- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
VSL sodba I Cp 1588/97
ECLI:SI:VSLJ:1997:I.CP.1588.97 Civilni oddelek
Povzetek
- Uveljavljanje ugovora zastaranja v pritožbi.Ali je mogoče uveljavljati ugovor zastaranja v pritožbi, če ga toženec ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje?
- Zmotna in nepopolna ugotovitve dejanskega stanja.Ali je pritožba utemeljena zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ko gre za spor majhne vrednosti?
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Uveljavljanje ugovora zastaranja v pritožbi predstavlja uveljavljanje novega dejstva, torej pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa sodbe v sporih majhne vrednosti ni mogoče izpodbijati.
Izrek
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.
Obrazložitev
Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane v veljavi tisti del sklepa o izvršbi, ki tožencu nalaga plačilo glavnice v znesku 2.582,00 SIT in 2.300,00 SIT stroškov postopka.
Zoper ta del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje toženec in predlaga spremembo.
Zatrjuje, da v spornem času ni bil imetnik radijskega sprejemnika. Sprejemnik je namreč podaril in to takoj prijavil inkasantu. Ne glede na to je terjatev za plačilo RTV naročnine tudi zastarala. To je toženec uveljavljal že na glavni obravnavi.
Pritožba ni utemeljena.
Ker gre za spor majhne vrednosti (1. odst. 458. čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. in 2. odst. 467. čl. ZPP). Pritožbene trditve, s katerimi toženec oporeka dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje (zatrjuje namreč, da v obdobju, na katerega se nanaša terjatev RTV naročnine, ni bil več imetnik radijskega sprejemnika, saj da ga je že pred tem podaril in to prijavil inkasantu tožeče stranke), so zato neupoštevne. Enako velja glede ugovora zastaranja. Toženec ga namreč ni uveljavljal v postopku pred sodiščem prve stopnje (zatrjuje sicer, da je to storil na glavni obravnavi, vendar iz zapisnika, ki je javna listina, in ki ga je toženec brez ugovora podpisal, to ne izhaja), uveljavljanje tega ugovora v pritožbi pa predstavlja uveljavljanje novote, torej pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ker je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katero je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).