Jedro

Tudi po določbah ZPP pred novelo ZPP-D je veljal princip substanciranega prerekanja.

Velja, da mora biti obveznost izpolnjena upniku, lahko pa tudi osebi, ki jo določi sam upnik. V takem primeru izpolnitev tretji osebi, ki jo določi sam upnik, dejansko predstavlja izpolnitev upniku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bilo o obstoju vtoževane terjatve do tožene stranke že pravnomočno odločeno s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju, opr. št. I Pg 381/2006 z dne 01. 03. 2007 (1. točka izreka), nadalje je ugotovilo, da obstoji v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 30.615,00 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti od zneska 7.336.687,53 SIT od 12. 11. 2002 dalje (2. točka izreka). Zato je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. Ig 2002/01438-2 z dne 02. 12. 2002 po 1. in 3. točki izreka razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (3. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna v 15 dneh toženi stranki povrniti 2.748,26 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom (4. točka izreka).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je vložila pravočasno pritožbo tožeča stranka. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 383. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zavrne pobotni ugovor tožene stranke ter vzdrži v veljavi sklep o izvršbi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Kot izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, sta pravdni stranki dne 22. 11. 2000 sklenili kupoprodajno pogodbo za poslovne prostore v zgradbi na M. 2 v Kranju za kupnino v višini 150 mio SIT. Sodišče je nadalje ugotovilo še, da sta stranki sklenili tudi dogovor o odkupni pravici in da se je tožeča stranka z aneksom z dne 10. 01. 2001 zavezala, da bo tožencu nepremičnino prodala nazaj čez tri leta. Ugotovilo je tudi, da je na podlagi dogovora o odkupni pravici toženec že 09. 01. 2001 po nalogu tožeče stranke nakazal znesek 65 mio SIT na hranilno vlogo B. P., ki je bil v tem času član uprave tožeče stranke.

Ugotovitve sodišča prve stopnje temeljijo na navedbah tožene stranke. Zatrjevala je, da je denar nakazala na hranilno knjižico fizične osebe, ki ga je nemudoma prenakazala na hčerinsko podjetje tožeče stranke. Tožeča stranka je pred sodiščem prve stopnje ugovarjala le, da tožena stranka ni dokazala nakazila na račun tožeče stranke. V ponovljenem postopku je sodišče obravnavalo predlagane dokaze obeh pravdnih strank in po presoji vseh izvedenih dokazov prepričljivo ugotovilo, da je tožena stranka znesek 65 mio SIT nakazala na račun B. P., ki je znesek takoj naslednji dan prenakazal na račun družbe G.F. d.o.o. S predlaganimi dokazi je tožena stranka dokazala posredno dokazno pomembno okoliščino, ki kaže na pravno odločilno dejstvo v tem sporu, to je, da je tožena stranka nakazilo opravila po dogovoru s tožečo stranko.

Sodišče prve stopnje je dokazno oceno prepričljivo obrazložilo, vsi izvedeni listinski dokazi pa kažejo na to, da ni mogoče slediti izpovedbam A. K. in B. P., ki sta zanikala vedenje o prenakazilu kupnine. Sodišče je tudi razjasnilo neskladje med sklicnima številkama tako, da pritožba dokazno oceno sodišča prve stopnje v zvezi z nakazilom zneska 65 mio SIT na račun B. P. ter prenakazilom tega zneska na račun družbe G. F. d.o.o. neuspešno izpodbija.

Tožeča stranka sicer trditvam o dogovoru o nakupu in povratnem odkupu nepremičnine tekom postopka pred sodiščem prve stopnje ni določno ugovarjala. Tudi po določbah ZPP pred novelo ZPP-D je veljal princip substanciranega prerekanja (primerjaj dr. Lojze Ude in drugi: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 363 in 364). Ker tožeča stranka drugih trditev tožene stranke ni določno prerekala, v pritožbi ne more uspeti z ugovorom, da tožena stranka ni navedla, kdo je od nje zahteval vračilo kupnine.

Iz navedb tožene stranke je nadalje razvidno, da je tožečo stranko predčasno pozvala k vrnitvi nakazanega zneska, zaradi česar je sodišče naredilo pravni sklep, da je od dogovora o odkupni pravici odstopila. Zato je sodišče pravilno presodilo, da je tožeča stranka navedeni znesek prejela glede na podlago, ki je pozneje odpadla (4. v zvezi s 1. odstavkom 210. člena ZOR).

Ker je bilo ugotovljeno, da sta dogovor o povratnem odkupu sklenili tožeča in tožena stranka ter da je bilo nakazilo na sporni račun izvedeno po nalogu tožeče stranke, je tožeča stranka tista, ki je „prejela“ nakazilo od tožene stranke. Za pravno osebo sprejme izpolnitev njen zakoniti zastopnik, kot je nadalje pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ne gre torej za izjavo volje, zato pritožba tudi v tem delu, ko se sklicuje na zmotno uporabo 247. in 248. člena tedaj veljavnega ZGD, ni utemeljena. Sicer pa tudi velja, da mora biti obveznost izpolnjena upniku, lahko pa tudi osebi, ki jo določi sam upnik (1. odstavek 305. člena ZOR). V takem primeru izpolnitev tretji osebi, ki jo določi sam upnik, dejansko predstavlja izpolnitev upniku. Do tožeče stranke je imela zato tožena stranka zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve.

Sodišče prve stopnje, ki je ugotovilo obstoj v pobot ugovarjane terjatve tožene stranke, je razveljavilo sklep o izvršbi in tožbeni zahtevek zavrnilo. Materialno pravo, glede na neizpodbito dejansko podlago sodbe, s tem ni bilo zmotno uporabljeno. Glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbe stroške (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).