Up-364/09

19. 5. 2009

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložila Mirela Lozej, Izola, na seji 19. maja 2009

sklenil:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 617/2008 z dne 21. 1. 2009 se ne sprejme.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1.Minister za pravosodje je z odločbo št. 110-6/2008 z dne 18. 9. 2008 za notarko na prosto notarsko mesto s sedežem v Kopru imenoval Polko Bošković iz Ankarana. Pritožnica je zoper odločbo Ministra za pravosodje vložila tožbo na Upravno sodišče, ki je tožbi ugodilo, odločbo Ministra za pravosodje odpravilo in zadevo vrnilo v ponoven postopek. Vrhovno sodišče je pritožbi prizadete stranke Polke Bošković ugodilo ter sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo.

2.V ustavni pritožbi pritožnica navaja, da so bili z izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča kršeni 2., 22., 23., 25. in 49. člen Ustave. Navedene določbe Ustave naj bi Vrhovno sodišče kršilo že zato, ker naj pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča sploh ne bi bila dopustna, saj naj ne bi bili izpolnjeni zakonski pogoji za njeno dopustnost, in bi jo moralo Vrhovno sodišče zavreči. Tudi če bi sodišče pritožbo obravnavalo kot revizijo, ta naj ne bi bila dopustna, ker zanjo ni bilo pogojev. Vrhovno sodišče tudi ne bi smelo spremeniti sodbe Upravnega sodišča, saj naj dejansko stanje še ne bi bilo popolnoma ugotovljeno. Nedopustno naj bi bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča, da so pri imenovanju notarja upoštevni le pogoji, določeni v 8. členu Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in nasl. – v nadaljevanju ZN), ne pa tudi znanje italijanskega oziroma madžarskega jezika, kar naj bi izhajalo iz drugega odstavka 13. člena ZN. Vrhovno sodišče naj bi tudi nedopustno in arbitrarno presodilo pogoj, da je lahko za notarja imenovan samo, kdor je vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata. Arbitrarno naj bi bilo tudi stališče, da upravni spor ni namenjen preverjanju, ali so člani izbirne komisije s strokovnega vidika pravilno ocenili odgovore posameznih kandidatov. Kršitev pritožničinih človekovih pravic naj bi bila tudi v tem, da se sodišča v postopku niso izrekla o okoliščini, ki jo je pritožnica obširno uveljavljala v tožbi, tj. da imenovana notarka ne izpolnjuje pogoja iz 3. točke prvega odstavka 8. člena ZN. Zaradi tega naj bi bila pritožnica postavljena v neenakopraven položaj.

3.Pritožnica predlaga, naj Ustavno sodišče v skladu z 58. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) zadrži izvršitev izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, saj bi ji v nasprotnem primeru z njeno izvršitvijo nastale težko popravljive posledice, ker ne bi več imela možnosti pod takimi pogoji kandidirati na prosto notarsko mesto.

B.

4.Prvi očitek pritožnice je, da pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča sploh ni bila dovoljena po določbah Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1) in bi jo Vrhovno sodišče moralo zavreči. Ker je Vrhovno sodišče pritožbo obravnavalo, naj bi šlo za samovoljno ravnanje sodišča. Glede tega očitka je Ustavno sodišče ugotovilo, da pritožnica ni izčrpala vseh pravnih sredstev. Zahteva po formalnem in materialnem izčrpanju pravnih sredstev pomeni, da mora udeleženec v postopku pred sodiščem aktivno izkoristiti vse procesne možnosti, ki so mu na voljo in v katerih lahko navaja pomisleke o pravnih stališčih sodišč. V tem primeru je pritožnica imela možnost, da v odgovoru na pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča uveljavlja ugovor nedopustnosti pritožbe (ob tem je treba upoštevati, da je tudi Upravno sodišče v pravnem pouku svoje sodbe zapisalo, da je zoper to sodbo dovoljena pritožba). O takem ugovoru bi se Vrhovno sodišče moralo izreči. Ker pritožnica na pritožbo ni odgovorila, čeprav je bila k temu pozvana in je to možnost torej imela, očitka o nedopustnosti pritožbe tudi ne more uveljavljati v postopku ustavne pritožbe pred Ustavnim sodiščem.

5.O drugih očitkih vsebinske narave je Ustavno sodišče ugotovilo, da so neutemeljeni. Treba je namreč upoštevati, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v upravnem sporu, zato se v postopku z ustavno pritožbo ne more spuščati v presojo materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodne odločbe. V skladu s šesto alinejo 160. člena Ustave in s prvim odstavkom 50. člena ZUstS Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo v okviru pritožbenih navedb preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Iz tega izhaja, da Ustavno sodišče izpodbijano sodno odločbo preizkusi z vidika, ali je sodišče v njej zavzelo kakšno pravno stališče, ki je z vidika kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljivo, tega pa izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati. Pritožnica sicer zatrjuje kršitve človekovih pravic, vendar jih z navedbami, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo in ki po vsebini pomenijo zgolj ugovor zmotne uporabe prava ali napačne ugotovitve dejanskega stanja, ne izkaže.

6.Očitek pritožnice je, da Vrhovno sodišče ne bi smelo spremeniti sodbe Upravnega sodišča, saj bi lahko to storilo le, če bi menilo, da je dejansko stanje v sodbi pravilno ugotovljeno, da pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (3. točka tretjega odstavka 80. člena ZUS-1). V tej zadevi pa stanje dejansko naj ne bi bilo pravilno ugotovljeno, ker se Upravno sodišče sploh ni opredelilo do vseh tožbenih navedb, saj je tožbi ugodilo že iz enega razloga. Z ravnanjem Vrhovnega sodišča naj bi bile pritožnici kršene pravice iz 22., 23. in 25. člena Ustave. Očitek je neutemeljen, saj iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je Vrhovno sodišče prvostopenjsko sodbo spremenilo iz razloga zmotne uporabe prava. Poleg tega se je na kratko izreklo tudi o drugih tožbenih navedbah, s katerimi se Upravno sodišče ni ukvarjalo. Pravno stališče Vrhovnega sodišča o uporabi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 samo po sebi ni ustavno sporno, ni pa naloga Ustavnega sodišča, da preizkuša, ali je bilo v konkretni zadevi dejansko stanje v resnici pravilno ugotovljeno in ali je sodišče pravilno uporabilo materialno oziroma procesno pravo. Ustavno sodišče bi lahko preizkusilo pravilnost odločitve sodišča le, če bi šlo za očitno napačno odločitev, saj ta lahko pomeni kršitev prepovedi samovoljne oziroma arbitrarne odločitve, kar tudi izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Za tak primer pa pri tem očitku ne gre. Glede trditev o kršitvi 23. in 25. člena Ustave je očitek pritožnice pavšalen in neobrazložen, zato ga Ustavno sodišče ni bilo dolžno preizkusiti.

7.Očitno napačno oziroma arbitrarno naj bi bilo tudi stališče Vrhovnega sodišča, da za imenovanje notarjev na dvojezičnih območjih v ZN ni določen pogoj poznavanja italijanskega oziroma madžarskega jezika. Pritožnica meni, da naj bi iz drugega odstavka 13. člena Zakona izhajalo, da mora notar na dvojezičnem območju obvladati tudi drugi uradni jezik. Vrhovno sodišče naj bi sledilo stališču iz odločbe Ministra za pravosodje, da ta določba zagotavlja le uporabo drugega uradnega jezika pri sestavi notarskih listin. Tako stališče naj bi bilo nedopustno, ker bi to pomenilo, da lahko listine sestavlja tolmač in ne notar neposredno. Taka praksa naj bi pomenila nedopustno in protiustavno uporabo italijanskega ali madžarskega jezika kot prevoda. Pri tem se pritožnica sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-380/06 z dne 11. 9. 2008 (Uradni list RS, št. 91/08). Pritožnica glede tega očitka zatrjuje le kršitev 22. člena Ustave, ne pa tudi neskladje pravnega stališča Vrhovnega sodišča s kakšno drugo človekovo pravico. V okviru testa arbitrarnosti Ustavno sodišče presoja le, ali sodišče svoje odločitve sploh ni utemeljilo s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju sploh ne bi smeli priti v poštev (npr. sklep št. Up-464/01 z dne 15. 12. 2003), oziroma ali je odločitev tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče oceniti za arbitrarno oziroma samovoljno (npr. sklep št. Up-103/97 z dne 26. 2. 1998, OdlUS VII, 118; prim. tudi sklep št. Up-292/02 z dne 17. 2. 2004). Stališče Vrhovnega sodišča, da so pogoji za notarje določeni le v 8. členu ZN, je res skopo obrazloženo, vendar je ključno, da se je sodišče do očitka opredelilo. Prav tako temu stališču po vsebini ni mogoče očitati očitne napačnosti oziroma arbitrarnosti, saj metode pravne razlage takšno razlago Zakona dopuščajo. Zato je ta očitek pritožnice neutemeljen. Ustavno sodišče pa se ni spuščalo v presojo, ali je tako stališče v neskladju s kakšno drugo človekovo pravico in ali bi v takem primeru pritožnica sploh lahko zatrjevala, da so kršene prav njene človekove pravice.

8.Neutemeljen je tudi očitek pritožnice, da je Vrhovno sodišče arbitrarno presodilo drugače kot Upravno sodišče, da imenovana notarka izpolnjuje pogoj iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN (da je notar vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata). Iz navedb pritožnice je mogoče razbrati, da se ne strinja z dejanskim stanjem, kakor ga je opredelilo Vrhovno sodišče, ter z uporabo materialnega prava na ugotovljeno dejansko stanje. Stališču Vrhovnega sodišča nikakor ni mogoče očitati arbitrarnosti, zato kršitev 22. člena Ustave ni izkazana. Zatrjevanih kršitev 14., 25. in 49. člena Ustave pa pritožnica ni posebej obrazložila, zato teh očitkov Ustavno sodišče ni bilo dolžno preizkusiti.

9.Kot arbitrarnega tudi ni mogoče oceniti stališča Vrhovnega sodišča, da upravni spor ni namenjen preverjanju, ali so člani izbirne komisije s strokovnega vidika pravilno ocenili odgovore posameznih kandidatov za notarje. Vrhovno sodišče je v sodbi pojasnilo, da po ustaljeni sodni praksi mnenje izbirne komisije, kot tudi strokovna ocena posameznih članov o strokovni usposobljenosti kandidatov, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, saj mnenje izbirne komisije predstavlja samo strokovno in tehnično pomoč Ministru za pravosodje, ta pa je pri izbiri oziroma imenovanju avtonomen. Očitek pritožnice o kršitvi 22. člena Ustave je zato neutemeljen.

10.Neutemeljen je tudi očitek, da je bila pritožnica v pisnem preizkusu strokovne usposobljenosti nepravilno in diskriminatorno ocenjena. Očitek se nanaša na ugotovljeno dejansko stanje, česar pa Ustavno sodišče v postopku ustavne pritožbe ne presoja. Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in človekovih pravic lahko svojo ustavno funkcijo najbolje uresniči s tem, da se izreka o pravnih vprašanjih ustavnopravne narave in da glede tega usmerja prakso sodišč v rednih sodnih postopkih ne le za konkretni primer, pač pa tudi za v bodoče. Preizkus Ustavnega sodišča je omejen na presojo pravnih vprašanj, torej na presojo, ali izpodbijana sodna odločba vsebuje pravna stališča, ki so nezdružljiva s kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Kršitev drugega odstavka 14. člena v zvezi s tretjim odstavkom 49. člena Ustave zato ni izkazana.

11.Tudi očitek, da bi pritožnica morala imeti v postopku izbire zoper oceno strokovne usposobljenosti na voljo sodno varstvo oziroma pravno sredstvo, ni utemeljen, ker z oceno pisnega preizkusa strokovne usposobljenosti ni odločeno o pravici notarskega kandidata. O pravici je odločeno šele z imenovanjem na notarsko mesto. Zoper tako odločitev Ministra za pravosodje pa ima vsak kandidat na voljo sodno varstvo. Zato kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave niso izkazane.

12.Kot zadnji očitek pritožnica navaja, da v sodnem postopku ni bila obravnavana odločilna okoliščina, ki naj bi jo obširno uveljavljala v tožbi, in sicer, da imenovana notarka ni predložila dokazila o izpolnjevanju pogoja iz 3. točke prvega odstavka 8. člena ZN, da njena diploma sploh ne bi smela biti nostrificirana ter da bi zato bilo treba njeno kandidaturo zavrniti zaradi neizpolnjevanja pogojev. S tem naj bi bila pritožnici kršena pravica iz tretjega odstavka 49. člena Ustave v zvezi s 14., z 22. in s 25. členom Ustave. Kot je bilo že povedano, je naloga Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe zagotoviti, da sodišča v rednih sodnih postopkih ne bodo zavzemala pravnih stališč, ki so z vidika kakšne človekove pravice ali temeljne svoboščine nesprejemljiva. V zvezi s tem očitkom je treba ugotoviti, da pritožnica ne navaja, kakšno z Ustavo neskladno pravno stališče je zavzelo Vrhovno sodišče. Očitek se nanaša na domnevno nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, Ustavno sodišče pa ne preizkuša pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja v izpodbijanih sodnih odločbah. Zato kršitev tretjega odstavka 49. člena Ustave ni izkazana. Kolikor pa je očitek pritožnice mogoče razumeti tako, da naj bi ji bila kršena pravica iz 22. člena Ustave, ker se naj Vrhovno sodišče do tega tožbenega očitka ne bi opredelilo, pa je Ustavno sodišče ugotovilo, da je tak očitek neutemeljen. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi ugodilo pritožbi zaradi zmotne uporabe prava, pri čemer je glede dejanskih ugotovitev izrecno zapisalo, da v "obravnavani zadevi ni izkazano, da izbira kandidatke ni bila opravljena v skladu z vsemi citiranimi zakonskimi določbami" ter da je pritožbi ugodilo "na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja". S to sicer kratko opredelitvijo je jasno zavrnilo tožbene navedbe pritožnice, ki se nanašajo na ugotovitve dejanskega stanja, s čimer je zadostilo zahtevam iz 22. člena Ustave.

13.Ker zatrjevane kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin niso podane, senat ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

14.Senat je ta sklep sprejel na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07) v sestavi: predsednik senata mag. Miroslav Mozetič ter članici mag. Marta Klampfer in Jasna Pogačar. Sklep je sprejel soglasno.

mag. Miroslav Mozetič Predsednik senata

[1]Deveti odstavek 10. člena ZN določa: "O tožbi iz prejšnjega odstavka odloči sodišče v postopku na prvi stopnji najkasneje v tridesetih dneh od njene vložitve, na drugi stopnji pa najkasneje v tridesetih dneh od prejema pritožbe."

[2]Po prvem odstavku 13. člena ZN notar sestavlja notarske listine v slovenskem jeziku. V skladu z drugim odstavkom 13. člena ZN pa notar "na območjih, kjer je uradni jezik tudi italijanščina ali madžarščina, sestavlja notarske listine, če stranka uporablja italijanski ali madžarski jezik, v obeh uradnih jezikih."

[3]Kandidat za notarja mora imeti v Republiki Sloveniji pridobljen strokovni naziv univerzitetni diplomirani pravnik ali v Republiki Sloveniji nostrificirano v tujini pridobljeno diplomo pravne fakultete.