Jedro

Prekinitev postopka do odločitve USRS.

Izrek

Pritožbeni postopek se prekine do odločitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije o zahtevi za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP v zadevi U-I-44/18.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da je tožnik lastnik dveh stanovanj in podredno, da mu je toženka dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za ti dve stanovanji. Iz trditvene podlage tožnice izhaja, da ji je bila v stečajnem postopku nad toženko prerekana izločitvena pravica, ki jo je priglasila, zaradi česar je bila napotena na pravdo. Ker je tožnica zamudila rok za vložitev tožbe na ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice, je po preteku roka vložila tožbo na ugotovitev lastninske pravice, ki jo je utemeljevala na 92. členu Stvarnopravnega zakonika (reivindikacijsa tožba).

2. Sodišče prve stopnje se je v svoji odločitvi oprlo na zaključek, da tožnica zaradi nevložitve tožbe na ugotovitev obstoja prerekane izločitvene pravice (tretji odstavek 310. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP), izgubila tudi reivindikacijski zahtevek iz 92. člena SPZ.

3. V zadevi je torej sporno materialnopravno vprašanje, ali lastnik stvari s prenehanjem izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP izgubi tudi vrnitveni (reivindikacijski) zahtevek iz 92. člena SPZ, to je pravico lastnika, da lahko od vsakogar kadarkoli zahteva vrnitev individualno določene stvari; ali je torej vrnitveni zahtevek po 92. členu SPZ zoper stečajnega dolžnika mogoče uveljavljati samostojno izven stečajnega postopka ali samo kot izločitveni zahtevek znotraj stečajnega postopka. Vsebina obeh zahtevkov (reivindikacijskega in izločitvenega) je namreč enaka. Tako z izločitvenim kot reivindikacijskim zahtevkom ima namreč oseba, ki je s priposestvovanjem ali na drug izviren način pridobila lastninsko pravico na nepremičnini, pri kateri je kot lastnik vpisan insolventni dolžnik, od njega pravico zahtevati, da prizna njeno lastninsko pravico na nepremičnini. Pri presoji, ali je takšna pravica podana, torej sodišče ugotavlja ali je tožeča stranka lastninsko pravico pridobila na originaren način in je prav iz tega razloga prenehala lastninska pravica insolventnega dolžnika, ki je sicer še vedno vpisana v zemljiško knjigo. Oba zahtevka pa se razlikujeta glede trajanja, saj je izločitvena pravica vezana na rok oziroma na nastop določenega dejstva v stečajnem postopku posestnika stvari, varstvo lastninske pravice po SPZ pa je v tem pogledu neomejeno.

4. Sodišče druge stopnje meni, da je njegova odločitev v obravnavani zadevi odvisna od rešitve istega vprašanja glede katerega je Vrhovno sodišča RS vložilo na podlagi sklep III Ips 87/2016 z dne 23. 1. 2018 zahtevo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP, ki določa prenehanje izločitvene pravice z iztekom enomesečnega roka za vložitev tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice. Citirana določba je po presoji Vrhovnega sodišča v nasprotju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, saj brez razumnega in stvarnega razloga različno obravnava izločitvene upnike, ki svoje izločitvene pravice v stečajnem postopku ne prijavijo, in izločitvene upnike, ki svojo izločitveno pravico prijavijo, tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice pa nato ne vložijo pravočasno. Vrhovno sodišče poleg tega meni, da sankcija prenehanja izločitvene pravice, kot jo določa tretji odstavek 310. člena ZFPPIPP, ni niti nujna niti sorazmerna v ožjem smislu. Izpodbijana določba zato protiustavno posega tudi v pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave).

5. V pravni teoriji velja, da uvedba stečajnega postopka učinkuje zgolj na obligacijske pravice (terjatve) udeležencev tega postopka, nima pa nikakršnih pravnih učinkov na njihove stvarne pravice, ne glede na to, ali imetniki teh pravic te v stečajnem postopku prijavijo ali ne. Če se stečajnega postopka sploh ne udeležijo (kot izločitveni upniki), jim lastninska pravica preneha šele, ko je stvar v stečajnem postopku prodana (ker kupec na njej pridobi izvirno lastninsko pravico - 342. člen ZFPPIPP), kar je skladno z 101. členom SPZ. Glede na navedeno neprijava in izguba izločitvene pravice na podlagi tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP v stečajnem postopku posestnika stvari tako ne bi smela imeti nobenega vpliva na obstoj lastninske pravice na stvari. Če torej lastninska pravica ne preneha, pa je vprašanje, v kolikšni meri oziroma obsegu je lastniku dopustno omejiti temeljno in najpomembnejše upravičenje, ki izhaja iz lastninske pravice, da zahteva izročitev stvari (ki je še vedno v posesti stečajnega dolžnika) v svojo posest. Določilo 3. odstavka 310. člena ZFPPIPP ne daje jasnega odgovora na vprašanje, ali je lastnik zaradi prenehanja izločitvene pravice izgubil tudi pravico iz 92. člena SPZ.

6. O tem vprašanju se je sicer pred leti že izreklo Vrhovno sodišče Republike Slovenije na Občni seji dne 14. 12. 1995, na kateri je sprejelo pravno mnenje z naslednjo vsebino: „S potekom roka za prijavo terjatev izgubi izločitveni upnik le pravico prijaviti in uveljaviti izločitveni zahtevek v stečajnem postopku, izvirajoč iz lastninske pravice. Potek tega roka pa ne vpliva na morebitno njegovo lastninsko pravico. Izločitveni upnik lahko zato to pravico uveljavlja proti stečajnemu dolžniku po splošnih procesnopravnih in materialnopravnih predpisih. Za njeno uveljavitev lahko predlaga tudi ukrepe zavarovanja, če so za to podani pogoji, predpisani s splošnimi procesnopravnimi in materialnopravnimi predpisi“. Navedeno mnenje je bilo sprejeto na podlagi prej veljavnih predpisov (Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji – ZPPSL in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih – ZTLR). ZPPSL v nasprotju z ZFPPIPP namreč ni vseboval izrecnega določila o prenehanju izločitvene pravice.

7. Ker je VSRS v že podobni zadevi, citirani zgoraj, prekinilo postopek in začelo postopek za oceno ustavnosti tretjega odstavka 310. člena ZFPPIPP, je sodišče druge stopnje postopalo v skladu s tretjim odstavkom 23. člena Zakona o ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZustS), ki določa, da v primeru, ko je vrhovno sodišče z zahtevo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona, lahko sodišče, ki bi moralo pri odločanju uporabiti ta zakon ali del zakona, prekine postopek do končne odločitve ustavnega sodišča, ne da bi s posebno zahtevo tudi samo začelo postopek za oceno ustavnosti zakona ali dela zakona.