Jedro

Za sklepčnost tožbe zadošča minimum trditev, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Iz navedb tožeče stranke, ki trdi, da je za toženo stranko opravila določena dela, ki jih je tožena stranka naročila, izhaja, da je do plačila le-teh upravičena. Kako natančno bo tožeča stranka ta del specificirala, pa je odvisno od tega, kako ji bo tožena stranka ugovarjala. Vsebina in obseg trditvene podlage tožeče stranke sta namreč odvisna tudi od trditev nasprotne stranke. V kolikor tožena stranka določenega dejstva izrecno in konkretno ne prereka, ga tožeči stranki ni potrebno dodatno pojasnjevati.

Tožena stranka ni podala konkretnih trditev, ki naj bi jih potrdila posamezna od predlaganih prič. Dokazovanje je namreč namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne zapolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Zato izvajanje dokazov z zaslišanjem prič, ki bi vedele povedati „o poteku del, obsegu del, napakah, notifikaciji napak, sklenitvi morebitnih dogovorov s tožečo stranko, ostalih zatrjevanih dejstvih na objektu J., o sanaciji napak po investitorju“ ne more služiti namenu dokazovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem 1., 3. in 4. odstavku izreka potrdi.

Vsaka stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Škofji Loki, opr. št. 0275 Ig 261/2007 z dne 8.11.2007 v 1. točki izreka glede plačila glavnice v znesku 80.263,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je to razvidno iz 1. odst. izreka, v preostalem delu do plačila 121.538,98 EUR s pripadki je tožbeni zahtevek zavrnilo in sklep o izvršbi razveljavilo (2. odst. izreka). Ugotovilo je, da v pobot ugovarjana terjatev tožene stranke do tožeče stranke v znesku 41.273,40 EUR z obrestmi ne obstoji (3. odst. izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožeči stranki 2.075,35 EUR pravdnih stroškov z obrestmi (4. odst. izreka).

Tožena stranka je zoper obsodilni del sodbe pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v celoti, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ni moč pritrditi pritožniku, ko pravi, da tožeča stranka ni niti zatrdila katera dela naj bi po naročilu tožene stranke opravila. Tožeča stranka je že v svoji prvi pripravljalni vlogi navedla, da sta pravdni stranki dne 2.6.2006 sklenili Pogodbo št. 1682/10, s katero sta se dogovorili o oddaji in prevzemu del na objektu Logistični center J. C., Š, za izdelavo krovsko kleparskih del ter Pogodbo št. 1682/12 za izdelavo požarnih kovinskih vrat, suhomontažnih del, slikopleskarskih del ter za klasično fasado, dne 10.8.2006 pa zaradi povečanja del še Dodatek št. 1 k Pogodbi 1682/12 za dodatna dela. Nadalje je trdila, da je zanjo na objektu K. opravljal slikopleskarska dela podizvajalec T.B. V dokaz trditev o opravljenih delih je predložila končne situacije ter fotokopijo knjige obračunskih izmer z obračunskimi listi, iz katerih je jasno razvidno, katera dela, v kakšnih količinah in kje je opravila. Ker tožena stranka tekom postopka ni podala trditev, iz katerih bi izhajalo, da je sporno, katera dela je tožeča stranka opravila, tožeči stranki teh del ni bilo potrebno dolžna natančneje specificirati.

Za sklepčnost tožbe zadošča minimum trditev, iz katerih izhaja, da je tožbeni zahtevek po materialnem pravu utemeljen. Iz navedb tožeče stranke, ki trdi, da je za toženo stranko opravila določena dela, ki jih je tožena stranka naročila, izhaja, da je do plačila le-teh upravičena. Kako natančno bo tožeča stranka ta del specificirala, pa je odvisno od tega, kako ji bo tožena stranka ugovarjala. Vsebina in obseg trditvene podlage tožeče stranke sta namreč odvisna tudi od trditev nasprotne stranke. V kolikor tožena stranka določenega dejstva izrecno in konkretno ne prereka, ga tožeči stranki ni potrebno dodatno pojasnjevati. Tako tožena stranka tekom postopka na prvi stopnji (delno zaradi narave svojega ugovora in načina obrambe, ki se je poslužila, saj je trdila le, da glede del na objektu K. in J. ni bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko) tudi ni izrecno trdila, da ji delo, katerega plačila vtožuje tožeča stranka, ni bilo izročeno. Zato tožeča stranka konkretnih trditev v to smer ni podala. Iz listinske korespondence med pravdnima strankama glede del, opravljenih na objektih K. in Ju. ni razbrati, da ji ne bi bila izročena. Pritožbene navedbe tožene stranke v to smer torej niso utemeljene.

Tožena stranka nadalje očita prvostopnemu sodišču, da je zaslišalo le zakonitega zastopnika tožeče stranke, ni pa zaslišalo nobene od prič, ki jo je predlagala sama. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče pojasnilo, da je na obravnavo vabilo tudi zakonitega zastopnika tožene stranke, ki pa se vabilu ni odzval niti ni izostanka opravičil. Ostale dokazne predloge je zavrnilo, ker je ocenilo, da na način, kot so bili utemeljeni, ne bi pripomogli k razjasnitvi spornega dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka niti ni podala konkretnih trditev, ki naj bi jih potrdila posamezna od predlaganih prič. Dokazovanje je namreč namenjeno ugotavljanju resničnosti zatrjevanih dejstev in ne zapolnjevanju pomanjkljive trditvene podlage. Zato izvajanje dokazov z zaslišanjem prič, ki bi vedele povedati „o poteku del, obsegu del, napakah, notifikaciji napak, sklenitvi morebitnih dogovorov s tožečo stranko, ostalih zatrjevanih dejstvih na objektu J., o sanaciji napak po investitorju“ ne more služiti namenu dokazovanja. Tožena stranka pa se (zgolj) s trditvami, da faktur ni prejela in da so v spis predložene listine enostranske listine, ob trditvah, ki jih je podala tožeča stranka, tožbenemu zahtevku ne more uspešno braniti. V pritožbi pa niti ne pove konkretno, kateri dokaz v zvezi s katerim zatrjevanim dejstvom bi prvostopno sodišče moralo izvesti. Očitki tožene stranke torej tudi v tem delu niso utemeljeni.

Pritožnik nima prav, ko pravi, da je prvostopno sodišče spregledalo trditve tožene stranke, da je bila tožeča stranka o pomanjkljivostih in napakah svojih storitev pravočasno opozorjena v pisni obliki 21.2.2007 ter da je spregledalo zapisnike o odpravi pomanjkljivosti z dne 13.3.2007, 20.8.2007, 5.11.2007, 15.5.2008, s katerimi naj bi bila tožeča stranka seznanjena. Prvostopno sodišče je zapisnike obravnavalo in pravilno zaključilo, da ti niso naslovljeni na tožečo stranko, da iz njih ne izhaja, da bi bila tožeča stranka na sestankih prisotna ter da dopisov s seznanitvijo tožeče stranke o napakah ni. Trditev tožene stranke, da je bil predstavnik tožeče stranke K. M. sproti seznanjen z zgoraj navedenimi zapisniki in zahtevki po odpravi napak, pa je premalo konkretizirana, da bi lahko služila ugotavljanju pravočasnosti grajanja napak. Zato sodišču predlaganih dokazov z zaslišanjem prič ni bilo potrebno izvajati. Zahteva po navajanju substanciranih trditev in dokaznih predlogov velja tudi za primer ustnega grajanja napak. Poglavje III. Zapisnika o končnem obračunu pri primopredaji del z dne 15.1.2008 (skladnost in kakovost (kvaliteta) izvršenih del – 2. in 3. odstavek) še ni dokaz, da so napake v času sestave tega zapisnika obstajale oziroma da niso bile sanirane. Navedenega ne dokazuje niti dejstvo, da je bil začetek teka garancijske dobe določen že za dne 14.2.2007. Prvostopno sodišče pa tudi pravilno izpostavlja, da četudi bi obstajale, niso bile specificirane.

Pritožbeno sodišče pa tudi pritrjuje razlagi prvostopnega sodišča o pomenu trditve tožene stranke, da je končni obračun za Logistični center J. preklicala.

Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z zaključki prvostopnega sodišča glede grajanja napak in se pridružuje razlogom, ki jih je podalo zanje, tako v delu, ki se nanaša na terjatev tožeče stranke za plačilo del na objektu Logistični center J., kot v delu, ki se nanaša na pobotni ugovor tožene stranke. Ker je prvostopno sodišče ugotovilo, da pravilno in pravočasno grajanje napak ni izkazano, tožena stranka nima zahtevkov iz naslova odgovornosti za napake. Prvostopno sodišče je torej pravilno odločilo, da v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke do tožeče stranke ne obstoji.

Objekt K. Zmotno je stališče pritožnika, da posel glede del na objektu K. ni bil sklenjen, ker tožena stranka pogodbe ni podpisala. Za sklenitev pogodbe je potrebno soglasje volj, volja pa se lahko izjavi z vsakim ravnanjem, iz katerega se da zanesljivo sklepati, da obstoji (15. čl. Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Prvostopno sodišče je izpostavilo kar nekaj dejstev in okoliščin, iz katerih tudi po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja, da je bila podjemna pogodba za sporna dela na objektu K. med pravdnima strankama sklenjena. Zlasti dopisi tožene stranke, ki jih citira prvostopno sodišče, kažejo, da je tožena stranka sprejemala tožečo stranko kot svojo pogodbeno partnerico. V kakšni vlogi bi sicer pisala dopise, tožena stranka ni pojasnila. Prvostopno sodišče pa je pravilno zaključilo, da dejstvo, da pogodba ni bila „podpisana“ s strani obeh pravdnih strank, še ne pomeni, da ni bila sklenjena. Direktor tožeče stranke pa je ni hotel podpisati (kot je to razvidno iz njegove izpovedbe) iz razlogov, ki ne kažejo, da se s sklenitvijo pogodbe sicer ne bi strinjal. Tožeča stranka je pojasnila, da je za izvedbo slikopleskarskih del na objektu K. imela podizvajalca T. B. Prvostopno sodišče pa je ugotovilo, da se naročilnica tožene stranke in pogodba, ki jo je ta pripravila, sklicujeta na to ponudbo, kar kaže, da je tožena stranka ponudbo T. B. akceptirala kot ponudbo tožničinega podizvajalca. Pritožnik zato nima prav, ko pravi, da bi imela ponudba navedene družbe učinke proti toženi stranki le, če bi glasila na toženo stranko.

Tožeča stranka je glede na trditve tožene stranke podala zadostne trditve o vrsti in obsegu del, ki jih je opravila na objektu K, kar je pritožbeno sodišče ugotovilo že uvodoma. Ker tožena stranka ni konkretno ugovarjala ceni del in rokom dokončanja le-teh, tožeči stranki trditev v to smer ni bilo potrebno podajati.

Tožeča stranka z obračunskimi listi dokazuje, da je delo opravila. Pri tem ni odločilnega pomena, da jih sama ni potrdila. Kljub temu bi jim tožena stranka lahko konkretizirano ugovarjala. Prvostopno sodišče je pravilno ocenilo pomen trditev tožene stranke, da je za dela na objektu morala angažirati drugega izvajalca. Zgolj dejstvo, da končni obračun ni izdelan, pa ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka.

Objekt Ju.

Ocena prvostopnega sodišča, da iz izvedenih dokazov izhaja, da je bila pogodba glede vtoževanih del, ki se nanašajo na stanovanjsko hišo Ju., sklenjena, je pravilna. Ker pisna oblika za podjemno pogodbo ni predpisana, ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta se pravdni stranki dogovorili za delo s pisno pogodbo, na odločitev, če tudi ni v skladu z izpovedbo zakonitega zastopnika tožeče stranke, ne vpliva. Pritožbeno sodišče namreč soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da je med pravdnima strankama prišlo do soglasja volj o bistvenih sestavinah pogodbe, kar nedvomno dokazuje naročilnica tožene stranke za dodatna dela na stanovanjski hiši Ju., v kateri se tožena stranka sama sklicuje na pogodbo št. 1690/2 z dne 20.6.2006. Navedbe pritožnika, da Š. za sprejem ponudbe ni bila zadolžena, niti ni odločilnega pomena.

Tožeča stranka sicer res ni izrecno povedala, kakšen je bil dogovor o ceni za njene slikopleskarske storitve na objektu J., se je pa sklicevala na prej navedeno pogodbo, ki naj bi jo pripravila tožena stranka. Ker tožena stranka cene ni izrecno prerekala, niti ni ugovarjala, da tožeča stranka ni opredelila vsebine dogovora, je trditvena podlaga tožeče stranke, ki je povedala, kakšna dela je opravljala, na katerem objektu, na podlagi katerega naročila in pogodbe, ter katere situacije in račune je toženi stranki izstavila, zadostna. Pa četudi cena ne bi bila dogovorjena, navedeno ne more biti razlog za zavrnitev tožbenega zahtevka (2. odst. 642. čl. OZ).

Glede trditev pritožnika, ki se nanašajo na obračunske liste in možnosti grajanja (6. in 7.odst. str. 7 pritožbe in 1. in 2. odst. str. 8 pritožbe), se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na ugotovitve, ki jih je podalo v zvezi z objektom K. Ni res, kot to pravi pritožnik, da je zakoniti zastopnik tožeče stranke potrdil, da tožeča stranka ni izvršila primopredaje v zvezi z objektom Ju., saj je povedal, da so bila dela na tem objektu prevzeta, le znano mu ni bilo, ali je bil o tem narejen zapisnik. Sprejem posla pa se lahko opravi izrecno ali molče. Tožena stranka pa tekom postopka nikoli ni izrecno trdila, da dela ni prevzela, niti ni izrecno trdila, da ne bi bilo opravljeno. Poleg tega ni samo dolžnost podjemnika, da delo izroči, temveč je tudi dolžnost naročnika, da delo prevzame, sicer sam nosi posledice upniške zamude in v zvezi s tem zamude glede grajanja napak.

Prvostopno sodišče je z zaključkom, da je tožena stranka zaradi opustitve dolžnosti skrbnega pregleda in dejanja specificiranih ugovorov izgubila pravice iz naslova uveljavljanja podjemnikove odgovornosti za škodo imelo v mislih vse zahtevke iz naslova njegove odgovornosti za napake (637. čl. OZ), ki jih tožena stranka smiselno tudi uveljavljala.

Ob povedanem se izkaže, da je prvostopno sodišče pravilno in popolno ugotovilo pravnoodločilno dejansko stanje in pravilno materialnopravno odločilo, ko je tožbenemu zahtevku tožeče stranke, razvidnem iz 1. in posledično 4. odst. izreka izpodbijane odločbe, ugodilo.

Prvostopno sodišče ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti nobenih od tistih, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pritožbene stroške. Prav tako tožeča stranka nosi sama svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni pripomogla k rešitvi le te (155. čl. ZPP).