Jedro

Če stranka tožbo glede dela tožbenega zahtevka umakne, kasneje pa umik prekliče in znova postavi (že umaknjeni) zahtevek, je potrebno šteti, da je zastaranje pretrgano šele s postavitvijo novega zahtevka. Zastaranje ni pretrgano z vložitvijo tožbe, če tožnik tožbo umakne.

Izrek

Pritožba tožnika se v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od negmotne škode za čas od 12.12.2000 do 7.6.2004 in na podredni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od 1.1.2002 do 7.6.2004, šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku izplača odškodnino v skupnem znesku 9.000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (tč. I/1 izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več iz naslova odškodnine, to je 1.700.000,00 SIT (tč. I/2 izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 1.473.164,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (tč. I/3 izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 1990 v višini 8.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1990 dalje do plačila, regres za letni dopust za leto 1991 v višini 12.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1991 dalje do plačila in prikrajšanje pri plači v višini 136.755,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1991 dalje do plačila (tč. II izreka).

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe se pritožuje tožnik, pri čemer uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik obširno prevzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke o poškodbah, ki jih je utrpel tožnik ter o posledicah teh poškodb. Navaja, da bi bilo povsem v skladu z določbami materialnega prava in z ustaljeno sodno prakso, če bi se tožniku prisodila celotno zahtevana odškodnina za nepremoženjsko škodo, zlasti še ob upoštevanju dejstva, da je tožnik v času škodnega dogodka bil star komaj 21 let, da je od škodnega dogodka do sedaj preteklo 15 let, da bo tožnik trpel hude nevšečnosti in zmanjšanje splošnih življenjskih sposobnosti do konca svojega življenja, kar lahko traja vsaj še 30 do 35 let. Tožnik tudi sedaj trpi telesne bolečine in velike nevšečnosti ob vsakdanjem življenju zaradi uhajanja blata in velikih težav s hranjenjem. Zaradi posledic poškodbe tožnik ne more dobiti nikakršne zaposlitve .Sodišče prve stopnje naj bi nepravilno zavrnilo primarni obrestni zahtevek. Tožnik je namreč v skladu z eno od sodb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije zakonske zamudne obresti zahteval od 12.12.2000, to je od takrat, ko je tožena stranka nedvomno izvedela za vse razsežnosti tega primera in ko je prvostopenjsko sodišče prvič razsodilo v tej zadevi. Sodišče prve stopnje pa se sploh ni opredelilo glede podrednega obrestnega zahtevka, s katerim je tožnik na podlagi načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča RS zakonske zamudne obresti zahteval od 1.1.2000 in sicer do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, znižanih za temeljno obrestno mero, od takrat dalje pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti do plačila. Nesprejemljiva naj bi bila tudi odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske škode. Sodišče prve stopnje naj bi neutemeljeno zavrnilo zahtevek za plačilo regresa za letni dopust, saj tožena stranka nikoli ni izrecno uveljavljala zastaranje terjatve za regres. Tožnik je s tožbo z dne 22.2.1992 zahteval plačilo premoženjske škode v višini 100.000,00 SIT in je tožnikov novi pooblaščenec z vlogo z dne 8.12.2000 samo obrazložil ta del tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje bi na podlagi dokazov, ki jih je predložil tožnik temu delu tožbenega zahtevka moralo ugoditi. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani zavrnilni del spremeni tako, da tožniku v celoti dosodi vtoževano odškodnino iz naslova nepremoženjske in premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.12.2000 ter da odloči, da zakonske zamudne obresti od že dosojene odškodnine za nepremoženjsko škodo tečejo od 12.12.2000 oz. podrejeno od 1.1.2002 dalje do plačila.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje po pooblaščencu in po zakoniti zastopnici, pri čemer obe pritožbi uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002 in 2/2004).

V laični pritožbi tožena stranka navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je naprava s komprimiranim zrakom, nevarna stvar, zaradi česar naj bi bila podana objektivna odgovornost tožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku. Cev za dovod zraka ne predstavlja nevarne stvari, saj se je po njej dovajal zrak pod manjšim pritiskom, največ do dveh atmosfer in ne do desetih, kot je zmotno navajalo sodišče prve stopnje. V obravnavanem primeru ni šlo za kompresor ali napravo s komprimiranim zrakom, kakor to navaja sodišče prve stopnje. Res pa je, da je bila cev priključena na kompresor, ki sploh ni last tožene stranke, temveč ladjedelnice. Po cevi se ne dovajajo plini ali para pod določenim pritiskom, kakor je to ugotavljalo sodišče prve stopnje, temveč se dovaja zrak izključno za odpraševanje površin pred nanosom zaščitnih premazov. Gre za podobno napravo kot sta na primer sesalec in tlačilka na zrak, ki sama po sebi ne predstavljata nevarne stvari. Ravnanje s takšno cevjo tudi ne terja kakšnega znanja ali posebne spretnosti, temveč le pozornost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega uporabnika. Sodišča prve stopnje je tudi napačno sklepalo, da je gumijasta cev nevarna stvar, ker je delavec moral imeti opravljen izpit iz varstva pri delu. Nepravilno ravnanje s cevjo, torej uporaba v nasprotju z njenim namenom lahko povzroči nevarnost, vendar pa to ne pomeni, da nevarnost izvira iz stvari same. Predmet, ki sam po sebi ne pomeni nevarne stvari, ne more dobiti takšne lastnosti zgolj zaradi tega, ker je njegov uporabnik ravnal nepravilno, zlasti še, če je do škode prišlo zaradi samovoljnega, naklepnega ravnanja povzročitelja. Odločitev sodišča prve stopnje o objektivni odgovornosti tožene stranke je brez dejanske podlage ali pa vsaj preuranjena. Sodišče prve stopnje je zavrnilo dokazni predlog tožene stranke za zaslišanje večih prič, čeprav vabila za te priče niso bila izkazana. Zaradi navedenega je neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni uspela dokazati, da škoda izvira iz vzroka, ki je izven stvari, kakor tudi, da dejanja ni mogla pričakovati in se mu izogniti. Zaradi takšne kršitve je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je navajalo, da škoda izvira iz kompresorja ter da je bil v kompresorju tlak 10 atmosfer. Prav tako ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Tožena stranka je delavce ustrezno usposobila za delo. Toženi stranki ni mogoče naložiti obveznosti, da bi vsak čas delavcu fizično preprečevala samovoljno - deliktno ravnanje. Prav tako ni podana vzročna zveza med škodnim dejanjem in opustitvijo delodajalca. Pri vprašanju pravno relevantne vzročne zveze se uporablja teorija adekvatne vzročnosti, po kateri je odločilen tisti vzrok, ki ga je mogoče pričakovati glede na normalen tek stvari, torej vzrok, ki običajno, praviloma povzroči škodo. V obravnavanem primeru zaradi uporabe cevi v nasprotju z njenim namenom, vzročna zveza ni podana. Dosojena odškodnina tudi ni v skladu s težo poškodbe in uveljavljeno sodno prakso. Sodišče prve stopnje naj bi preširoko razlagalo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo povzroči njegov delavec.

Tudi v pritožbi, ki jo je vložil pooblaščenec, tožena stranka navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča oz. da toženi stranki ni omogočilo, da bi dokazala okoliščine, s katerimi bi se izvzela njena odgovornost za storitev kaznivega dejanja povzročitelja poškodbe. Tudi v tej pritožbi tožena stranka kot zmotno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da naj bi opravljeni izpit iz varstva pri delu dokazoval, da je J. opravljal delo z nevarnim sredstvom. Prav tako tožena stranka še enkrat ponavlja navedbo, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič in da kompresor, po mnenju sodišča prve stopnje nevarno sredstvo, ni bil last tožene stranke, temveč Ladjedelnice Split ter da je bil lociran v pristanišču več kot 100 metrov, če ne nekaj 100 metrov proč od kraja nezgode. Na ladjo je bila napeljana le cev, ki se ni končala s kakršnokoli napravo za reguliranje, temveč je zrak pritekel naravnost iz cevi. Tlak v cevi je bil le okoli 2 atmosferi, tako da se je cev, iz katere je pihalo, lahko približala roki ali drugemu telesu, ne da bi bilo to boleče. Posledice uporabe cevi na način, kot je to storil Z. J., bi lahko bile takšne, kot je opisal izvedenec medicinske stroke, saj gre za enak učinek, kot če z navadno tlačilko polnimo dušo žoge. Glede na navedeno tožena stranka ni mogla pričakovati, da bo s to cevjo prišlo do poškodbe, zaradi česar se tej nesreči tudi ni mogla izogniti ali jo odvrniti. Ravnanja Z. J. v tej zadevi ni bilo mogoče pričakovati in tudi če bi ob njemu in tožniku stal nadzornik, ta ne bi mogel pravočasno reagirati in preprečiti posledic. Poškodba je nastala izključno zaradi ravnanja Z. J., zoper katerega je bil na Hrvaškem tudi začet kazenski postopek. Tožena stranka naj bi razpolagala s podatki, da je Z. J. tožniku nekaj škode poravnal, vendar tega ne ve zagotovo, je pa sodišče prve stopnje opozorila, da naj to preveri z zaslišanjem Z. J. in tožnika, vendar je prvostopenjsko sodišče te dokaze zavrnilo. Kompromirani zrak dveh atmosfer sam po sebi ni nevarna stvar in ob kakršnikoli rabi ne predstavlja nevarnosti za zdravje ljudi, razen če se zlorabi na način, kot je to storil Z. J.. V takšnem primeru pa so nevarna stvar lahko tudi vrvica, škarje, telefonski aparat, vreča moke ali karkoli drugega. V kolikor bi se sodišče prve stopnje oprlo na 170. člen ZOR, bi moralo pojasniti tudi, ali je Z. J. škodo povzročil pri delu oziroma v zvezi z delom. Tožena stranka za škodo, ki jo je povzročil njen delavec, ne more odgovarjati, saj ta dejanja ni storil na delovnem mestu, ravnal je v nasprotju z vsemi navodili in prizadevanji tožene stranke ter izven delovne funkcije tožnika in sebe. Sodišče prve stopnje je tudi spregledalo, da tožnik odškodninskega zahtevka nikoli ni podal pri toženi stranki in da je bila ta s tožbenim zahtevkom seznanjena šele v letu 1999, torej skoraj 10 let po nezgodi, saj je bila tožba najprej vložena pri nepristojnem sodišču. Zaradi te napake tožena stranka ne more uveljavljati regresa pri zavarovalnici. Med delom, pri katerem se uporablja kompromirani zrak, ki sam po sebi ne predstavlja nevarnega sredstva in posledicami nezgode ni najti vzročne zveze, saj uporaba zraka pri izpihavanju z 2 atmosferama ne pomeni nevarnosti za človeško zdravje ali življenje. Le načrtna zloraba lahko povzroči posledice, za kakršno gre v obravnavanem primeru, vendar pa takšne zlorabe tožena stranka ni mogla predvideti in je tudi ne preprečiti. Prvostopenjsko sodišče tako preširoko razlaga določbe ZOR o odgovornosti delodajalca za škodo, ki jo ta povzroči tretjim osebam. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je pritožba zakonite zastopnice tožene stranke nedovoljena, pritožba pooblaščenca pa neutemeljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zakonite zastopnice zavrže, ali pa, da jo upošteva kot sestavni del pritožbe, ki jo je podal pooblaščenec. Podvajanje pritožb v isti zadevi ni v skladu z določbami ZPP. Ni bistveno, kolikšen je bil pritisk v cevi, bistveno je, da je izvedenec dr. P. C. ugotovil, da je šlo za eksplozijsko poškodbo, ki je hudo poškodovala tožnikove notranje organe. Že ob upoštevanju te ugotovitve izvedenca je dokazano, da je pištola na komprimirani zrak zaradi lastnega ustroja nevarna stvar in da je s tem podan temelj objektivne odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožena stranka bi mogla med postopkom na sodišču prve stopnje, v kolikor bi želela dokazati, da navedena pištola ni bila nevarna stvar in da ne drži ugotovitev izvedenca, da je šlo za eksplozijsko poškodbo, to izrecno navajati in predlagati dopolnitev izvedeniškega mnenja, česar pa ni storila. Tovrstni ugovori v pritožbenem postopku niso dovoljeni. Tožena stranka je v vsakem primeru odgovorna za dejanja svojega delavca, ki jih ta stori med opravljanjem dela, tudi če delavec namenoma povzroči škodo drugemu. Tožnik v zvezi s tem opozarja na judikate, po katerih je delodajalec odgovoren celo, ko delavec fizično napade sodelavca na delovnem mestu in ga pri tem hudo poškoduje. V nasprotju s temeljni načeli odškodninskega prava bi bilo, če bi tožnik sam moral nositi hude posledice utrpljene poškodbe samo zaradi tega, ker je v delovnem okolju delal povsem pravilno in ga je brez njegove krivde poškodoval sodelavec. Tožena stranka, kot odškodninsko odgovorni subjekt, bo imela regresni zahtevek do povzročitelja škode. Da je odgovornost tožene stranke neposredna, izvirna in napram tožniku zavezujoča, naj bi izhajalo tudi iz tega, da je tožena stranka disciplinsko obravnavala povzročitelja škode, kar dokazuje, da je bila tožena stranka tista, ki je vodila delo in na koncu tudi sankcionirala povzročitelja poškodbe.

V delu, ki se nanaša zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od negmotne škode za čas pred izdajo izpodbijane sodbe se pritožba tožnika šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Pritožba tožene stranke in v preostalem pritožba tožnika sta neutemeljeni.

V skladu z drugim odstavkom 350. čl. ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. drugega odstavka 339. čl. ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku za negmotno škodo dosodilo odškodnino v skupnem znesku 9.000.000,00 SIT. Takšna odškodnina v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine iz 1. odst. 200. člena ZOR. Ta določa, da sodišče za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, ali okrnitve svobode ali pravice osebnosti ali smrti bližnjega in za strah prisodi pravično denarno odškodnino, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo. Takšno odškodnine sodišče dosodi neodvisno od povpračila gmotne škode, pa tudi, če gmotne škode ni. Tožnik dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o trajanju in intenzivnosti pretrpljenih telesnih bolečin, bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ter o trajanju intenzivnosti prestanega strahu ne izpodbija, meni le, da je dosojena prenizka odškodnina. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dosojena odškodnina za pretrpljene telesne bolečine v višini 2.000.000,00 SIT predstavlja pravično odškodnino tako za pretrpljene kot bodoče telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem. Takšna odškodnina je primerna tudi ob upoštevanju dejstva, da je bil tožnik ob poškodbi star komaj 21 let in da je od škodnega dogodka preteklo 15 let, ter da bo tožnik ugotovljene nevščenosti trpel do konca življenja. Tudi dosojena odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 6.000.000,00 SIT predstavlja pravično odškodnino, ki upošteva dejstvo, da je tožnik invalid III. kategorije, da ga pretrpljena poškodba močno ovira pri normalnem življenju, kakor tudi to, da je bil ob poškodbi star komaj 21 let in da je bil takrat v obdobju največje psihične in fizične aktivnosti, ki se je po poškodbi močno zmanjšala. Tudi ob upoštevanju pretrpljenega strahu, kakor ga tožnik opisuje v pritožbi, dosojena odškodnina v višini 1.000.000,00 SIT predstavlja pravično odmeno.

Tožnikova pritožba je neutemeljena tudi v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za povrnitev materialne škode. Tožnik je spregledal, to pa je storilo tudi sodišče prve stopnje, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo dne 3.10.2000 v celoti umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na povrnitev premoženjske škode. To je utemeljeval s tem, da objektivno ne more dokazati višine te škode, ki jo je takrat uveljavljal zgolj kot prikrajšanje pri plači v času bolniškega staleža. S pripravljalno vlogo z dne 8.12.2000 pa je tožnik umaknil izjavo o umiku tožbe za premoženjsko škodo, češ da je uspel pridobiti listine, na podlagi katerih lahko precizno opredeli tožbeni zahtevek. S to vlogo je tožnik zaradi izgube na prejemkih iz delovnega razmerja za obdobje od 8.10.1989 do 30.9.1991 zahteval 136.755,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1991 dalje do plačila, zahteval je plačilo regresa za letni dopust za leto 1990 v znesku 8.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1990 in regresa za letni dopust za leto 1991 v višini 12.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1991. Preklic umika tožbe ni možen, kar pomeni, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 8.12.2000 postavil nov tožbeni zahtevek, zaradi česar je prišlo do pretrganja zastaranja v tej vlogi vtoževanih terjatev šele z vročitvijo pripravljalne vloge sodišču. Obenem je potrebno upoštevati tudi določbo 1. odst. 389. člena ZOR o tem, da se šteje, da zastaranje z vložitvijo tožbe ni bilo pretrgano, če upnik takšno tožbo umakne. Navedeno pomeni, da je potrebno šteti, da tožnik v tem sporu povrnitev premoženjske škode vtožuje šele od 12.12.2000, ko je bila pripravljalna vloga izročena sodišču. Tožena stranka je na naroku za glavno obravnavo 8.6.2004 ugovarjala zastaranje materialnih zahtevkov tožnika, s čemer je ugovarjala tudi zastaranje terjatve iz naslova neplačanega regresa za letni dopust, zato bi sodišče prve stopnje kot zastaran moralo zavrniti celotni zahtevek za povrnitev gmotne škode in ne le tisti del zahtevka, ki se nanaša na plačilo regresa za letni dopust. Ob navedenem niso bistvene pritožbene navedbe o tem, da je tožnik s plačilnimi listi v zadostni meri dokazal obstoj prikrajšanja pri plači v času bolniškega staleža. Pač pa pritožba utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava glede odločitve o zamudnih obrestih. V skladu z načelnim pravnim mnenjem, sprejetim na Občni seji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije dne 26.6.2002, pripadajo oškodovancu od uveljavitve Obligacijskega zakonika (OZ - Ur.l. RS št. 83/2001) zamudne obresti od denarne terjatve za nepremoženjsko škodo (seveda, če zamuda ni nastala pozneje), in sicer v času veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO-A - Ur.l. RS št. 109/2001) do dneva sodbe sodišča prve stopnje, v višini predpisane obrestne mere, - od prvega dneva po dnevu sodbe sodišča prve stopnje dalje, pa obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. Po sprejetju načelnega pravnega mnenja je ZPOMZO-A prenehal veljati in sicer z uveljavitvijo Zakona o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO-1 - Ur.l. RS št. 56/2003). Navedeno pomeni, da je tožnik od 1.1.2002 do 27.6.2003 upravičen do zamudnih obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od 28.6.2003 dalje pa do zamudnih obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obresti.

Neutemeljeno pa tožnik zamudne obresti zahteva že od 12.12.2000, ko je sodišče prve stopnje prvič razsodilo v tej zadevi. Tožnik namreč ne upošteva, da je prvostopenjsko sodišče s sodbo opr.št. Pd 503/96 z dne 12.12.2000 tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Prvostopenjsko sodišče bi v primeru ponovnega sojenja o odškodninskem zahtevku za nepremoženjsko škodo zamudne obresti lahko dosodilo že od prve sodbe dalje samo, če bi pri ponovnem sojenju ugodilo tožbenem zahtevku v enakem znesku, kot s prvo sodbo. V takšnem primeru v resnici ni nobenega razloga, da bi bil tožnik prikrajšan za zamudne obresti za čas med prvim in drugim sojenjem. V takšnem primeru je odškodnina za negmotno škodo dejansko odmerjene glede na razmere ob prvem sojenju, zato ni razloga, da bi zamudne obresti začeli teči šele z dnem nove odločitve. V konkretnem primeru pa je bila odškodnina odmerjena glede na razmere na dan novega sojenja, saj je bil prvič tožbeni zahtevek zavrnjen, zato ni nobene osnove za to, da bi zamudne obresti tekle že od 12.12.2000. Sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o višjem obrestnem zahtevku, saj se glede zahtevka za plačilo negmotne škode zavrnilni del izpodbijane sodbe nanaša izključno na glavnico. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče izpodbijane sodbe v odločitvi o teku zamudnih obresti od dosojene negmotne škode ni moglo samo spremeniti, temveč je v skladu s 3. odst. 327. člena ZPP pritožbo v tem delu štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

V kolikor bo sodišče prve stopnje ugotovilo, da je podredni obrestni zahtevek tožnika utemeljen, potem bo tožniku od dosojene negmotne škode dosodilo še zakonske zamudne obresti od 1.1.2002 do 27.6.2003 po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšani za temeljno obrestno mero; od 28.6.2003 do 7.6.2004 pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti; zavrnilo pa bo višji tožbeni zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti.

V preostalem pa je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem delu (zavrnilni del glede plačila prikrajšanja pri plači in regresa za letni dopust z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter glede plačila negmotne škode v višini 1.700.000,00 SIT potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K pritožbi tožene stranke: Zmotno je stališče tožnika, da bi pritožbeno sodišče pritožbo, ki jo je vložila zakonita zastopnica tožene stranke, moralo zavreči, saj kaj takšnega iz določb ZPP ne izhaja. Res pa je, da se obe pritožbi, ki sta bili vloženi v imenu tožene stranke, obravnava skupaj, kot eno pritožbo.

Tožena stranka sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja, katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča iz razveljavitvenega sklepa, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 362. člena ZPP. Slednji namreč določa, da mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. Prvostopenjsko sodišče je obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je pritožbeno sodišče opozorilo v svojem sklepu opr.št. Pdp 253/2001 z dne 14.11.2003. Ni pa podana navedena kršitev določb pravdnega postopka, ker prvostopenjsko sodišče ni znova vabilo prič, ki se niso odzvale prvemu vabilu oz., ki jim vabila niti niso bila vročena. Pri tem tudi ni nepomembno, da je tožena stranka zaslišanje teh prič poimensko predlagala šele na naroku za glavno obravnavo dne 20.1.2004, ki ni bil prvi narok po uveljavitvi novega ZPP v letu 1999, kar pomeni, da je bila tožena stranka s tem dokaznim predlogom prekludirana, saj ni uveljavljala, da izvedbe teh dokazov brez svoje krivde ni mogla predlagati že prej.

Z navedbo, da sodišče prve stopnje toženi stranki ni omogočilo, da bi dokazala okoliščine, s katerimi bi se izvzela njena odgovornost za storitev kaznivega dejanja povzročitelja poškodbe, tožena stranka smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Ta določa, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitivjo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Toženi stranki možnost obravnavanja in dokazovanja ni bila kratena s tem, da sodišče ni znova vabilo prič, katerih zaslišanje je tožena stranka predlagala, ko je bila z navajanjem novih dejstev in predlaganjem novih dokazov že prekludirana, kakor je to že razloženo zgoraj.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, saj je ugotovilo vsa za odločitev v tem sporu odločilna dejstva. Okoliščine ki jih v zvezi z dejanskim stanjem navaja pritožba, niso bistvene, razen tega nekatere navedbe predstavljajo nedopustno novoto v smislu že citiranega 1. odst. 286. člena ZPP, saj jih tožena stranka prvič navaja šele v pritožbi. Tako tožena stranka šele v pritožbi zatrjuje, da kompresor, na katerega je bila pritrjena cev, ki je izpihovala zrak pod pritiskom, ni bil njena last in da je bil več kot sto, če ne nekaj sto metrov proč od kraja nezgode. Navedena okoliščina sploh ni bistvena, bistveno je, da je delavec tožene stranke s to cevjo opravljal delo in pri tem z neustrezno, objestno rabo te cevi povzročil poškodbo tožnika. Prav tako tožena stranka šele v pritožbi zatrjuje, da naj bi bil pritisk v cevi največ 2 atmosferi, čeprav je pooblaščenec tožnika že na naroku za glavno obravnavo dne 4.11.1999 navajal, da naj bi šlo za cev s kompromiranim zrakom pod pritiskom 10 atmosfer. Tožena stranka takšnim navedbam, ki jih je povzelo tudi sodišče prve stopnje, ni ugovarjala, vse do vložitve pritožbe. Tožena stranka tudi ni ugovarjala ugotovitvi izvedenca medicinske stroke, da je bila poškodba debelega črevesa "prizadejana z vpihom komprimiranega zraka visokega pritiska".

Prav tako z ničemer ni izkazana pritožbena navedba, da naj bi sodelavec Z. J., ki je poškodbo neposredno povzročil, del škode tožniku že poravnal. Iz razlogov, ki so že navedeni zgoraj v zvezi s smiselno zatrjevano bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP, sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni zaslišalo naknadno predlaganih prič. Sicer pa je za odločitev bistveni potek dogodkov tožena stranka dovolj dobro opisala že na naroku za glavno obravnavo 15.2.2000, ko je navedla, da je na podlagi razgovorov z delavci, ki so poznali zadevo, ugotovila, da je tožnik v času dogodka čepel, da je bil oblečen in da mu je moral Z. J. cev s komprimiranim zrakom namenoma pritisniti direktno na odprtino danke, torej na oblačila nad danko, saj drugače do poškodbe ne bi prišlo.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob sklicevanje na določbe ZOR o objektivni odgovornosti odločilo, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke. Pritožba pravilno opozarja, da je pojem nevarne stvari pravni standard, ki ga izpolnjuje sodna praksa v vsakem konkretnem primeru. Pravilo je, da v načelu ni nevarna stvar sama po sebi, pač pa to postane šele glede na okoliščine konkretnega primera. Tako tudi cev, iz katere se pod pritiskom izpihava zrak, sama po sebi ni nevarna, brez dvoma pa postane nevarna, kakor se je pokazalo tudi v konkretnem primeru, če se ustje te cevi, pa čeprav čez oblačila, prisloni na zadnjično odprtino. Okoliščina, da je delavec tožene stranke Z. J. ravnal očitno nepravilno, tožene stranke ne razbremeni odgovornosti v smislu določbe 2. odst. 177. člena ZOR. Zmotno je pritožbeno stališče, da v tej zadevi ni podana vzročna zveza, kot eden od elementov odškodninske odgovornosti, ker je bila cev uporabljena v nasprotju z njenim namenom. Res je sicer, da mora oškodovanec dokazovati tako obstoj škode kot to, da škoda izvira iz škodnega ravnanja odgovorne osebe, vendar pa to ne velja pri objektivni odgovornosti, pri kateri se domneva, da škoda izvira iz nevarne stvari oz. nevarne dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok (173. člen ZOR).

Sicer pa so bili v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeni vsi elementi odškodninske odgovornosti tudi po kriteriju krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom, kot ga določa 154. člen ZOR. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 14.11.2003 zapisalo, da je odgovornost tožene stranke potrebno presojati na podlagi določbe 1. odst. 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90), ki določa, da mora delodajalec po splošnih načelih odškodninske odgovornosti povrniti škodo delavcu, ki ga je ta utrpel pri delu ali v zvezi z delom. Ta določba v povezavi z načelom krivdne odgovornosti z obrnjenim dokaznim bremenom pomeni, da v odškodninskem sporu zadostuje, da delavec - oškodovanec dokaže, da je škodo utrpel pri delu ali v zvezi z delom, ni pa mu potrebno dokazovati krivde delodajalca, pač pa mora delodajalec dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Tožnik je dokazal, da je škodo utrpel pri delu, saj je bil poškodovan med opravljanjem dela. Okoliščina, da je neposredni povzročitelj škode Z. J. pri tem kršil delovno disciplino in da ima njegovo dejanje vse znake kaznivega dejanja, pa ne pomeni, da poškodba ni nastala na delu ali v zvezi z delom, kot zmotno meni tožena stranka. Škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, saj drugače dejanja delavca tožene stranke ni mogoče opredeliti. Podana je tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem. Podana pa je tudi odgovornost tožene stranke, saj bi ta delovni proces morala organizirati in nadzirati tako, da takšna dejanja ne bi bila mogoča. Okoliščina, da je do poškodbe tožnika prišlo zaradi objestnega ravnanja sodelavca Z. J., ne more pomeniti, da je škoda nastala brez krivde tožene stranke, ne glede na to, da ima ravnanje neposrednega povzročitelja poškodbe znake kaznivega dejanja. Odgovornost delodajalca za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu ali v zvezi z delom, je po svoji naravi odgovornost za drugega, saj delodajalec praviloma ne bo sam povzročil škode, pač pa bo to v okviru delovnega procesa storil nekdo drug, v konkretnem primeru Z. J., za katerega delodajalec odgovarja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo odškodnino za negmotno škodo v višini 9.000.000,00 SIT. Dosojena odškodnina ni v nasprotju z uveljavljeno sodno prakso in ustreza teži pretrpljenih telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti ter prestanega strahu.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani razlogi, ki jih tožena stranka uveljavlja v pritožbi, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

- K odločitvi o stroških postopka: V skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, je pritožbeno sodišče odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, saj s pritožbama nista uspeli. Tožnik sicer utemeljeno uveljavlja, da pritožbeno sodišče ni odločilo o celotnem obrestnem delu zahtevka za plačilo negmotne škode, vendar to ni razlog, da bi pritožbeno sodišče odločilo o stroških pritožbenega postopka, saj bi tožnik lahko sam zahteval izdajo dopolnilne sodbe.