Jedro

Sodišče prve stopnje je ob izreku pogojne obsodbe obtožencu za storitev kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/1 tč. 1 KZ precenilo kot olajševalni okoliščini dejstvi, da si obtoženec z vlomom v osebni avto oškodovanke ni pridobil velike premoženjske koristi in da je ponovno vključen v program zdravljenja zaradi zasvojenosti z mamili, saj je oškodovanki iz denarnice pobral ves denar, ki ga je našel, obravnavano kaznivo dejanje pa je storil po neuspešnem prvem zdravljenju zaradi zasvojenosti. Zato je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi državnega tožilca ter obtožencu v okviru izrečene pogojne obsodbe in določene kazni pet mesecev zapora podaljšalo preizkusno dobo z dveh na tri leta.

Izrek

Pritožbi okrožnega državnega tožilca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtožencu v okviru pogojne obsodbe določena preizkusna doba podaljša na 3 (tri) leta.

V preostalem delu pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do 6. tč. 2. odst. 92. čl. ZKP.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obtoženega B. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po čl. 212/1 tč. 1 KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo in v njej določilo kazen 5 (pet) mesecev zapora ter preizkusno dobo 2 (dveh) let. Naložilo mu je tudi, da mora oškodovani M.M. plačati njen premoženjsko pravni zahtevek, oprostilo pa ga je plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec zaradi odločbe o kazenski sankciji ter predlagal, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu v okviru pogojne obsodbe določeno kazen zviša, podaljša pa naj tudi preizkusno dobo.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju predlagal zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

Pritožba je delno utemeljena.

Po proučitvi podatkov kazenskega spisa ter pritožbenih navedb državnega tožilca pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je prvostopno sodišče utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe pri obtožencu, saj v času izreka izpodbijane sodbe še ni bil pravnomočno obsojen, storitev kaznivega dejanja pa je odkrito priznal in ga obžaloval, pri čemer je dejanje storil zaradi svoje zasvojenosti z mamili, pa se sedaj zdravi ter je vključen v društvo "Projekt človek", poleg tega pa gre za mlado osebo, ki si s storitvijo kaznivega dejanja ni pridobla kake večje premoženjske koristi. Enako kot meni državni tožilec, pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča zadnji od naštetih okoliščin dalo sodišče prve stopnje prevelik poudarek, saj je obtoženec iz torbice oškodovanke pobral ves denar, ki ga je našel, ter si zato večje premoženjske koristi ni pridobil zgolj zato, ker je pregledal in izpraznil le oškodovankino denarnico, v kateri je hranila tolarje. Enako neustrezno je sodišče prve stopnje ovrednotilo tudi okoliščino, da je obtoženec sedaj ponovno vključen v program zdravljenja zaradi zasvojenosti z mamili, saj se je pred leti zaradi takšne zasvojenosti že neuspešno zdravil, v času izreka izpodbijane sodbe še nepravnomočno končan kazenski postopek zaradi istovrstnega kaznivega dejanja pa vsaj posredno meče senco dvoma v iskrenost obtoženčevega zatrjevanja, da se takrat res dokončno želi ozdraviti odvisnosti od mamil. Zato je ob pravilnem vrednotenju olajševalnih okoliščin vsaj delno potrebno pritrditi državnemu tožilcu, ki se v pritožbi poleg določitve daljše preizkusne dobe sicer neutemeljeno zavzema tudi za izrek višje kazni zapora v okviru pogojne obsodbe. Ob sicer ustrezni višini določene zaporne kazni v okviru pogojne obsodbe zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo namen izrečene kazenske sankcije opominjevalne narave dosežen le z določitvijo ustrezno daljše preizkusne dobe, zaradi česar mu jo je podaljšalo na tri leta.

Sodišče druge stopnje je tako v preostalem delu pritožbo državnega tožilca zavrnilo kot neutemeljeno in ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti tudi ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odst. 383. čl. ZKP, je v preostalem delu sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 4. odst. 95. v zvezi s 1. odst. 98. čl. ZKP, kajti obtoženec verjetno še ni zaposlen, ker je v času izreka sodbe sodišča prve stopnje prejemal socialno podporo ter so ga preživljali starši in tako nima rednih sredstev za preživljanje.