Jedro

Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča konkretno tudi pomeni, da v pravdi zaradi plačila odškodnine toženec ne more uveljavljati določenih ugovorov, npr. da storjeno dejanje ni bilo protipravno, ker je bilo storjeno v silobranu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 3. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožniku plačati znesek 1.790,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 27.10.2012 dalje do plačila. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo in tožencu naložilo, da mu je dolžan plačati pravdne stroške 839,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v pritožbi ugotavlja obstoj vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter predlaga spremembo oziroma razveljavitev sodbe. Glede temelja tožbenega zahtevka vztraja, da je za nastanek škode v enaki meri kot on sam odgovoren tudi tožnik. Sodišče je odločitev oprlo zlasti na izpovedbe treh prič, ki na kraju samem niso bile prisotne in udarca niso videle. Edini očividec dogodka M. K. je prepričljivo izpovedal, da je bil tožnik tisti, ki je začel prvi zamahovati proti tožencu. Sodišče ne more imeti utemeljenega razloga, zakaj njegovi izpovedbi ne bi sledilo. Ker je bil škodni dogodek posledica njunega fizičnega obračunavanja, v katerem sta oba izkazala pripravljenost za medsebojni fizični obračun, sta v enaki meri odgovorna za tožnikovo škodo. Ker je bil tožnik tisti, ki je prvi začel z rokami zamahovati proti njemu, primarni strah ni mogel biti prisoten, glede na težo poškodb ter kratkotrajno in enostavno zdravljenje pa tudi ni mogoče priznati odškodnine za strah za izid zdravljenja. Toženec tudi ne sprejema zaključka sodišča, da je tožnik upravičen do odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Vsekakor je prisojena denarna odškodnina močno pretirana in ne predstavlja pravične denarne odškodnine. Glede stroškov postopka je sodišče napačno priznalo takso za sodbo in napačno izračunalo uspeh pravdnih strank.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Toženec posebej ne pojasni, v čem naj bi bil podan pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, katerega v pritožbi izrecno uveljavlja. Po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (drugi odstavek 350. člena ZPP) pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

5. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede dejanskih ugotovitev in materialnopravnih zaključkov sodišča prve stopnje o nastanku škodnega dogodka in odgovornosti zanj. Toženec je nesporno dne 18.7.2010 povzročil tožniku z udarcem poškodbo obraza, ki je predmet odškodninskega zahtevka. S pravnomočno kazensko sodbo Okrajnega sodišča v Črnomlju I K 86364/2010 z dne 13.12.2010 je bil glede istega dogodka obsojen zaradi storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika. Civilno sodišče je v tem primeru vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Vezanost na obsodilno sodbo kazenskega sodišča konkretno tudi pomeni, da v pravdi zaradi plačila odškodnine toženec ne more uveljavljati določenih ugovorov, npr. da storjeno dejanje ni bilo protipravno, ker je bilo storjeno v silobranu (1).

6. Toženec v pritožbi vztraja pri ugovoru delne sokrivde samega oškodovanca za škodni dogodek. Pravdno sodišče mora kljub kazenski obsodilni sodbi samostojno presojati ugovor toženca o obstoju deljene odgovornosti (171. člen OZ). Ta naj bi bila podana zato, ker naj bi bil tožnik tisti, ki je prvi začel zamahovati proti tožencu. Kako se je dogodek odvijal, je sodišče prve stopnje ugotavljalo na podlagi izpovedi pravdnih strank ter zaslišanih prič in v dokazni oceni pojasnilo in utemeljilo, zakaj v celoti sledi in verjame tožniku, ne pa tožencu in priči M. K.. Ostale zaslišane priče res niso videle samega škodnega dogodka, so pa prepričljivo opisale, kaj se je dogajalo in kako sta se obnašala toženec in M. K. prej in po dogodku. Četudi bi sodišče verjelo tožencu, da „sta oba izkazala pripravljenost za medsebojni fizični obračun z zamahovanjem z rokama drug proti drugemu“, je očitno, da zgolj zamahovanje tožnika nikakor ne bi bilo mogoče šteti za povod ali izziv toženčevemu nenadnemu in zelo agresivnemu udarcu tožnika. Vendar pa prvostopenjsko sodišče po izvedenem dokaznem postopku nikakršnega takšnega ravnanja tožnika ni ugotovilo. Razlogi sodišča prve stopnje o tem so popolnoma jasni in pravilni in jih v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče. 7. V okviru materialnopravne presoje pravilnosti izpodbijane sodbe in nadaljnje presoje utemeljenosti toženčeve pritožbe glede višine odškodnine, je pritožbeno sodišče preizkusilo, ali je v sodbi pravilno uporabljen pravni standard pravične denarne odškodnine, kot ga opredeljuje določba 179. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo pravično denarno odškodnino za vse oblike nepremoženjske škode. Toženec konkretno izpodbija obstoj in višino odškodnine za strah in odškodnine za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti. Pritožba nima prav, da tožnik ni upravičen do odškodnine za primarni strah, ker naj bi sam izzval spopad. Takšnega sodelovanja tožnika v dogodku sodišče ni ugotovilo, pač pa agresiven in nepričakovan udarec toženca, ki je pri tožniku povzročil kratkotrajen, a hud strah. Strah zaradi izida zdravljenja pa je bil po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča pri tožniku posledica poškodbe obraza, ki je nedvomno pri mladem človeku povzročila hudo zaskrbljenost. Tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti je primerna. Prepričljivo je v sodbi pojasnjeno, zakaj se je tožnik glede na okoliščine dogodka počutil močno ponižanega in razžaljenega in ga je bilo sram pred drugimi. Toženec ga je ob udarcu zbil na tla in je hudo krvavel, dogodek pa je opazovalo več ljudi in se je o njem tudi kasneje govorilo v okolici. Zato ni moč slediti pritožbenim trditvam, da je šlo za nepomemben dogodek, ki tožnika ne bi smel obremenjevati in zanj pomeniti pravno priznane škode.

8. Neutemeljena pa je pritožba tudi v delu, ko izpodbija odločitev o stroških postopka. Sodna taksa za postopek v višini 294,00 EUR je pravilno odmerjena in zahtevana v stroškovniku tožeče stranke. Pravilno je izračunan tudi uspeh pravdnih strank ob upoštevanju uspeha po temelju in višini. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

(1) Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, komentar dr. Aleša Galiča k 14. členu.