Jedro

Tako kot imetnik stroja odgovarja za škodo delavcu, ki jo ta utrpi zaradi delovanja stroja, odgovarja imetnik motornega vozila kot obratovalec proti vozniku, če ta kot njegov delavec utrpi škodo zaradi uporabe motornega vozila (v obeh primerih odgovarja imetnik za delavčevo varnost).

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se zaradi le delne ugoditve pritožbi tožnika sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da je toženka dolžna plačati tožniku 1,686.667 SIT in stroške postopka prve stopnje 339.262 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2000 dalje, v 15 dneh.

V preostalem delu se tožnikova pritožba zavrne.

Toženka je dolžna plačati tožniku stroške pritožbenega postopka 38.225 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23.1.2002 dalje v 15 dneh.

V preostalem delu se revizija zavrne.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

V odškodninskem sporu pravdnih strank je sodišče prve stopnje presodilo, da je toženka odgovorna tožniku za polovico škode, ki jo je ta utrpel na delu 2.7.1992 ter ji je zato naložilo, da mora tožniku plačati 1,265.000 SIT odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je menilo, da je za celotno tožnikovo škodo odgovorna toženka, ter je zato na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je toženko zavezalo k plačilu celotne tožnikove škode, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, medtem ko je tožnikovo pritožbo v preostalem delu, toženkino pritožbo pa v celoti, zavrnilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka, ki je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se celoten tožnikov zahtevek zavrne, ali pa naj se sodbi razveljavita. Ugotovljeno dejansko stanje, iz katerega izhaja, da je prišlo do poškodbe tožnikovega očesa zato, ker je med vožnjo z motorjem v celoti odprl vizir na varnostni čeladi, bi moral biti njegov zahtevek v celoti zavrnjen. Tožnik je kot policist z večletno prakso poznal lastnosti varnostne čelade, znan mu je bil način preprečevanja rosenja vizirja, in če bi vozil le z delno odprtim vizirjem, ne bi prišlo do orositve čelade in ne do sporne škode. Ta je nastala zgolj zaradi njegove nepazljive vožnje, medtem ko je toženka storila vse za varno vožnjo tožnika. Tožniku kot poklicnemu vozniku je očitati tudi skrajno nepazljivo vožnjo. Pojem nevarne dejavnosti je pravni standard, ki ga sodišči nižjih stopenj v tem primeru vsebinsko nista pojasnili. Tako nista pojasnili, zakaj naj bi šlo za nevarno dejavnost v konkretnem primeru. Zaključki sodišča prve stopnje so v nasprotju z materialnopravno in dejansko podlago spora.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrnitev (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Revizija formalno ni opredelila pavšalno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V obrazložitvi navedeni razlogi pa dopuščajo le sklepanje, da je toženka videla določene procesne pomanjkljivosti v domnevno nezadostnem pojasnilu sodišč nižjih stopenj o tem, zakaj naj bi vožnja z motorjem predstavljala nevarno dejavnost. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj navedli v obrazložitvi svojih sodb razloge za sprejeto pravno oceno in zato sodbi glede tega nista nerazumljivi, medtem ko je vprašanje pravno pravilne opredelitve stvar materialnopravne in ne procesnopravne presoje. Revizijsko sodišče zato ocenjuje, da ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Je pa revizija delno utemeljena iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava. Sporna tožnikova škoda je namreč nastala v posledici delovne nesreče, ko se je tožnik kot toženkin delavec poškodoval med delom na vožnji z njenim motornim kolesom. Pri tem so v reviziji sporni oblika toženkine odgovornosti, tožnikov soprispevek k nesreči in višina škode. Ta in ostala materialnopravna vprašanja je revizijsko sodišče presojalo na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na nižjih stopnjah sojenja ter je pri tem prišlo do delno drugačnih pravnih zaključkov iz spodaj navedenih razlogov.

Ugotovitve in stališča nižjih sodišč: tožnik kot prometni policist se je poškodoval 2.7.1992 med vožnjo z motornim kolesom. Tega dne se mu je v trenutku, ko je prehiteval nek tovornjak, orosil vizir na čeladi, katerega je zato dvignil, tedaj pa mu je priletel v oko neznan trd predmet. Zaradi topega udarca se mu je na levem očesu čez nekaj mesecev razvila siva mrena, ki je bila operativno odstranjena marca 1993 (tedaj je tudi šele prijavil navedeno poškodbo).

Po presoji sodišč nižjih stopenj je toženkina odgovornost za tožnikovo opisano nesrečo objektivna. Vožnja z motornim kolesom, ki jo je v okviru svojega poklicnega dela za toženko opravljal tožnik, je po zavzetem stališču zaradi voznikove izpostavljenosti povečanim nevarnostim, nevarna dejavnost. Toženka je zato tožniku odgovorna na podlagi določb drugega odstavka 154. in 173. ter 174. člena ZOR. Po presoji sodišča prve stopnje je za nesrečo soodgovoren tudi tožnik (določilo tretjega odstavka 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih ZOR), ker je bilo ugotovljeno, da je vozil v nasprotju z običajem, ki ga je poznal in ki je bilo med njegovimi sodelavci, da se vozi z delno odprtim vizirjem zaradi preprečevanja njegovega orosovanja. Tožnikova vožnja pa je bila tudi v nasprotju s pravilom prvega odstavka 44. člena Zakona o varstvu pri delu, ki določa, da je delavec dolžan opravljati delo s tolikšno pazljivostjo, da s tem varuje svoje zdravje in življenje in zdravje ter življenje drugih. Sodišče druge stopnje pa je ocenilo, da tožnik ni soodgovoren za nesrečo in je zato odločilo, da mu mora zato toženka povrniti celotno nastalo škodo.

Po presoji revizijskega sodišča je pravno pravilen zaključek sodišč nižjih stopenj, da je podana toženkina objektivna odgovornost za škodo, ki jo je tožnik utrpel zaradi obravnavane nesreče. Ne strinja se le s pravno opredelitvijo toženkine odgovornosti kot odgovornosti za škodo v zvezi z nevarno dejavnostjo. Za pojem nevarne dejavnosti velja, da predstavlja pravni standard. Po takem standardu je nevarna dejavnost takšna, da v konkretnih okoliščinah pomeni večjo nevarnost od povprečne glede na okoliščine primera in glede na tistega, ki jo opravlja. V obravnavanem primeru sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je tožnik vozil motorno kolo po javni cesti in z uporabo varnostne čelade. Ugotovili sta tako le tiste okoliščine vožnje, s katerimi se srečujejo vsi vozniki motornih koles in ne kaj več ali drugega (zaradi česar bi šele lahko predstavljala vožnja z motornim kolesom nevarno dejavnost). V pravni teoriji in sodni praksi velja enotno stališče, da je nevarna stvar tista, ki po svojih lastnostih, položaju, načinu in kraju uporabe pomeni nevarnost za ljudi in premoženje. Za nevarne stvari se tako štejejo stroji, motorna vozila in podobno in tako kot imetnik stroja odgovarja za škodo delavcu, ki jo ta utrpi zaradi delovanja stroja, odgovarja imetnik motornega vozila kot obratovalec proti vozniku, če ta kot njegov delavec utrpi škodo zaradi uporabe motornega vozila (v obeh primerih odgovarja imetnik za delavčevo varnost). Toženka je na podlagi določb 173. in 174. člena ZOR objektivno odgovorna tožniku za škodo, ki mu je nastala zaradi uporabe njenega motornega kolesa.

Odgovarja kot imetnica nevarnega sredstva, njena odgovornost pa je kavzalna. Te svoje odgovornosti se lahko oprosti delno ali v celoti le iz razlogov 177. člena ZOR, med drugim (po tretjem odstavku), če dokaže, da je v celoti oziroma delno odgovoren za škodo sam oškodovanec.

Revizijsko sodišče ocenjuje, da ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za ugotovitev delnega soprispevka tožnika k nastali nesreči oziroma škodi. Tožnik je imel v uporabi brezhibno motorno kolo in varno čelado. Ugotovljena ni bila nobena okolnost, zaradi katere tožnik ne bi mogel upravljati motornega kolesa varno in v skladu s svojim počutjem. Imel je desetletne izkušnje policista na motorju, značilnosti uporabljene varnostne čelade je poznal in vedel, da se vizir na njej občasno orosi in da so zato policisti običajno vozili z nekoliko odprtim vizirjem (zaradi prezračevanja), zaradi delno odprtega vizirja so bile oči še vedno zavarovane. Ti poudarki dajejo ob ostalih ugotovitvah sodišča prve stopnje (katere je sodišče druge stopnje samo pravno drugače ocenilo) tudi po presoji revizijskega sodišča po temelju enako pravno oceno kot jo je sprejelo že sodišče prve stopnje to je, da je delno s svojim ravnanjem soprispeval k nesreči tudi tožnik sam. Namreč na kateremkoli delovnem mestu je že delavec, mora opravljati svoje delo s tolikšno pazljivostjo, da bi s tem varoval svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih (kot določa prvi odstavek 44. člena Zakona o varstvu pri delu). Upoštevaje pravni pomen objektivne odgovornosti imetnika nevarne stvari in na drugi strani položaj uporabnika take stvari kot delovnega pripomočka v interesu delodajalca, ocenjuje revizijsko sodišče, da je večji del odgovornosti za obravnavano nesrečo in škodo na strani toženke kot imetnice motornega kolesa in sicer v obsegu 2/3, tožnikov soprispevek pa ocenjuje na 1/3. Toženka je zato dolžna plačati tožniku 2/3 ugotovljene nepremoženjske škode. Pravno podlago za to odločitev dajeta 192. člen v zvezi s tretjim odstavkom 177. člena ZOR.

Revizijsko sodišče v skladu z navedenimi razlogi ocenjuje, da drugačni stališči pravdnih strank, po katerih je za tožnikovo škodo v celoti odgovorna toženka (stališče tožnika) oziroma je tožnik sam odgovoren za vso škodo (stališče toženke), nista utemeljeni, ker nimata opore v ugotovljenih dejanskih okoliščinah obravnavane nesreče. Namreč rizik obratovanja z motornimi vozili je na strani njihovih imetnikov in ti odgovarjajo za varnost delavcev, ki jim dajo taka sredstva v uporabo. Ta odgovornost zajema vse tiste rizike, ki so običajno povezani z obratovanjem motornih vozil. Soodgovornost delavca je pri tem lahko le v sorazmerju z velikostjo oziroma pomenom kršitve varnostnih pravil in med njimi v opustitvi skrbi za lastno zdravje in življenje. Ugotovljene okoliščine celotnega primera pa po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo na revizijski stopnji sprejeto pravno presojo o velikosti odgovornosti obeh pravdnih strank. Sprejeto presojo glede odločitve o temelju je oprlo na prvi odstavek 380. člena ZPP. Drugačni stališči pravdnih strank (toženkinega revizijskega in tožnikovega iz odgovora na revizijo) pa je zavrnilo (378. člen ZPP).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da toženkina revizija kakšnih razlogov o škodi ali njeni višini, ne vsebuje. Odločitev o višini ugotovljene nepremoženjske škode je zato presodilo le v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava. Pri taki presoji ni ugotovilo kršitve določb 200 in 203. člena ZOR. Glede na tako stanje in ugotovitev, da znaša tožnikova nepremoženjska škoda skupaj 2,530.000 SIT, je revizijsko sodišče odločilo, da mora toženka plačati tožniku 2/3 te škode, to je 1,686.667 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izreka sodbe sodišča prve stopnje. Tožnikovo pritožbo v preostalem delu in toženkino revizijo v preostalem delu pa je zavrnilo iz razlogov, ki so že navedeni v tej sodbi.

Zaradi delno spremenjenih sodb sodišč nižjih stopenj in posledično spremenjenega uspeha pravdnih strank v sporu, je revizijsko sodišče delno spremenilo tudi stroškovni odločbi. Po njegovi oceni znaša tožnikov uspeh v pravdi okoli 2/3 in toženkin 1/3. Zato je odločilo, da mora toženka povrniti tožniku 2/3 stroškov postopka prve stopnje in tožnik toženki 1/3, kar pomeni po delnem možnem pobotu medsebojnih stroškov prve stopnje, da mora toženka povrniti tožniku 339.262 SIT (celotne stroške postopka je revizijsko sodišče povzelo po sodbi sodišča prve stopnje in ki znašajo pri tožniku v celoti 645.019 SIT, pri toženki pa 272.350 SIT). Ker je toženka v pritožbenem postopku terjala zavrnitev celotnega odškodninskega zahtevka, tožnik pa zvišanje za eno polovico, ocenjuje, da je tožnik uspel približno z 1/3 in mu gre zato povrnitev pritožbenih stroškov v znesku 38.225 SIT (od celotnih pritožbenih stroškov 114.676 SIT). Ker je toženka uspela v reviziji le z manjšim delom, kar pomeni na drugi strani delni tožnikov uspeh z odgovorom na revizijo, je revizijsko sodišče presodilo, da je utemljena odločitev, da vsaka stranka nosi svoje stroške revizijskega postopka. Sprejeta odločitev o stroških postopkov temelji na prvem odstavku 165., 155. in 154. člena ZPP.