Jedro

Skladno z 1. točko prvega odstavka 102. člena ZIZ je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanje delovne uspešnosti, mogoče seči za denarne terjatve do 2/3 prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače. Tožena stranka je štela, da 76 % minimalne plače pomeni prejemek v višini 600,95 EUR, kar je znesek, ki presega finančni cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Vendar pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, ali tožnici dejansko ostane tak znesek, saj ni razvidno, ali je to neto znesek ali bruto znesek kot tudi ni nikjer naveden celoten znesek minimalne plače ne v bruto ne v neto znesku. Po mnenju sodišča ima tožeča stranka prav, da je potrebno upoštevati 76 % minimalne plače, izražene v neto znesku, saj se tudi ugotavljanje prejemkov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje ugotavlja v neto zneskih. Ker pa iz izpodbijane odločbe ti bistveni podatki niso razvidni, se odločbe v tem delu ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka.

Izrek

I. Tožbi se ugodi in se odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 2008/2017 z dne 6. 7. 2017 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 285,00 EUR, povečane za 22 % DDV, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnice za dodelitev brezplačne pravne pomoči za oprostitev plačila stroškov izvedenca medicinske stroke v pravdnem postopku Okrajnega sodišča v Cerknici št. P 50/2015. V obrazložitvi odločbe se tožena stranka sklicuje na 13. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki določa, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj in glede na finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje in socialno stanje svoje družine ne bi zmogla stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči (prvi odstavek 13. člena ZBPP). Po določbi drugega odstavka 13. člena ZBPP se šteje, da je socialno stanje prosilke in njene družine zaradi stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči ogroženo, če mesečni dohodek prosilke oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve. Tožena stranka je v upravnem postopku ugotovila, da je tožnica samska oseba, njen dohodek pa v obdobju treh mesecev pred vložitvijo prošnje znaša 2.349,69 EUR in obsega pokojnino tožnice v relevantnem obdobju. Povprečni mesečni dohodek tožnice je 783,23 EUR, osnovni znesek minimalnega dohodka, ki je določen v 8. členu Zakona o socialno varstvenih prejemkih pa znaša 292,56 EUR, dvakratnik je torej 585,12 EUR. Ker tožnica presega ta limit, se tožena stranka ni spuščala v presojo drugih dohodkov in prejemkov tožnice ter v višino njenega premoženja. Nadalje tožena stranka še navaja, da je tožnica v osebnem stečaju, kar po mnenju tožene stranke ne more vplivati na odločitev, saj njen prejemek iz naslova pokojnine kljub osebnemu stečaju presega finančni cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči. V skladu z določbo 102. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je izvršba omejena na znesek v višini 76 % minimalne plače, kar pomeni, da mora dolžniku v primeru izvršb oziroma osebnega stečaja ostati prejemek v višini 600,95 EUR, kar pa je znesek, ki presega finančni cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči. 2. Tožnica v tožbi navaja, da je dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka res 585,12 EUR in tudi njen povprečni mesečni dohodek znaša 783,23 EUR. Pač pa je tožena stranka zmotno ugotovila, da tožnica razpolaga s celotnim dohodkom v tej višini, saj je v postopku osebnega stečaja, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Znesek pokojnine je znesek, ki spada v stečajno maso in z njim tožnica ne more v celoti razpolagati. V skladu s tretjim odstavkom 289. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) se za omejitev zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, uporablja 102. člen ZIZ. Po tem določilu je mogoče seči za denarne terjatve do 2/3 prejemkov, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače. Tožnici torej ostane na razpolago le v povprečju 522,15 EUR mesečno. Ne drži trditev v izpodbijani odločbi, da naj bi tožnici mesečno ostalo 600,95 EUR. Minimalna plača je namreč v januarju 2017 znašala 804,96 EUR bruto, neto pa 570,77 EUR. Minimalni znesek, ki je določen v 102. členu ZIZ v višini minimalne plače je potrebno izračunati glede na neto plačo, ne pa glede na bruto plačo. Tako je znesek, ki mora dolžniku v primeru izvršb oziroma osebnega stečaja ostati na razpolago v posameznem mesecu, znesek v višini najmanj 433,78 EUR, ne pa 600,95 EUR. Sicer pa se v tem delu izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, saj tožena stranka ni pojasnila, kakšna naj bi bila višina minimalne plače in ali je znesek v višini 76 % minimalne plače izračunan na podlagi bruto minimalne plače ali na podlagi neto minimalne plače, prav tako ne pojasni, odkod znesek 600,95 EUR in ali ta znesek predstavlja bruto znesek ali neto znesek. Tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da vztraja pri svoji odločitvi in razlogih za odločitev.

K točki I izreka:

4. Tožba je utemeljena.

5. Sodišče v obravnavani zadevi ugotavlja, da med strankama ni sporno, da znaša povprečni mesečni dohodek tožnice 783,23 EUR in da je dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka 585,12 EUR. Sporno pa je med strankama vprašanje, ali tožnica zares lahko razpolaga z zneskom 783,23 EUR, oziroma ali ob upoštevanju dejstva, da del njenih prejemkov spada v stečajno maso, tožnici res preostane znesek, ki presega finančni cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči. 6. V tej zadevi je potrebno upoštevati, da je tožnica v osebnem stečaju. Skladno s 1. točko prvega odstavka 389. člena ZFPPIPP v stečajno maso v postopku osebnega stečaja poleg premoženja iz drugega odstavka 224. člena tega zakona spadajo tudi plača in drugi prejemki, ki jih dolžnik pridobi med postopkom osebnega stečaja, razen prejemkov, ki so po tem zakonu izvzeti iz stečajne mase ali spadajo v stečajno maso v omejenem znesku. Zneski pokojnine, ki jih dobiva tožnica, torej spadajo v stečajno maso, zato nedvomno tožnica z njimi ne more v celoti razpolagati. V tej zadevi je bistvenega pomena to, ali mesečni znesek pokojnine, s katerim lahko razpolaga, presega dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka. Glede omejitve zneska prejemkov, ki spadajo v stečajno maso v postopku osebnega stečaja, tretji odstavek 389. člena ZFPPIPP določa, da se za te omejitve uporablja 102. člen ZIZ. Skladno z 1. točko prvega odstavka 102. člena ZIZ pa je na dolžnikove denarne prejemke, ki se v skladu z zakonom, ki ureja dohodnino, štejejo za dohodek iz delovnega razmerja, ter na odškodnino iz naslova izgube ali zmanjšanje delovne uspešnosti, mogoče seči za denarne terjatve do 2/3 prejemkov, na katere se seže z izvršbo, vendar tako, da dolžniku ostane najmanj znesek v višini 76 % minimalne plače. 7. Tožena stranka je štela, da 76 % minimalne plače pomeni prejemek v višini 600,95 EUR, kar je znesek, ki presega finančni cenzus za pridobitev brezplačne pravne pomoči. Vendar pa se sodišče strinja z navedbo tožeče stranke, da iz tega dela obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidno, ali tožnici dejansko ostane tak znesek, saj ni razvidno, ali je to neto znesek ali bruto znesek kot tudi ni nikjer naveden celoten znesek minimalne plače ne v bruto ne v neto znesku. Po mnenju sodišča ima tožeča stranka prav, da je potrebno upoštevati 76 % minimalne plače, izražene v neto znesku, saj se tudi ugotavljanje prejemkov v zadnjih treh mesecih pred vložitvijo prošnje ugotavlja v neto zneskih. Ker pa iz izpodbijane odločbe ti bistveni podatki niso razvidni, se odločbe v tem delu ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku.

8. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka ugotoviti, s kolikšnimi zneski tožnica dejansko razpolaga, upoštevajoč dejstvo, da je v postopku osebnega stečaja in da s celotnimi zneski pokojnine ne more razpolagati, ker so del stečajne mase, pri čemer bo morala tožena stranka ugotoviti, koliko v konkretnem primeru znaša 76 % minimalne plače, izražene v neto znesku, in šele potem bo lahko ugotovila, ali tožnica izpolnjuje finančni kriterij za podelitev brezplačne pravne pomoči. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče izpodbijani akt odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker so bila kršena pravila postopka. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, kot je smiselno predlagala tožnica s predlogom za lastno zaslišanje, saj je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena tega zakona, v upravnem sporu pa ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

K točki II izreka:

9. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR.