Jedro

Lokacijska informacija ne predstavlja odločbe o dovolitvi nameravane gradnje. Gre za potrdilo (179. člen ZUP v zvezi z 80. členom ZUreP-1), ki ga izda pristojni upravni organ, o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco. Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da je že s pridobitvijo navedenega potrdila (in po njegovem mnenju tudi izpolnitve zahtev in pogojev, ki iz njega izhajajo) zadostil pogojem, ki jih za legalnost gradnje določa (oziroma jih je v času postavitve panoja določal) ZGO-1. Sodišče se ne strinja, da je oglasni pano šteti za turistično obeležje oziroma turistično oznako. Iz podatkov spisa je namreč nedvomno razvidno, da gre za pano (v velikosti 15,00 m x 6,00 m, torej površine 90 m2, postavljen na kovinskem nosilcu, točkovno temeljen in priklopljen na elektriko), ki reklamira izdelek določene blagovne znamke. Že po naravi stvari zato ni mogoče šteti, da gre za turistično obeležje ali turistično oznako.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo oglasnega objekta dimenzije oglasne površine 90 m2, dimenzij 15,00 m x 6,00 m na zemljišču s parc. št. 693/5 in 695/2, obe k.o. ..., saj je objekt zgrajen brez gradbenega dovoljenja in v nasprotju s prostorskim planom občine Ivančna Gorica (1. točka izreka), nadalje, da mora nelegalno gradnjo iz 1. točke izreka odstraniti v roku štirih (4) mesecev od vročitve te odločbe na svoje stroške in vzpostaviti prejšnje stanje (2. točka izreka), tožnika opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz druge točke izreka te odločbe začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka izreka), za nelegalno gradnjo izrekel prepovedi iz 158. člen Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) (4. točka izreka), odločil, da bo o stroških postopka v zvezi z izvršbo odločbe izdan poseben sklep (5. točka izreka) in, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da so bile lastnosti objekta ugotovljene ob inšpekcijskem ogledu na kraju samem, da je tožnik v postopku izjavil, da gre šteti predmetni objekt za ''turistično obeležje oziroma turistična oznaka'', kar izhaja tudi iz pridobljene lokacijske informacije in da je z gradnjo (izkop jame za temelj) pričel oktobra 2003, tj. pred uveljavitvijo Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči. Organ je ugotovil, da bi si moral tožnik za postavitev oglasnega objekta v velikosti 90 m2 pridobiti gradbeno dovoljenje, ker ga ni šteti za enostavni objekt (prvi in tretji odstavek 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1) in tretji odstavek 33. člena Pravilnika). Prav tako ne drži, da se je gradnja objekta pričela z izkopom za temelje pred uveljavitvijo Pravilnika, saj se gradnja ne prične z izkopom, ampak z betoniranjem temeljev. Objekt stoji na kmetijskem zemljišču, kjer ni dopustna gradnja oglasnih objektov (sodba I U 1844/2015). Ne glede na dejstvo, da si je tožnik pridobil lokacijsko informacijo za reklamni pano, gre za gradnjo na kmetijskem zemljišču, kjer je po izvedbenem prostorskem aktu (Odlok o prostorsko ureditvenih pogojih za PPC I1-Višnja Gora, PPC I/3-Polževo, PPC II/1-Ivančna Gorica in PPC II/3-Muljavsko polje, v nadaljevanju Odlok o PUP) dovoljeno postavljati le turistične oznake in turistična obeležja, kar ta objekt ni.

3. Drugostopni organ je s svojo odločbo pritožbo zavrnil. V zvezi s pritožbenimi navedbami je še dodal, da je dovoljenost gradnje treba presojati po predpisih, ki so veljali v času obravnavane gradnje. V tem primeru torej po ZGO in ZUN. Lokacijska informacija pa ni odločba, s katero je gradnja dovoljena. Objekt pa se ne uporablja za turistične namene, ampak za oglaševanje proizvodov konkretne družbe.

4. Tožnik je tožbo vložil iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V tožbi je navedel, da je že v postopku pojasnil, da je bil obravnavani objekt postavljen skladno s takrat veljavnimi zahtevami in pogoji. Pridobil je lokacijsko informacijo Občine Ivančna Gorica z dne 12. 6. 2003, skladno s katero je nato tudi postopal. Poleg lokacijske informacije pa gradbeno dovoljenje tudi ni bilo potrebno, ker gre za enostavni objekt oziroma je za takšnega veljal v času postavitve (tretji odstavek 3. člena v zvezi z drugim odstavkom 8. člena ZGO). Prav tako ne drži, da ne gre za turistično obeležje oziroma turistično oznako. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah namreč ne ureja postavitve turističnih obeležij in turističnih oznak (na zasebnih zemljiščih). Ne gre za obvestilno signalizacijo iz 2. člena zadnje navedenega Pravilnika. Ker ta pojem ni bil opredeljen v takrat veljavni zakonodaji (in ni sedaj) je treba po načelu in dubio pro reo zaključiti, da ta oglas sodi v kategorijo turistično obeležje oziroma turistična oznaka. To izhaja tudi iz lokacijske informacije, kar pomeni, da je tudi pristojni organ ocenil, da sporni oglasni objekt sodi v to kategorijo. Sicer pa tožnik ni bil seznanjen z razumevanjem tega pojma v inšpekcijskem postopku, temveč šele z izpodbijano odločbo. Tako mu ni bila dana možnost, da se s tem seznani in je podana kršitev pravice do izjave. Z gradnjo je pričel oktobra 2003, za pričetek gradnje pa se nedvomno šteje izkop jame za temelje, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja A.A. Iz tega mnenja namreč izhaja, da sama izvedba izgradnje oglasnega objekta obsega izkop zemljine, izdelavo točkovnega armiranobetonskega temelja, postavitev jeklene konstrukcije in utrditev brežine ter ureditev okolice. To pomeni, da je z gradnjo pričel pred uveljavitvijo Pravilnika, kar je razvidno tudi iz lokacijske informacije z dne 12. 6. 2003 in najemne pogodbe z dne 19. 12. 2002. Organ je tudi račun z dne 23. 6. 2005 napačno interpretiral, saj se je gradnja zaključila v aprilu 2005. Tudi lastnika zemljišča B.B. in C.C. sta v svoji izjavi zapisala, da se je gradnja pričela v letu 2002. V sodbi, I U 1844/2015 pa ne gre za tak primer. Ni tudi jasno, na podlagi česa je organ zaključil, da se oglasni objekt nahaja (zgolj) na kmetijskem zemljišču, saj tega med postopkom ni posebej ugotavljal. V posledici je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Toženka je sodišču poslala upravne spise.

6. Stranki z interesom B.B. in C.C. na tožbo v danem roku nista odgovorila.

7. Tožba ni utemeljena.

8. Izpodbijana odločba temelji na 152. členu ZGO-1, po katerem pristojni gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje odredi, da se gradnja takoj ustavi ter da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Pojem nelegalne gradnje je opredeljen v 12.1. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, po kateri nelegalna gradnja pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja.

9. Sodišče pritrjuje ugotovitvi organa, da obravnavana gradnja (oglasni pano) pomeni nelegalno gradnjo, zato so izpolnjeni pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa iz 152. člena ZGO-1. 10. Uvodoma sodišče tožniku pojasnjuje (kot mu je pojasnil že drugostopni organ v svoji odločbi), da lokacijska informacija ne predstavlja odločbe o dovolitvi nameravane gradnje. Gre za potrdilo (179. člen Zakona o splošnem upravnem sporu - v nadaljevanju ZUP v zvezi z 80. členom Zakona o urejanju prostora - v nadaljevanju ZUreP-1), ki ga izda pristojni upravni organ, o dejstvih, o katerih vodi uradno evidenco. V obravnavanem primeru to pomeni, da občinski upravni organ, pristojen za urejanje prostora, izda lokacijsko informacijo glede na izražen namen (iz zahteve za njeno izdajo), ki vsebuje podatke o namenski rabi prostora, lokacijske in druge pogoje, kot jih določajo občinski izvedbeni prostorski akti ter podatke o prostorskih ukrepih, ki veljajo na določenem območju (80. člen ZUreP-1). Zato ni mogoče pritrditi tožniku, da je že s pridobitvijo navedenega potrdila (in po njegovem mnenju tudi izpolnitve zahtev in pogojev, ki iz njega izhajajo) zadostil pogojem, ki jih za legalnost gradnje določa (oziroma jih je v času postavitve panoja določal) ZGO-1. 11. Ta je v tretjem odstavku 3. člena določal (do uveljavitve sprememb UL RS, št. 126/2007), da ne glede na določbe prvega odstavka tega člena (ta določa pogoje za začetek gradnje) za enostavni objekt ni potrebno gradbeno dovoljenje, če investitor pridobi lokacijsko informacijo, iz katere izhaja, da je takšna gradnja v skladu z izvedbenim prostorskim aktom, in če je njegova velikost, način gradnje in rabe ter odmik od meje sosednjih zemljišč v skladu s predpisom iz drugega odstavka 8. člena tega zakona (ta pa določa, da vlada s predpisom podrobneje določi vrste zahtevnih, manj zahtevnih, nezahtevnih in enostavnih objektov ter dela, ki se štejejo za vzdrževanje objekta). Glede na povedano je v tem upravnem sporu torej poglavitno vprašanje opredelitve spornega objekta, saj je od rešitve tega vprašanja odvisno, ali je gradnja po izvedbenem prostorskem aktu, ki velja za to območje (Odlok o PUP) dopustna in za posledično zanjo ni (bilo) treba pridobiti gradbenega dovoljenja.

12. Iz lokacijske informacije, št. ... z dne ..., ki jo je izdala Občina Ivančna Gorica na podlagi 179. člena ZUP in 80. člena ZUreP-1, (med drugim) izhaja, da je bila izdana za namen postavitve reklamnega panoja na zemljišču parc. št. 695/2, 693/2, k.o. ..., da je po tam navedenih prostorskih planih zemljišče s parc. št. 695/2 opredeljena kot gradbena parcela z objektom v okviru razpršene gradnje naselja ..., zemljišče s parc. št. 693/2 pa je opredeljeno kot zemljišče predvideno za kmetijsko dejavnost, da so merila in pogoji za posege v prostor na območju naselja ... določena z Odlokom o PUP in da so po 11. členu PUP na kmetijskih zemljiščih poleg primarne rabe med drugim dovoljeni tudi naslednji posegi: - postavitev turističnih obeležij in turističnih oznak. Iz povzete vsebine lokacijske informacije torej nedvomno izhaja, da je na tem območju (torej, na območju postavitve spornega objekta) dopuščena le postavitev turističnih obeležij oziroma turističnih oznak (poleg izvajanja kmetijske dejavnosti glede na primarno rabo zemljišč).

13. Sodišče se ne strinja, da je predmetni pano šteti za turistično obeležje oziroma turistično oznako. Iz podatkov spisa je namreč nedvomno razvidno, da gre za pano (v velikosti 15,00 m x 6,00 m, torej površine 90 m2, postavljen na kovinskem nosilcu, točkovno temeljen in priklopljen na elektriko), ki reklamira izdelek določene blagovne znamke (ob prvem inšpekcijskem ogledu ..., potem ...). Že po naravi stvari zato ni mogoče šteti, da gre za turistično obeležje ali turistično oznako. Tovrstne opredelitve mu tudi ne daje (že povzeta) lokacijska informacija, saj je namen zahteve za izdajo lokacijske informacije navedel tožnik sam (tj. postavitev reklamnega panoja), iz česar se da tudi sklepati, da je bilo tudi tožniku jasno, kaj bo oziroma kaj je postavil, občina pa je tudi zgolj navedla merila in pogoje iz Odloka o PUP, ni pa s tem opredelila objekta po njegovem namenu in to (celo) drugače, kot je to izhajalo iz same zahteve. Da je postavljen reklamni pano, pa izhaja tudi iz najemne pogodbe, ki jo je sklenil tožnik z lastnikoma zemljišč, kjer se pano nahaja.

14. Iz lokacijske informacije je tudi razvidno, da razlikuje med turističnimi oznakami, napisi, reklamami in neprometnimi znaki (citirana je določba 31. člena Odloka o PUP, kjer so podana merila in pogoji za postavitev turističnih oznak, napisov, reklam in neprometnih znakov). Zato že iz tega razloga ni relevantno, ali je bila reklama oziroma reklamni znak definiran v takrat veljavnih predpisih, zato da bi po mnenju tožnika na tej podlagi organ sploh mogel trditi, kaj je po svojem namenu sporni objekt. Kot pa izhaja iz obrazložitve prvostopne odločbe, se je organ pri opredelitvi teh pojmov skliceval na Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na javnih cestah, v katerem je v 2. členu podana definicija turistične in druge obvestilne signalizacije. Tako gre po tem pravilniku za znake za obveščanje o kulturnih, zgodovinskih in naravnih znamenitostih ter spomenikih in znakih za obveščanje v smeri, v kateri so navedeni objekti oziroma lokacije. Med take znake pa sporni pano nedvomno ne sodi. S tem, ko pa prvostopni organ pred izdajo odločbe tožniku ni posredoval v izjavo (tudi) definicijo turističnega znaka (oziroma signalizacije) glede na citirani pravilnik, na katero se je prvostopni organ (tudi) oprl, pa tožniku ni kršil pravice do izjave, saj gre za uporabo materialnega prava, ne pa za dejstva in okoliščine, ki so pomembna za odločbo (9. člen ZUP). Ker pa je po mnenju sodišča že na prvi pogled jasno, da gre za reklamni pano in ne turistični znak, tudi ni pravno relevantno, da se opredelitve signalizacije iz pravilnika nanašajo le na javne ceste in ne na zasebna zemljišča. 15. Iz odločbe pa tudi ne izhaja, kot to trdi tožnik, da je sporni objekt postavljen ''zgolj'' na kmetijskem zemljišču (že iz izreka odločbe je namreč razvidno, da je postavljen na parc. št. 693/5 in 695/2, k.o. ...), ne glede na to, pa sodišče še dodaja, da za presojo, da gre za nelegalno gradnjo, zadošča že ugotovitev, da se na kmetijskem zemljišču (torej na parc. št. 693/2, k.o. ...) nahaja oziroma je postavljen objekt, ki ne sodi med turistična obeležja oziroma turistične oznake.

16. Sodišče se v presojo ostalih tožbenih ugovorov ni spuščalo, saj za odločitev glede na primarni tožbeni ugovor ob ugotovljenem dejanskem stanju ter materialnopravnim predpisom, ki veljajo za ta primer, niso pravno relevantni.

17. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljnjem besedilu ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.