Jedro

Navajanje novih dejstev na revizijski stopnji ni dovoljeno (387. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora odstraniti betonski zid, korito in vodovodno pipo, kar je postavila na meji funkcionalnega zemljišča pred vrstno hišo v Luciji. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Tožena stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ni bilo ugodeno toženčevemu predlogu, da bi sodišče opravilo ogled. Le tako bi se lahko ugotovilo, da je betonski mejni zid tudi zid toženčeve dnevne sobe, zaradi česar bi prišlo ob rušenju zidu do posega v stanovanje. Zaradi neopravljenega ogleda je bila kršena določba 7. člena ZPP. Poleg tega bi bilo treba uporabiti določbo drugega odstavka 25. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih. Glede na vrednost zidu bi bila višina škode, ki bi nastala na tožnikovem stanovanju zaradi njegove odstranitve, nesorazmerno velika.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Določba 7. člena ZPP, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti vsa dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka, pomeni, da se obseg dokazovanja nanaša le na tiste okoliščine, ki so za presojo odločilne. Zaradi neizvedbe dokaza, ki ta obseg presega, kršitev navedene procesne določbe ni podana. Postopek na nižjih stopnjah se je omejil na razpravo v dveh smereh. Tožniki kot solastniki sporne stvari so trdili, da je toženec kot solastnik brez njihovega soglasja odstranil živo mejo na dvorišču solastne hiše in postavil betonsko korito ter vodovodno pipo (ravnanje v nasprotju s 15. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in 12. členom Stanovanjskega zakona) toženec pa, da je to storil zato, da bi preprečil nastajanje škode na sosednjem zemljišču. V okviru navedenega trditvenega gradiva pravdnih strank je sodišče izvajalo dokazni postopek. Ob toženčevem priznanju, da je sporne tri objekte zgradil, je sodišču preostala le pravna presoja o utemeljenosti zahtevka na njihovo odstranitev in - v okviru trditvene podlage - pravne neupoštevnosti izjav o ravnanju zaradi preprečitve škode na sosednjem zemljišču. V tem je izpodbijana sodba jasna in prepričljiva. Pravna razlaga v njej je sprejemljiva tudi za revizijsko stopnjo. Zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni, po povedanem pa je tudi pravilno uporabljeno materialno pravo.

Revizija načenja novo dejansko in pravno posledico toženčevega ravnanja: rušenje zidu naj bi poseglo v njegov stanovanjski prostor in povzročilo večjo škodo od tiste, ki je nastala zaradi njegove postavitve. Kljub nelogičnosti takih trditev obvelja, da gre v tem obsegu za navajanje novih dejstev na revizijski stopnji, kar pa ni dovoljeno (387. člen ZPP).

Zavrnitev neutemeljene revizije temelji na določbi 393. člena ZPP.