Jedro

Pri zavarovanju stanovanja v etažni lastnini na dejansko vrednost se namreč skladno z določbo druge točke 31. člena Posebnih pogojev za zavarovanje etažne lastnine škoda, ki jo krije zavarovanje v primeru poškodovanja stanovanja (da je bilo stanovanje poškodovano in ne uničeno, ni pritožbeno sporno), izračuna tako, da se stroški za popravila in material, kolikor bi ti znašali ob nastanku zavarovalnega primera, zmanjšajo za izgubljeno vrednost stvari zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti (amortizacija).

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje razveljavi v I. točki izreka za znesek 9.355,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila ter v stroškovni odločitvi v III. točki izreka in v tem obsegu zadeva prvostopenjskemu sodišču vrne v novo sojenje.

II. V preostalem še izpodbijanem delu, to je glede zneska 3.590,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila, se pritožba zavrne in v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje toženko zavezalo, da tožniku plača znesek 12.946,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 dalje (I. točka izreka). V presežku, to je za znesek 6.019,03 EUR ter za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska od 25. 5. 2015 do 17. 11. 2015, je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Skladno s III. točko izreka je toženka dolžna tožniku povrniti 68% njegovih pravdnih stroškov, tožnik pa toženki 32% njenih pravdnih stroškov, pri čemer bo o višini pravdnih stroškov odločeno po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari.

2. Zoper takšno odločitev v obsodilnem delu ter stroškovni odločitvi se pravočasno pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje ponovno zmotno oziroma nepravilno ugotovilo znesek škode na stanovanjski opremi ter stanovanju tožnika, ki mu gre skladno z določbami zavarovalne pogodbe premoženjskega zavarovanja. Pravilno je sicer navedlo pravno podlago za odločitev v zadevi (zavarovalna pogodba s pripadajočimi zavarovalnimi pogoji) ter kot pogodbeno izhodišče upoštevalo, da je tožnik sklenil zavarovanje za 48 m² stanovanjske površine in da je bilo dogovorjeno zavarovanje na dejansko vrednost. Klub temu pa je odločitev oprlo na izvedensko mnenje izvedenca A. A., ki ni upošteval pogodbeno dogovorjene amortizacije in škodo obračunal na novo vrednost. Kot zavarovalno vsoto je napačno upoštevalo znesek 39.264,00 EUR, čeprav je toženka že v odgovoru na tožbo in tudi v okviru novega sojenja navajala, da zavarovalna vsota znaša 34.944,96 EUR. Po polici premoženjskega zavarovanja bi bila vrednost etažne lastnine res 39.264,00 EUR, vendar je bilo zavarovanje sklenjeno na dejansko vrednost in je bila odbita amortizacija, tako da je zavarovalna vsota za dejansko vrednost znašala 34.944,96 EUR (neodpisana vrednost 89%). V tem delu je sodišče tako zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in zmotno uporabilo materialno pravo. Po prepričanju pritožbe nobeden od imenovanih izvedencev škode ni ugotavljal na osnovi pravilnih in med strankama dogovorjenih določil zavarovalne pogodbe in ugotavljal dejanske vrednosti predmeta zavarovanja, na kar je toženka opozarjala ves čas postopka in čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Kljub jasnim in izrecnim napotilom le-tega prvostopenjsko sodišče v okviru novega sojenja ni odpravilo pomanjkljivosti in opravilo pravilne, popolne in celovite dokazne ocene, ki bi predstavljala podlago za pravilno odločitev o višini škode. Škoda, ki so jo ugotovili izvedenci, tudi A. A., ne ustreza škodi, ki jo krije med strankama sklenjeno zavarovanje, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti med seboj v nasprotju in je podana bistvena kršitev določb postopka.

V zvezi z oceno škode, ki je nastala na stanovanju in skupnih prostorih, toženka izpostavlja, da je izvedenec A. v svoji drugi dopolnitvi mnenja sicer upošteval s pogodbo zavarovano stanovanjsko površino (48 m²), vendar pa so njegovi izračuni površin kljub temu napačni, saj pri tem ni upošteval, da se v primeru zmanjšanja površine tal prostora, zmanjša tudi volumen prostora - stenske in stropne površine ter estriha v tem razmerju. V posledici navedenega so napačni tudi njegovi izračuni škode. Izvedenec A. v svojem mnenju ni upošteval pogodbeno dogovorjene podlage glede amortizacije stanovanja, na kar je opozorilo tudi pritožbeno sodišče. Njegove utemeljitve, da na novih stvareh ni mogoče upoštevati amortizacije ob pogodbeno dogovorjeni podlagi za to (30. in 31. člen Posebnih pogojev za zavarovanje etažne lastnine), pa toženka ne sprejema. Izvedenec A. je upošteval le vrednosti, ki so bile potrebne za povrnitev stanovanja v prvotno stanje, kar pa ni v skladu z zavarovalnimi pogoji. Ker je zmotno in nepravilno stališče sodnega izvedenca, je napačna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča. Izvedenec A. je na izrecno vprašanje toženke, zakaj ni upošteval amortizacije v stanovanju, pojasnil zgolj to, da je končni obračun v pisni dopolnitvi svojega izvedenskega mnenja v ponovljenem sojenju (točka 2.2 dopolnitve mnenja z dne 4. 10. 2021) naredil na novo vrednost (brez upoštevanja amortizacije), saj pri upoštevanju vrednosti škode na novo vrednost ni amortizacije. Na tako izraženem stališču pa ne more temeljiti pravilna in pravična odločitev sodišča. V zvezi z amortizacijo sodišče prve stopnje v 9. točki obrazložitve tudi napačno navede, da se upošteva od trenutka zavarovanja do nastanka zavarovalnega primera oziroma likvidacije škode. Amortizacija se namreč pravilno upošteva od nabave nove stvari, opreme do dneva nastanka škodnega dogodka. Izvedenec A. je tudi stroške čiščenja, ki zavarovancu po predmetni zavarovalni polici pripadajo v višini 3% od zavarovalne vsote, napačno obračunal od zneska 39.264,00 EUR, saj zavarovalna vsota v obravnavanem primeru znaša 34.944,96 EUR. Strošek čiščenja tako znaša 1.048,34 EUR in ne 1.177,92 EUR, kot je ugotovil izvedenec in kot posledično napačno zapiše tudi sodišče. Ker so bili stroški čiščenja tožniku že v celoti plačani, do sicer napačno ugotovljenega zneska ni upravičen.

Tudi oceno škode na stanovanjski opremi je sodišče prve stopnje v novem sojenju oprlo na zmotno in napačno podlago. Izhajalo je iz pisnega mnenja izvedenca B., ki ga je v celoti povzelo. Imenovani izvedenec je med drugim zapisal tudi, da bi pri likvidaciji škode lahko odbijali vgraditvi namenjeno opremo v primeru, da bi šlo za nadomeščanje stare opreme z novo, kar pa po pogodbenih pogojih ni mogoče, saj tega ne določajo (33. člen Posebnih pogojev za zavarovanje stanovanjske opreme). Tožnik je imel sklenjeno zavarovalno pogodbo na dejansko vrednost, izvedenec B. pa stopnje amortizacije v višini 50% ni ocenil ustrezno. Toženka pri tem izpostavlja, da je bila oprema stanovanja, razen kopalniške, starejša in bi bilo glede na njeno starost ter stanje potrebno uporabiti vsaj 70% amortizacijsko stopnjo. Da amortizacijske stopnje niso pravilno in korektno ovrednotene, izhaja iz fotografij kuhinje, kjer je razvidno, da so bile fronte kuhinje različnih barv, razbarvane, kar dokazuje dejstvo, da je šlo za starejšo opremo. Iz fotografij je razvidno tudi, da so bile omare v dnevni sobi razstavljene, brez vrat, front in zaradi slabšega stanja in starosti že pred škodnim dogodkom (več) niso bile v uporabi. Izvedenec B. je upošteval tudi opremo za vgradnjo v kopalnici, ki pa po veljavnih zavarovalnih pogojih ni krita. Posledično je zmotna tudi odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je svojo odločitev oprlo na to mnenje. Kot je pokazal dokazni postopek in je potrdil tudi sam tožnik, v času škodnega dogodka v stanovanju ni bival nihče. Redno vzdrževanje stanovanjske opreme pa tudi ne pomeni nove opreme (npr. brušenje parketa, beljenje sten, ipd.), zato ne predstavlja neke novejše opreme oziroma nove vrednosti, kot to zmotno tolmači izvedenec B. Odločitev sodišča prve stopnje, da škoda na stanovanjski opremi znaša 6.429,30 EUR tako temelji na napačnih izhodiščih. Glede na obrazloženo in ob prepričanju, da je tožniku že poravnala vso škodo, ki mu pripada na podlagi zavarovalne pogodbe, toženka sodišču druge stopnje predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne. Podrejeno naj jo v tem delu razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe toženke v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev prvostopenjske sodbe v izpodbijanem obsegu.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (I. in III. točka izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi pritožba, sicer ne ugotavlja. Argumentacija izpodbijane sodbe je namreč zadostna, da je ob pravilih logičnega mišljenja ter razumskega sklepanja mogoč preizkus sprejete odločitve, tako da bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Prvostopenjsko sodišče je s pomočjo izvedenca za arhitekturo - notranja oprema B. B. tudi pravilno ugotovilo višino škode na stanovanjski opremi tožnika, ki jo krije med pravdnima strankama dogovorjeno zavarovanje (znesek 3.590,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila). Nasprotno pa v okviru novega sojenja ni sledilo napotkom naslovnega sodišča v razveljavitvenem sklepu I Cp 275/2021 z dne 11. 5. 2021 ter je odločitev o višini škode na stanovanju tožnika v etažni lastnini,1 ki tožniku pripada skladno z zavarovalno pogodbo, oprlo na izvedensko mnenje izvedenca gradbene stroke A. A. ter njegove dopolnitve, ki pa pogodbeno zavarovane stanovanjske površine (48 m²) ter pogodbeno dogovorjene amortizacije zavarovane nepremičnine ne upošteva v celotnem relevantnem obsegu. Z ozirom, da sodišče prve stopnje s pomočjo izvedenca gradbene stroke ni osvetlilo vseh ključnih okoliščin za pravno presojo v predmetni zadevi oziroma teh ni ugotovilo pravilno, tožniku z izpodbijano sodbo priznana zavarovalnina iz naslova škode na stanovanju ter skupnih delih stavbe v deležu, ki odpade nanj, v skupni višini 9.355,38 EUR s pripadki zaenkrat ne more vzdržati kot pravno pravilna in je bila potrebna odločitev, kot izhaja iz zgornjega izreka.

6. Materialnopravno podlago za presojo utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka zraven določb Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ (921. člen OZ in sledeči) predstavlja med pravdnima strankama dne 30. 8. 2014 sklenjena zavarovalna pogodba (polica premoženjskega zavarovanja - priloga A2), sestavni del katere so Splošne določbe premoženjskih zavarovanj SD 01/13 (priloga B1), Posebni pogoji za zavarovanje etažne lastnine ETAŽA-07/11 (priloga A21) in Posebni pogoji za zavarovanje stanovanjske opreme OPREMA-01/13 (priloga B2).2 S to zavarovalno pogodbo je tožnik na dejansko vrednost zavaroval svoje mansardno stanovanje v etažni lastnini v stanovanjskem objektu na naslovu C. S polico premoženjskega zavarovanja je bila zavarovana stanovanjska površina 48 m², čeprav je kvadratura zavarovanega stanovanja dejansko večja (skupaj z balkonom 61,40 m²). Predmet zavarovanja je bila tudi stanovanjska oprema, prav tako zavarovana na dejansko vrednost na zavarovalno vsoto 10.920,00 EUR. Dne 10. 5. 2015 je na stanovanjskem objektu na zgornjem naslovu prišlo do požara (nastop zavarovalnega primera), med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da toženka tožniku na podlagi med njima sklenjene in v času nastopa zavarovalnega primera veljavne zavarovalne pogodbe odgovarja za škodo na stanovanju ter skupnih delih stavbe (v deležu, ki na posameznem skupnem delu odpade na tožnika) in stanovanjski opremi, ki je nastala v posledici požara (odgovornost po temelju). Ob obravnavanju predmetne pritožbe tudi več ni sporno, kateri zavarovani predmeti so bili v požaru prizadeti ter v kakšni meri (z vidika uporabe posebnih zavarovalnih pogojev je za izračun škode, ki je krita po zavarovalni polici, ključno vprašanje, ali je bil predmet zavarovanja uničen ali le poškodovan). Sporna pa ostaja višina tožnikovega prikrajšanja, ki je krita po med pravdnima strankama sklenjeni zavarovalni pogodbi oziroma je sporen pravilni obračun škode skladno s pogodbenim dogovorom. Toženka je tožniku dne 20. 1. 2016 že izplačala zavarovalnino v zanjo nesporni višini (skupaj 15.575,03 EUR - potrdila o izplačilu v prilogi B8 in B9), v predmetnem postopku pa tožnik od nje zahteva še plačilo razlike zavarovalnine v višini 18.956,26 EUR, do katere je po svojem prepričanju upravičen.3

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe toženke, da je sodišče prve stopnje pri pravni presoji v zadevi kot zavarovalno vsoto po zavarovalni polici napačno upoštevalo znesek 39.264,00 EUR, čeprav zavarovalna vsota znaša 34.944,96 EUR. V četrti točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje vendar povzelo navedbe toženke o tem, da je bilo zavarovanje za stanovanje sicer sklenjeno na vrednost etažne lastnine 39.264,00 EUR, ker pa je bilo sklenjeno na dejansko vrednost, pa je bila odbita amortizacija (neodpisana vrednost stanovanja je znašala 89%), tako da je zavarovalna vsota za dejansko vrednost po zavarovalni polici zanašala 34.944,96 EUR, kar iz police premoženjskega zavarovanja same tudi jasno izhaja (priloga A2). Navedeno pa je za odločitev v predmetni zadevi relevantno le v toliko, kolikor je potrebno upoštevati, da zavarovalnica - toženka na podlagi zavarovalne police (pogodbe) tožniku jamči zgolj do višine dogovorjene zavarovalne vsote (v kolikor v zavarovalni pogodbi ni dogovorjeno drugače, kar pa v obravnavani zadevi ni primer) (prvi odstavek 4. člena Splošnih določb premoženjskih zavarovanj - priloga B1). Zavarovalna vsota, na katero je bilo zavarovano tožnikovo stanovanje (34.944,96 EUR), pa upoštevaje že dne 20. 1. 2016 tožniku izplačano zavarovalnino za premoženjsko škodo na stanovanju (12.188,24 EUR, kar revalorizirano na dan izdaje prvostopenjske sodbe znaša 14.796,52 EUR) z odločitvijo v izpodbijani sodbi, tudi v kolikor bi ta v celoti vzdržala (tožniku je bil priznan še znesek v višini 9.355,38 EUR), ni bila presežena (14.796,52 EUR + 9.355,38 EUR = 24.151,90 EUR). S prvostopenjsko odločitvijo tudi zavarovalna vsota, na katero je bila z zavarovalno polico zavarovana stanovanjska oprema (10.920,00 EUR), ni bila presežena.4 V tem pogledu o zmotni uporabi materialnega prava, to je pogodbeno dogovorjenih določb, zato ni mogoče govoriti, katero bistveno kršitev določb postopka naj bi sodišče prve stopnje zagrešilo, pa toženka v pritožbi niti ne opredeli obrazloženo.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena graja tožniku dodatno priznane zavarovalnine iz naslova škode na stanovanjski opremi v višini 3.590,85 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je odločitev v tem delu oprlo na izvedensko mnenje izvedenca za arhitekturo - notranja oprema B. B. Imenovani izvedenec se je v svojem izvedenskem mnenju z dne 2. 11. 2017 ter njegovi ustni dopolnitvi na naroku dne 11. 4. 2018 prepričljivo opredelil do vseh ključnih okoliščin v zvezi s škodo, nastalo na stanovanjski opremi tožnika. Sodišče prve stopnje je njegova strokovna stališča (razen v zvezi s kopalniško opremo, zavesami in karnisami, o čemer še v nadaljevanju) zato pravilno sprejelo kot dejansko podlago za odmero zavarovalnine za škodo na stanovanjski opremi skladno s pogodbenimi pogoji. Izvedenec je glede vseh elementov notranje opreme sprejel stališče, da ni rešenih delov (oprema je v celoti uničena), dejansko vrednost opreme ob nastopu zavarovalnega primera pa je ocenil na osnovi nadomestitvenih stroškov za enakovredno stanovanjsko opremo, kot je bila tožnikova, kar za toženko sedaj oboje ni sporno. S pritožbo namreč kot prenizki nasprotuje zgolj stopnji amortizacije stanovanjske opreme, ki jo je izvedenec uporabil pri svojem izračunu in znaša 50%. Po prepričanju sodišča druge stopnje toženkini pritožbeni graji v tem delu ne gre slediti, saj se za uporabo višje, vsaj 70% amortizacijske stopnje, neupravičeno zavzema. Stopnja amortizacije odraža zmanjšanje vrednosti zavarovane stvari zaradi njene normalne obrabe. Izvedenec je kot starost stanovanjske opreme upošteval 15 do 20 let, pri oceni amortizacije pa je izhajal iz prepričanja, da je bila v normalni uporabi 20 let. Temu izhodišču toženka, glede na to, da je tožnik stanovanje kupil leta 1989, leta 2011 pa se je izselil (od tedaj in do požara se oprema ni obrabljala) in je bilo stanovanje v fazi prenove, ne more nasprotovati s prepričanjem, da naj bi šlo za starejšo stanovanjsko opremo. Sodišče druge stopnje pa ne sprejema niti njenega stališča, da je bila oprema bolj obrabljena, kot je ugotovil izvedenec. Slednji je kot strokovnjak za področje notranje opreme v svojem pisnem izvedenskem mnenju z dne 2. 11. 2017 razumljivo pojasnil, da na vrednost opreme zaradi normalne obrabe vpliva predvsem kvaliteta opreme, ki se na koncu izrazi v njeni pričakovani življenjski dobi. Že v pisni ekspertizi je opisal, kakšne kvalitete je bila stanovanjska oprema (korpus kuhinje je iz oplemenitene iverice, fronte pa iz masivnega hrasta, pri ostali opremi pa so korpus in fronte iz oljne furnirne iverice z debelejšim robnim furnirjem in kvalitetnim pohištvenim okovjem, določena oprema je bila tudi izdelana po meri). Zaslišan na naroku dne 11. 4. 2018 je še dodatno obrazložil, da je življenjsko dobo stanovanjske opreme na 40 let ocenil na podlagi nivoja opreme, kot je razviden iz fotografij v spisu in ga je ocenil kot višjega, saj je tožnik imel dobro opremo. Na izrecno vprašanje toženkine pooblaščenke o kvaliteti stanovanjske opreme, je tudi vztrajal, da je bila ta srednjega do višjega cenovnega razreda. Izhajajoč iz navedenega sodišče druge stopnje tako ne vidi tehtnega razloga, da stališču izvedenca o pričakovani življenjski dobi tožnikove stanovanjske opreme (40 let) ter njeni odpisani vrednosti zaradi normalne obrabe v obdobju 20 let (50% amortizacija) ne bi sledilo. V nasprotno naslovnega sodišča ne prepričajo niti navedbe toženke, da iz fotografij kuhinje izhaja, da so bile fronte le-te različnih barv, razbarvane, kar dokazuje večjo starost in slabše stanje opreme, kot tudi, da so bile omare v dnevni sobi razstavljene, brez vrat, front in zaradi slabšega stanja in starosti že pred škodnim dogodkom (več) niso bile v uporabi. Izvedenec B. je kvaliteto stanovanjske opreme namreč ocenil na podlagi istih fotografij, na katere se sedaj v pritožbi sklicuje toženka, zaslišan na naroku pa je na vprašanje toženke o tem, v kakšnem stanju, dobrem ali slabem, je bila kuhinja, izrecno pojasnil, da v kakšnem stanju natanko je bila kuhinja ob prisotnih ožganinah težko pove, pri oceni stanja kuhinje pa je izhajal iz normalnega vzdrževanja ter uporabe le-te, kar je po oceni sodišča druge stopnje v danem primeru pravilen pristop. V dokaznem postopku se namreč niso pokazale kakšne okoliščine, ki bi narekovale sklepati nasprotno, teh pa tudi toženka v pritožbi ne zatrjuje. V kolikor pa se sklicuje na fotografije kuhinje na drugi strani v prilogi B3, pa ji velja odvrniti, da je morebitna drugačna barva določenih kuhinjskih front, v kolikor je ta sploh razvidna, na fotografiji lahko zgolj optični videz, ki ga povzroči pramen svetlobe. Iz fotografije št. 8 v prilogi A26 je namreč razvidno, da se nasproti kuhinjskih elementov nahaja okno. Z ozirom, da v obravnavani zadevi niti ni bilo sporno, da stanovanje v času požara ni bilo naseljeno in je bilo v fazi prenove, zato je bilo pohištvo tudi temu ustrezno postavljeno na sredini sobe ter zaščiteno s folijo, ipd., pa na tej osnovi ni mogoče sklepati, da pohištvo ni bilo v uporabi zaradi slabega stanja, kot neprepričljivo nakazuje pritožba.

9. V kolikor toženka v pritožbi izpostavlja, da je izvedenec B. v svojem mnenju zapisal, da bi pri likvidaciji škode lahko odbijali vgraditvi namenjeno opremo le v primeru, da bi šlo za nadomeščanje stare opreme z novo (v tem delu v 24. točki obrazložitve izpodbijane sodbe stališče izvedenca povzame sodišče prve stopnje), kar po prepričanju pritožbe po pogodbenih pogojih ni mogoče, saj tega ne določajo, ji je potrebo pojasniti, da je izvedenec to stališče izrazil v zvezi z vprašanjem ovrednotenja kopalniške opreme, ki naj bi bila v stanovanju tožnika nova pripravljena za vgradnjo. Sodišče prve stopnje izvedenčevega stališča tudi ni povzelo v celotnem za njegovo pravilno razumevanje potrebnem obsegu. Izvedenec je namreč ugotovil, da ob škodnem dogodku v kopalnici naj ne bi bilo niti WC školjke niti umivalnika, nobene sanitarne vodovodne pipe in tudi ne pršne tuš stene za zaščito pred pršenjem vode, vgrajena je bila le tuš kad. Ker pa bi navedeno skladno z veljavnimi standardi v kopalnici moglo biti, je pri izračunu vrednosti stanovanjske opreme ob nastopu zavarovalnega primera upošteval tudi (potrditvah tožnika) vgradnji namenjeno kopalniško opremo. Po stališču izvedenca je namreč povsem brezpredmetno, ali je kopalniška oprema že pritrjena v tla ali steno, ali pa je pripravljena za vgradnjo, pri čemer je vztrajal tudi na zaslišanju. Glede na to je zato pojasnil, da bi pri likvidaciji škode lahko odbijali vgraditvi namenjeno opremo le v primeru, da bi šlo za nadomeščanje stare opreme z novo, pri čemer bi mogla biti stara oprema nujno nameščena na svoje prvotnem mestu. Le tako bi pravilno odbijali novo kopalniško opremo, ki še ni bila zamenjana. V danem primeru pa ni bilo tako, saj je šlo za isto opremo, ki zgolj ni bila nameščena na svojem mestu in ne še za eno novo opremo, namenjeno vgradnji. V danem primeru pa o tem, ali je morebitno za vgradnjo pripravljeno kopalniško opremo skladno s pogoji zavarovanja potrebno upoštevati, niti ni potrebno razpravljati, saj sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo tožniku zavarovalnine zanjo, enako kot tudi za zavese ter karnise, ni priznalo, kar jasno izhaja iz 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe (sodišče prve stopnje pojasnjuje, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena). Pritožbena graja toženke, da je izvedenec B. v svojem mnenju upošteval tudi za vgradnjo namenjeno kopalniško opremo, ki po veljavnih zavarovalnih pogojih naj ne bi bila krita, se zato pokaže kot brezpredmetna in toženka zanjo glede na odločitev prvostopenjskega sodišča niti nima pravnega interesa. Kot nerelevantne za izračun zavarovalnine za škodo na tožnikovi stanovanjski opremi pa je potrebno zavrniti tudi toženkine navedbe, da naj bi izvedenec B. zaradi brušenja parketa, beljenja sten, ipd. opremo stanovanja upošteval kot novo. Obnova stanovanja pred nastankom zavarovalnega primera v izvedenskem mnenju izvedenca B. namreč sploh ni bila obravnavana, saj je na strani 6 izvedenskega mnenja z dne 2. 11. 2017 (list. št. 73) razvidno, da je bilo predmet vrednotenja zgolj pohištvo, gospodinjski aparati ter kopalniška oprema.

10. Utemeljeno pa toženka graja tožniku dodatno priznan znesek zavarovalnine za škodo na stanovanju v etažni lastnini v višini 9.355,38 EUR s pripadki. Na tem mestu je potrebo izpostaviti, da je z izpodbijano sodbo v obravnavani zadevi odločeno drugič. Prvotna prvostopenjska sodba je bila s sklepom naslovnega sodišča I Cp 275/2021 z dne 11. 5. 2021 razveljavljena iz razloga, ker sodišče prve stopnje pri pravni presoji ni (pravilno) upoštevalo pogodbeno dogovorjenih zavarovalnih pogojev, in sicer z zavarovalno polico zavarovane stanovanjske površine (48 m²), upoštevaje, da je bilo stanovanje zavarovano na dejansko vrednost, pa tudi stopnje amortizacije ob nastopu zavarovalnega primera. Pri zavarovanju stanovanja v etažni lastnini na dejansko vrednost se namreč skladno z določbo druge točke 31. člena Posebnih pogojev za zavarovanje etažne lastnine škoda, ki jo krije zavarovanje v primeru poškodovanja stanovanja (da je bilo stanovanje poškodovano in ne uničeno, ni pritožbeno sporno), izračuna tako, da se stroški za popravila in material, kolikor bi ti znašali ob nastanku zavarovalnega primera, zmanjšajo za izgubljeno vrednost stvari zaradi obrabe, starosti, ekonomske in tehnične zastarelosti (amortizacija). Pri tem se ne upoštevajo stroški, ki so ob popravilu nastali zaradi kvalitetne izboljšave, v obravnavni zadevi pa sedaj ni pritožbeno sporno, da do kvalitetnih izboljšav pri prenovi tožnikovega stanovanja ni prišlo. V okviru novega sojenja je sodišče prve stopnje z namenom, da pri izračunu višine škode na stanovanju tožnika v etažni lastnini upošteva v razveljavitvenem sklepu izražena stališča naslovnega sodišča, pridobilo še dodatno dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca A. A. z dne 4. 10. 2021, ki je osnovno izvedensko mnenje podal že v prvotnem postopku (izvedensko mnenje z dne 12. 2. 2019) ter ga tudi dopolnil (dopolnitev z dne 25. 3. 2020). Imenovanega izvedenca je prvostopenjsko sodišče na v okviru novega sojenja opravljenem naroku dne 7. 9. 2022 tudi zaslišalo. Svojo odločitev o višini škode na stanovanju tožnika, ki jo krije zavarovalna pogodba, pa je oprlo na njegova stališča ter izračune, čeprav v teh zavarovana stanovanjska površina ter amortizacija stanovanja v času nastanka zavarovalnega primera še tudi po pridobitvi dodatnih dopolnitev prvotnega izvedenskega mnenja ni upoštevana v celotnem potrebnem obsegu.

11. Kot je bilo izpostavljeno že v razveljavitvenem sklepu I Cp 275/2021, je škodo na tožnikovem stanovanju potrebno izračunati glede na zavarovano površino stanovanja, neoziraje na to, če je njegova površina dejansko večja. Izvedenec A. je v svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 4. 10. 2021 svoj izračun višine škode na stanovanju sicer prilagodil skladno s pogodbenim dogovorom zavarovani stanovanjski površini, vendar le delno, in sicer zgolj glede nekaterih del, ki so bila izvedena na talnih površinah. Zaslišan na glavni obravnavi dne 7. 9. 2022 je namreč sam pojasnil, da meritev v tožnikovem stanovanju sam ni izvajal in je povzel izmere, ki jih je napravil izvedenec D. D., ki pa je v svoji v predmetnem postopku podani strokovni ekspertizi upošteval dejansko kvadraturo spornega stanovanja. Toženka v predmetni pritožbi zato tehtno navaja, da izvedenec A. v svojem mnenju pogodbeno zavarovani stanovanjski površini 48 m² ni prilagodil tudi stenskih in stropnih površin in so bila dela na teh obračunana skladno z dejansko velikostjo stanovanja. Že laično sklepanje namreč vodi v zaključek, da je ob manjši talni površini stanovanja manjša tudi površina sten ter stropa, kar velja tudi upoštevaje, da stene v mansardnem stanovanju niso vse ravne. Navedeno bo v okviru novega sojenja potrebo ustrezno vzeti v ozir s pomočjo izvedenca, ki naj vse površine stanovanja prilagodi zavarovani stanovanjski površini (48 m²), v kolikor je po pravilih gradbene stroke to mogoče, sicer pa naj vse tiste stroške obnove stanovanja, ki so vezani na obseg talnih, stenskih in stropnih površin le-tega, sorazmerno zmanjša upoštevaje razmerje med zavarovano in dejansko površino stanovanja.

12. Pritrditi pa je toženki potrebno tudi, da izvedenec A. pri izračunu stroškov za obnovo tožnikovega stanovanja ter skupnih delov stavbe pri vseh postavkah ni upošteval amortizacije, kot to zahtevajo pogodbene določbe. Imenovani izvedenec namreč pri izdelavi izvedenskega mnenja že v izhodišču izhaja iz napačnega prepričanja, da je potrebno oceniti amortizacijo stanovanja in skupnih delov stavbe po tem, ko so bila v celoti zaključena obnovitvena dela. Stališče izvedenca, da na povsem na novo urejeno oziroma prenovljeno stanovanje ter tudi skupne dele stavbe amortizacije ni mogoče obračunati, sodišče druge stopnje sicer sprejema, poudariti pa je potrebno, da ta naloga izvedencu ni bila zastavljena. Za izračun škode na zavarovanem stanovanju v etažni lastnini, ki jo po zavarovalni pogodbi krije toženka, je skladno s Posebnimi pogoji za zavarovanje etažne lastnine namreč ključno vprašanje, v kakšni meri so bili stanovanje in prizadeti skupni deli stavbe amortizirani na dan, ko je prišlo do nastopa zavarovalnega primera (požar 10. 5. 2015). Izvedenec A. je amortizacijo upošteval zgolj pri izračunu stroškov sanacije dimnika ter deloma pri stroških obnove strešne konstrukcije ter nove kritine,5 ni pa bila amortizacija upoštevana pri stroških sanacije stanovanja (izvedenec zaslišan na naroku dne 7. 9. 2022 izrecno nevede, da so stroški sanacije stanovanja v dopolnitvi mnenja z dne 4. 10. 2021 obračunani na novo vrednost), poškodovanega dela fasade ter stopnišča. Toženka pa tehtno opozarja tudi, da se amortizacija računa od nakupa oziroma izdelave nove stvari do nastanka zavarovalnega primera.

13. Izvedenec A. je v svoji dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 25. 3. 2020 izrazil tudi prepričanje, da ne more obračunati amortizacije tam, kjer je bila pri sanaciji stanovanja ter skupnih delov stavbe izbrana drugačna oziroma cenejša izvedba, kot je bila obstoječa, kar se v danem primeru nanaša tako na sanacijo strehe kot stopnišča. Po presoji sodišča druge stopnje pa drugačna oziroma cenejša izvedba del ob sanaciji stanovanja ter skupnih delov stavbe po nastopu zavarovalnega primera ni ovira za oceno amortizacije, ki jo je potrebno ugotoviti za pravilni izračun škode, ki jo toženka po zavarovalni pogodbi krije na stanovanju tožnika v etažni lastnini. V takšnem primeru je namreč potrebno postopati tako, da izvedenec najprej ugotovi, koliko bi po krajevnih tržnih cenah znašali stroški obnove za enakovredno izvedbo, kot je bila obstoječa. Od teh je nato potrebno odbiti znesek iz naslova amortizacije predhodne ureditve ob nastopu zavarovalnega primera, razlika pa predstavlja vrednost, do katere bi bil tožnik največ upravičen. V kolikor so bili dejanski stroški sanacije zaradi izbire drugačne oziroma cenejše tehnične rešitve nižji, pa je tožniku potrebo priznati (zgolj) te stroške v celoti.

14. Drži sicer, kot navaja toženka, da je izvedenec A. stroške za čiščenje, ki tožniku po zavarovalni pogodbi pripadajo v višini 3% od zavarovalne vsote etažne lastnine (32. člen Posebnih pogojev za zavarovanje etažne lastnine), napačno obračunal od zavarovalne vsote 39.264,00 EUR v višini 1.177,92 EUR in ne od zavarovalne vsote 34.944,96 EUR (zavarovanje na dejansko vrednost) v višini 1.048,34 EUR,6 kot bi bilo pravilno. Spregleda pa pritožnica, da sodišče prve stopnje tožniku v izvedenskem mnenju sicer res v napačni višini obračunanega zneska za stroške čiščenja po požaru v višini 1.177,92 EUR z izpodbijano sodbo ni priznalo. Ugotovilo je namreč, da so bili tudi ti višje obračunani stroški, kar ob logičnem sklepanju še toliko bolj velja za pravilno obračunane stroške v nižjem znesku, tožniku že poravnani, saj so (dne 20. 1. 2016) plačani v višini 1.048,45 EUR7 revalorizirani na dan prvostopenjske razsoje (7. 9. 2022) znašali 1.272,82 EUR. Enako kot je v zgornji obrazložitvi ugotovljeno že v zvezi s kopalniško opremo, je pritožbena graja toženke tudi v tem delu nepotrebna in zanjo glede na odločitev prvostopenjskega sodišča niti nima pravnega interesa.

15. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbi toženke skladno s prvim odstavkom 355. člena ZPP delno ugodilo, sodbo sodišče prve stopnje v I. točki izreka razveljavilo glede zneska 9.355,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila in v stroškovni odločitvi v III. točki izreka ter v tem obsegu zadevo prvostopenjskemu sodišču vrnilo v novo sojenje. V preostalem izpodbijanem obsegu, to je glede zneska 3.590,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2015 do plačila, je po 353. členu ZPP pritožbo toženke zavrnilo in v I. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Za vnovično razveljavitev prvostopenjske sodbe se je sodišče druge stopnje odločilo z ozirom, da bo za razjasnitev v zgornji obrazložitvi z vidika pravilne uporaba materialnega prava izpostavljenih ključnih okoliščin, ki jih sodišče prve stopnje še ni argumentirano obravnavalo, znova potrebna strokovna podpora izvedenca s področja gradbeništva. V danem primeru se predvsem iz stroškovnega vidika, v kolikor bo to mogoče, kot smiselna pokaže vnovična dopolnitev izvedenskega mnenja izvedenca A., na strokovna stališča katerega se je sodišče prve stopnje že oprlo v izpodbijani sodbi. Z ozirom, da je bil imenovani izvedenec pred sodiščem prve stopnje tudi zaslišan, se dopolnitev dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje ne pokaže kot bolj preudarna zgolj z vidika varovanja pravice pravdnih strank do pritožbe ter obravnavanja, kot ustavno varovanih procesnih jamstev (22. in 25. člen Ustave RS), temveč tudi z vidika načela neposrednosti sojenja. Z ozirom, da je bilo v predmetni postopek pritegnjenih že več izvedencev, ki so svoja osnovna izvedenska mnenja tudi dopolnjevali, pri tem ni zanemarljiv niti stroškovni vidik. Dopolnitev dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje pa ne bo zgolj bolj ekonomična, temveč bo po prepričanju sodišča druge stopnje tudi izhajajoč iz načela hitrosti in pospešitve postopka za pravdni stranki sprejemljivejša. 17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

18. V okviru novega sojenja o še odprtem delu tožbenega zahtevka bo sodišče prve stopnje skladno z obveznostjo iz prvega odstavka 362. člena ZPP dosledno sledilo v zgornji obrazložitvi izraženim stališčem in napotkom naslovnega sodišča. Z namenom razjasnitve že v zgornji obrazložitvi izpostavljenih dejanskih okoliščin, ključnih za izračun zavarovalnine za škodo na tožnikovem stanovanju v etažni lastnini skladno s pogodbenimi pogoji, naj se obrne na strokovno pomoč izvedenca gradbene stroke, seveda upoštevaje pri tem razpravno načelo (prvi odstavek 7. člena ZPP). Delo tega naj pri tem ustrezno usmeri tako, da jasno opredeli, katere odgovore od njega zahteva. Po pridobljenih strokovnih stališčih naj ob vrednostnem tehtanju vseh izvedenih dokazov skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP pravno presojo v zadevi ob pravilni uporabi določb zavarovalne pogodbe strne v izčrpno argumentirano razumsko celoto. V kolikor bo odgovore na še odprta vprašanja iskalo pri izvedencu A. A., pa naj ne spregleda tudi pisne dopolnitve njegovega osnovnega izvedenskega mnenja z dne 1. 9. 2022 (list. št. 413).

1 Skladno s prvim odstavkom 105. člena Stvarnopravnega zakonika - SPZ je etažna lastnina lastnina posameznega dela stavbe ter solastnina njenih skupnih delov. 2 Sodišče druge stopnje se v nadaljevanju obrazložitve sklicuje na Splošne določbe premoženjskih zavarovanj, Posebne pogoje za zavarovanje etažne lastnine in Posebne pogoje za zavarovanje stanovanjske opreme. 3 Tožnik za sanacijo stanovanja uveljavlja 22.894,52 EUR, za stanovanjsko opremo 10.467,85 EUR ter za stroške čiščenja 1.177,92 EUR, skupaj torej 34.540,29 EUR. Glede na to, da mu je toženka dne 20. 1. 2016 že plačala 15.575,03 EUR (12.188,24 EUR kot za škodo na stanovanju, 2.338,10 EUR za škodo na stanovanjski opremi ter 1.048,35 EUR za stroške čiščenja), od nje s predmetno tožbo zahteva še dodatnih 18.956,26 EUR. 4 Toženka je tožniku dne 20. 1. 2016 za škodo na stanovanjski opremi plačala zavarovalnino v višini 2.338,10 EUR, kar valorizirano na dan izdaje prvostopenjske sodbe (7. 9. 2022) znaša 2.838,45 EUR. Z izpodbijano sodbo je bilo tožniku iz tega naslova priznanih dodatnih 3.590,85 EUR, kar skupaj znaša 6.429,30 EUR. 5 Iz dopolnitve izvedenskega mnenja izvedenca A. z dne 4. 10. 2021 izhaja, da je bil sporni stanovanjski objet prej pokrit s skodlo, po požaru pa je bila na objektu izvedena obnova strešne konstrukcije s kritino Bramac z eloksiranimi žlebovi za znesek 25.200,00 EUR (na tožnika odpade 14,29% delež, kar znaša 3.601,08 EUR). Izvedenec v nadaljevanju ugotavlja, da bi nova kritina iz lesene skodle znašala 12.620,00 EUR ter na tej osnovi oceni amortizacijo stare kritine iz skodle tako, da naj bi njena vrednost ob nastopu zavarovalnega primera znašala 8.045,25 EUR (12.620,00 EUR x 29/80 = 4.574,75 EUR (izračun izvedenca v višini 3.660,00 EUR je napačen); 12.620,00 EUR - 4.574,75 EUR = 8.045,25 EUR), kar je več kot vrednost nove Bramac strešne kritine, ki bi znašala 7.141,15 EUR. Iz navedenega sicer izhaja, da je izvedenec A. ocenil amortizacijo strešne kritine iz skodle v času nastanka zavarovalnega primera, ni pa se opredelil v zvezi s stroški obnove strešne konstrukcije ter stopnje amortizacije le-te. Z ozriom, da je obnova strešne konstrukcije s kritino Bramac ter žlebovi skupaj zanašala 25.200,00 EUR, je sicer jasno, da so nastali določeni stroški na račun obnove strešne konstrukcije, vendar pa sodišče nima strokovnega znanja, da bi na osnovi računa E. E. d.o.o. (priloga 11) o teh sklepalo samo ter ocenjevalo stopnjo amortizacije prejšnje strešne konstrukcije. 6 Zaokroženo na dve decimalki natančen znesek znaša 1.048,35 EUR. 7 Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v predmetnem postopku tako s strani toženke kot sodišča prve stopnje navaja različen znesek natančnega plačila tožniku iz naslova stroškov čiščenja. 3% do zavarovalne vsote 34.944,96 EUR znaša 1.048,35 EUR, v kolikor pa od s strani toženke dne 20. 1. 2016 tožniku nakazanega zneska v skupni višini 15.575,03 EUR odštejemo 12.188,24 EUR, plačanih za škodo na stanovanju, ter 2.338,10 EUR, plačanih za škodo na stanovanjski opremi, pa je toženka tožniku kot stroške čiščenja poravnala znesek 1.048,69 EUR. Ker pa povsem natančen znesek plačila toženke iz naslova stroškov čiščenja po požaru v ničemer ne vpliva na pravilnost pravne presoje v predmetni zadevi, saj gre vendar za zanemarljiv znesek, se sodišče druge stopnje s tem vprašanjem ni posebej ukvarjalo.