Jedro

Sklicevanje na posamezne odločitve tujih sodišč ne izkazuje obstoja sistemskih pomanjkljivosti v smislu Uredbe Dublin III, saj te odločitve temeljijo na konkretnih dejanskih okoliščinah posameznih primerov in jih ni mogoče posploševati na vse primere predaj, zlasti ne brez konkretizacije, v čem naj bi bile primerljive z obravnavano zadevo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1.Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Upravno sodišče) je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-979/2023/21 (1222-15) z dne 15. 12. 2025. S to odločbo je toženka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito (1. točka izreka) ter odločila, da z dnem izvršljivosti 1. točke izreka postane tožnikovo bivanje nezakonito (2. točka izreka) in da s tem dnem začne teči 10-dnevni rok za njegov prostovoljni odhod z območij Republike Slovenije in območij držav članic Evropske Unije ter držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma v Alžirijo (3. točka izreka), sicer bo s teh območij odstranjen (4. točka izreka). Določila mu je še prepoved vstopa na navedena območja za obdobje enega leta, ki se ne bo izvršila, če bo območja zapustil v roku za prostovoljni odhod (5. točka).

2.V obrazložitvi sodbe je Upravno sodišče s sklicevanjem na drugi odstavek 71. člena ZUS-1 pritrdilo toženki, da je ob podani dejanski podlagi podan tudi razlog za zavrnitev tožnikove prošnje kot očitno neutemeljene na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Ugotovilo je, da tožnik sploh ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku, njegove navedbe glede domnevno neupravičene in nezakonite kazenske obsodbe in prestane zaporne kazni pa so ostale zgolj na ravni trditev. Toženki je pritrdilo tudi, da obstaja razlog za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene tudi iz druge alineje 52. člena ZMZ-1, saj tožnik s tožbo ni uspel izpodbiti toženkine ugotovitve, da je Maroko zanj varna (izvorna) država. Ni namreč izkazal, da bi bil kazenski postopek res krivičen in nezakonit.

3.Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, naj ji Vrhovno sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, odločbo toženke pa odpravi, podredno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje.

4.Toženka na pritožbo ni odgovorila.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Bistvo pritožnikovih navedb je ponovitev razlogov, zaradi katerih je zapustil Maroko in zaradi katerih njegovo normalno življenje tam ni bilo več mogoče,1 ki jih je podal že v tožbi in do česar se je v izpodbijani sodbi pravilno opredelilo že Upravno sodišče.

7.V zvezi z ugotovitvijo Upravnega sodišča, da pritožnik ni zatrjeval dejstev, ki bi bila pravno relevantna za ugoditev njegovemu zahtevku za mednarodno zaščito, pritožnik navaja, da sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, ker ni mogoče ugotoviti, katera dejstva ima sodišče v mislih. S takim pritožbenim očitkom pritožnik ne more uspeti, saj je Upravno sodišče jasno obrazložilo pogoje za dodelitev mednarodne zaščite ter s kakšnimi subjektivnimi in objektivnimi okoliščinami mora utemeljiti svojo prošnjo za mednarodno zaščito (17. in 18. točka obrazložitve).

8.Prav tako je Upravno sodišče pojasnilo, da so pritožnikove trditve glede domnevno neupravičene in nezakonite kazenske obsodbe in prestane zaporne kazni ostale zgolj na ravni trditev (19. točka obrazložitve). V zvezi s to ugotovitvijo pritožnik navaja, da sicer drži, vendar pa lahko v zvezi z dogajanjem v Maroku poda le svojo izjavo, ker ne more pridobiti fizičnih dokazov (sodb). Navaja, da se v azilnih postopkih verodostojnost prosilca in njegovih trditev presoja po kriterijih iz 21. in 22. člena ZMZ-1, zato njegova prošnja za mednarodno zaščito ne bi smela biti zavrnjena kot neutemeljena iz razloga, ker je njegovo dokazovanje ostalo zgolj pri trditvah. Prav tako meni, da je Upravno sodišče preuranjeno odločilo glede instituta varne izvorne države.

9.Tudi s tem pritožbenim očitkom pritožnik ne more uspeti. Res je sicer, da ZMZ-1 v tretjem odstavku 21. člena določa, da kadar prosilec v postopku ne predloži dokazov za vse svoje izjave, pristojni organ pri odločitvi o prošnji med drugim upošteva, ali se je prosilec kar najbolj potrudil za utemeljitev svoje prošnje, ali je podal utemeljene razloge, zakaj ni mogel predložiti dokazov in ali so prosilčeve izjave skladne. Vendar pa je Upravno sodišče v izpodbijani sodbi pojasnilo, da tožnik v tožbi le ponavlja argumente, ki jih je uveljavljal že v upravnem postopku, z razlogi toženke, na katerih je pravilno utemeljila svojo odločitev in na katere se je Upravno sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 v celoti sklicevalo, pa se ne sooči (19. točka obrazložitve). Iz odločbe toženke pa izhaja, da prosilec ni predložil nobenih dokazov, ki bi potrjevali njegove navede o nezakonitem zaprtju, čeprav je izjavil, da sodni zapisnik in sodbo sodišča poseduje in jih bo predložil naknadno. Kljub temu do izdaje odločbe teh dokazov ni predložil.

10.Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik navedeni ugotovitvi Upravnega sodišča in toženke niti ne nasprotuje in se tudi v pritožbi ne sooči z razlogi toženke oziroma ne pojasni, zakaj do izdaje odločbe ni predložil oziroma ni mogel predložiti dokazov, za katere je izjavil, da jih poseduje, niti ne pojasni neskladja v pritožbenih trditvah, s katerimi zdaj povsem drugače kot v postopku pred toženko navaja, da dokazov ne more pridobiti.

11.Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sklepanje Upravnega sodišča o neutemeljenosti prošnje za mednarodno zaščito zaradi nepredložitve dokazov preuranjeno.

12.Enako velja tudi za pritožbeni očitek glede odločitve o institutu varne države, kjer se je Upravno sodišče prav tako sklicevalo na neizpolnjenost dokaznega bremena. Pojasnilo je namreč, da tožnik s tožbo ni uspel izpodbiti toženkine ugotovitve, da je Maroko zanj varna (izvorna) država, saj ponovno izpostavlja domnevno krivično obsodbo, vendar dokaznega bremena, da bi bil kazenski postopek res krivičen in nezakonit, ni izpolnil (22. točka obrazložitve).

13.Po obrazloženem in ker niso podani razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo (76. člen ZUS-1).

-------------------------------

1Pritožnik v pritožbi vztraja pri tem, da so mu bile v Maroku grobo kršene človekove pravice in je bil neupravičeno zaprt, čeprav je bil žrtev nesreče, kar mu je pustilo posledice na psihični ravni, zato že ob misli na vrnitev v Maroko razmišlja o samomoru.