Jedro

Namen pravil o neupravičeni pridobitvi je, da nihče ne pridobi koristi iz tujega premoženja brez pravnega temelja. Samega prikrajšanja 198. člen OZ izrecno ne omenja. Pojmuje ga kot ekvivalent koristi (kar ugotavlja že sodišče prve stopnje). Tako je povsem na mestu zaključek, da prikrajšanje pomeni že sam poseg v način izvrševanja lastninske pravice druge osebe brez pravne podlage in brez ustrezne odmere. Z drugimi besedami, že dejstvo, da je tožena stranka nepremičnine uporabljala, pomeni, da je bila njihova potencialna najemnica. To pa pomeni, da je bila tožeča stranka s tem, ko ji najemnina ni bila plačana, prikrajšana.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 20.160,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in tožeči stranki naložilo v plačilo 1.915,76 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka presojalo na podlagi določbe 198. člena v povezavi s 190. členom Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Svojo odločitev o njegovi zavrnitvi je oprlo predvsem na dve okoliščini. Prva je ugotovitev, da naj bi pravna podlaga za uporabo nepremičnine s strani tožene stranke odpadla šele 17. 10. 2011, torej z dnem, ko jo je tožeča stranka opozorila, da neupravičeno uporablja njeno nepremičnino. Takšna ugotovitev ostaja povsem neobrazložena. Sodišče prve stopnje namreč ni z ničemer pojasnilo kaj naj bi pred tem predstavljalo pravno podlago za uporabo spornih nepremičnin. Glede na trditve pravdnih strank, bi to lahko predstavljal le dogovor, ki naj bi bil sklenjen med bivšim (sedaj pokojnim) direktorjem tožene stranke in tožečo stranko. Ali je takšen dogovor res obstajal, sodišče ni ugotavljalo niti v zvezi s tem ni izvajalo dokazov (čeprav je tožeča stranka njegov obstoj jasno zanikala). Zgolj ugotovitev (ki spet ni z ničemer obrazložena, čeprav gre za med pravdnima strankama sporno dejstvo), da je bila tožena stranka prepričana, da nepremičnine tožeče stranke sme uporabljati (in je torej bila dobroverna), ne zadošča. Ker bi pravno podlago (v smislu 198. člena OZ) za uporabo nepremičnin v spornem obdobju lahko predstavljal le prej omenjen dogovor, se bo do vprašanja, ali je slednji obstajal, sodišče prve stopnje moralo opredeliti v ponovljenem postopku. Pri tem velja dodati, da bi dobra vera oziroma prepričanje tožene stranke, da je dogovor obstajal, za odločitev o pravici do plačila uporabnine bila relevantna le v primeru, ko bi sodišče o sporu odločalo na podlagi določb Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker se je tožeča stranka ves čas postopka sklicevala na dejstvo, da je lastnica nepremičnin, ki jih je tožena stranka neupravičeno uporabila, tožena stranka pa se je med drugim sklicevala tudi na svojo dobro vero, bi namreč pravno podlago zahtevka lahko predstavljale tudi določbe 95. in 96. člena SPZ.(1) Tudi v tem primeru pa bi moralo sodišče prve stopnje obrazložiti, na podlagi česa zaključuje, da je dobra vera tožene stranke bila podana.

6. Nadalje višje sodišče ponovno ugotavlja, da ni sprejemljivo stališče, pri katerem sodišče prve stopnje vztraja tudi v ponovljenem postopku, da pogoji za neupravičeno obogatitev niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni izkazala realnega in konkretnega prikrajšanja, v smislu, da je njeno premoženje zaradi uporabe nepremičnin s stani tožene stranke manjše, kot bi bilo sicer. Namen pravil o neupravičeni pridobitvi je, da nihče ne pridobi koristi iz tujega premoženja brez pravnega temelja. Samega prikrajšanja 198. člen OZ izrecno ne omenja. Pojmuje ga kot ekvivalent koristi (kar ugotavlja že sodišče prve stopnje). Tako je povsem na mestu zaključek, da prikrajšanje pomeni že sam poseg v način izvrševanja lastninske pravice druge osebe brez pravne podlage in brez ustrezne odmere. Z drugimi besedami, že dejstvo, da je tožena stranka nepremičnine uporabljala pomeni, da je bila njihova potencialna najemnica. To pa pomeni, da je bila tožeča stranka s tem, ko ji najemnina ni bila plačana, prikrajšana. Nasprotna razlaga bi dejansko pripeljala do situacije, ko bi lahko vsak (brezplačno) uporabljal tujo stvar, vse dokler lastnik tega ne bi prepovedal – tako bi se npr. lahko vsakdo naselil v tuj vikend na morju, ki ga lastnik čez zimo ne uporablja, niti ne oddaja, in v njem brezplačno ostal, dokler slednji tega ne bi opazil. To seveda ni sprejemljivo. Posledično ni sprejemljivo niti stališče, da takšno ravnanje ne pomeni prikrajšanja lastnika. Pritožbeno sodišče še pripominja, da se je sodna praksa, ki je podelila odločilno težo izkazovanju „realnega in konkretnega prikrajšanja“ razvila predvsem na primerih solastnine; razmerja med solastniki, ki so mnogokrat zelo osebna ali celo neprostovoljna (in v osnovi nepridobitna), pa terjajo nekoliko drugačen pogled na vsebino in pojem „prikrajšanja“.

7. Odločitev sodišča prve stopnje je tako v delu, ko ugotavlja, da je tožena stranka v času, ko je sporne nepremičnine uporabljala, za to imela pravno podlago in da je bila prepričana, da nepremičnine lahko uporablja, neobrazložena (kar predstavlja kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), v delu ko ugotavlja, da pogoji za neupravičeno obogatitev tudi sicer niso izpolnjeni, ker tožeča stranka ni bila prikrajšana, pa napačna (zmotna uporaba materialnega prava). Ker višje sodišče takšnih kršitev ne more odpraviti samo, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP).

Slednje bo moralo, po izvedenem dokaznem postopku, najprej odgovoriti na vprašanje, ali je med bivšim direktorjem tožene stranke in tožečo stranko obstajal dogovor o brezplačni uporabi predmetnih nepremičnin oziroma ali je tožena stranka lahko bila (utemeljeno) prepričana, da je takšen dogovor obstajal (torej ali je bila dobroverna v smislu določb SPZ). Opozoriti velja, da je dokazno breme o obojem (obstoju dogovora in o razlogih za svoje prepričanje, da je smela uporabljati stvar, za katero je vedela, da je tuja) na toženi stranki. V kolikor tega ne bo uspela dokazati, bo pomenilo, da je nepremičnine uporabljala brez pravne podlage. V takšnem primeru bo sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da je že s tem prišlo do prikrajšanja tožeče stranke in odločiti še o tem, ali sta pravdni stranki podali dovolj trditev in dokazov na podlagi katerih bo mogoče določiti višino uporabnine.

8. Odločitev o pritožbenih stroških je višje sodišče, skladno z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

Op. št. (1): Del sodne prakse stoji na stališču, da je v tovrstnih primerih uporaba takšne pravne podlage celo primernejša.