pred sodiščem v Mariboru laže opravil postopek. Delegacije torej ne narekuje razlog smotrnosti, saj ni nobenega tehtnega razloga za to, da bi morali pravdni stranki, obe iz Raven na Koroškem, v pravdni zadevi opr. št. P 3/2003 Okrožnega sodišča v Slovenj Gradcu, razreševati spor pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

Razlogi, ki jih navaja predlog tožeče stranke, torej niso takšni, da bi utemeljevali prenos pristojnosti po 67. členu ZPP. Zato vrhovno sodišče predlogu ni ugodilo.