Jedro

Prvo sodišče je ob upoštevanju obstoječe sodne prakse pravilno razlogovalo, da je v obravnavanem primeru nosilno vprašanje ugotovitev o tem, ali obstaja kakršnakoli zveza, ki kaže na to, da sta si nezakonitost in dokaz v razmerju vzroka in posledice, saj mora v takih primerih sodišče tak dokaz brezpogojno izločiti. Do izločitve pa ne pride le v primeru, če državni tožilec ob doktrinah zbledelega madeža in neodvisnega vira ter teorije neizogibnega odkritja z gotovostjo dokaže, da bi policija do teh dokazov, katerih izločitev se predlaga, prišla lahko tudi drugače, torej zakonito in neodvisno od sicer nezakonito pridobljenega dokaza, ki je v tem primeru nezakonito opravljena hišna preiskava in pri njej najdena oba navedena predmeta. Trditveno in dokazno breme o tem je torej na strani državnega tožilstva, kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvo sodišče v postopku za izločitev dokazov iz kazenskega spisa opr. št. I K 60369/2010 v pretežnem delu ugodilo zahtevi zagovornice za izločitev listin in dokazov, ki je bil podan v pisni obliki 26. 1. 2022, nekatere dokaze pa je izločilo po uradni dolžnosti tako, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa v tam navedenih registratorjev (št. 6, 7, 8, 10, 11, 12, 13 in 16), v delu, v katerem pa dokazi, ki so bili navedeni v zahtevi za izločitev niso bili izločeni, pa je predlog zagovornice zavrnilo kot neutemeljen, ta del pa pritožbeno ni problematiziran (točka II. izreka).

2. Taki odločitvi v izpodbijanem sklepu s pravočasno pritožbo nasprotuje okrožni državni tožilec z uveljavljanjem pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka člena 370 ZKP v zvezi s členom 373 ZKP, to je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijani sklep tako spremeni, da se listine in dokazi, ki so navedeni v izreku izpodbijanega sklepa ne izločijo iz spisovnega gradiva v zadevi opr. št. I K 60369/2010, podredno pa, da se napadeni sklep razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Pritožba je neutemeljena.

4. Iz izpodbijanega sklepa izhajajo naslednja relevantna procesna dejstva: - v stanovanju obtoženca je bila 8. 4. 1997 opravljena na naslovu Ulica ... 4 v ... hišna preiskava, pri kateri so bili zaseženi tudi določeni predmeti, zlasti predmeta, označena pod zaporednima številkama 4.) in 8.), to je laserski merilnik za pištolo in del elektronske tarče z laserjem oziroma naprave za suho streljanje - v predmetni kazenski zadevi je že bilo odločeno o zahtevi za izločitev nedovoljenih dokazov in sicer je prvo sodišče prvotni predlog takratnega obtoženčevega zagovornika za izločitev dokazov, ki so bili zaseženi pri hišni preiskavi 8. 4. 1997 zavrnilo, vendar je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. III Kp 60369/2010 z dne 24. 8. 2016 to odločitev po pritožbi takratnega obtoženčevega zagovornika razveljavilo in vrnilo zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Prvo sodišče je nato znova odločalo o zahtevi za izločitev dokazov in predlogu obrambe ugodilo tako, da je iz spisovnega gradiva izločilo dokaze, med drugim tudi zapisnik o hišni preiskavi, ki je bila opravljena 8. 4. 1997 in na podlagi te hišne preiskave temelječe dokaze, taka odločitev pa je po pritožbi okrožnega državnega tožilca s sklepom opr. št. III Kp 60369/2010 dne 19. 9. 2018 potrdilo tudi pritožbeno sodišče. - spisovno gradivo izkazuje, da je nato prišlo do izločitve dokazov še 7. 10. 2020, ko je prvo sodišče s sklepom opr. št. I K 60369/2010 izločilo v posameznih, v izreku citiranega sklepa navedenih registratorjih nekatere listine, ta sklep pa pritožbeno ni bil problematiziran - v predlogu za izločitev dokazov z dne 26. 1. 2022 pa je obramba vztrajala pri tem, da se v spisovnem gradivu ne glede na predhodne izločitev dokazov še vedno nahajajo nekateri dokazi, ki so sadeži zastrupljenega drevesa, torej nezakonito izvedene hišne preiskave 8. 4 1997 in tam zaseženih predmetov in jih je iz spisa potrebno izločiti, kar je utemeljevala s tem, da na podlagi listin, ki se še nahajajo v spisovnem gradivu ni mogoče najti nobene druge sledi, ki bi policiste lahko pripeljala do A. A., kot pa v dokazih, katerih izločitev se predlaga, kar je podkrepila zlasti s tem, da so organi odkrivanja lahko opravili že v naslednjih mesecih po opravljeni hišni preiskavi razgovore z A. A., B. B., C. C. in D. D. le zato, ker so izhajali iz podatkov o zaseženih predmetih v hišni preiskavi, saj se namreč po prepričanju obrambe v spisovnem gradivu ne nahaja nobena druga sled, ki bi organe odkrivanja lahko pripeljala do A. A., kar pa po prepričanju pritožbe izhaja tudi iz zaključne besede državnega tožilca, ko je v pisni zaključni besedi navajal, _da so obtožencu že pred temi pištolami v delavnici A. A. namestili laserski merilnik še na neko drugo pištolo, ta pa je bila najdena ob hišni preiskavi skupaj z laserskim merilnikom, izdelanim v tej delavnici,_ kar iz spisovnega gradiva doslej še ni bilo, pa bi moralo biti izločeno. Ali še drugače, obramba je ves čas na stališču, da bi ob upoštevanju določb členov 18 in 83 ZKP navedene dokaze, ki so nedvomno sadeži zastrupljenega drevesa in so v vzročni zvezi z izločeno hišno preiskavo, ki je bila opravljena 8. 4. 1997, bilo potrebno iz spisovnega gradiva izločiti kot sadeže zastrupljenega drevesa, ker je po njenem prepričanju njihova pridobitev vzročno povezana s pri obtožencu opravljeno hišno preiskavo 8. 4. 1997, za katero je pravnomočno ugotovljeno, da je bila nezakonita, vsi pri hišni preiskavi zaseženi predmeti (vključno z zapisnikom o hišni preiskavi in zapisnikom o zasegu predmetov), pa so bili iz spisovnega gradiva že izločeni.

5. Ob nasprotovanju državnega tožilca taki zahtevi za izločitev in upoštevanju načela kontradiktornosti je prvo sodišče moralo ob odločanju o zahtevi za izločitev presojati, ali gre v konkretnem primeru za izločitev dokazov, ki so sadež zastrupljenega drevesa in, ali gre v konkretnem primeru tako, kot izhaja iz stališča državnega tožilca za sicer nezakonite dokaze, ki pa jih ni potrebno izločiti zaradi _doktrine neizogibnega odkritja_ v prepričanju, da bi organi odkrivanja do vseh teh dokazov in do drugih podatkov, do katerih so prišli že pred temi dokazi, lahko prišli tudi na drug, torej zakonit način, z rednim potekom policijske preiskave in to neodvisno od dokazov, do katerih so organi prišli pri hišni preiskavi na obtoženčevem domu.

6. Prvo sodišče je po temeljiti oceni obstoječega spisovnega gradiva in analize poteka pridobivanja dokazov s strani organov odkrivanje in pregona zaključilo, da državnemu tožilcu ni uspelo z gotovostjo dokazati, da bi organi odkrivanja prišli do družbe A. d.o.o. in posledično do prič in dokazov, katerih izločitev zaradi vzročne povezanosti z zaseženim laserskim merkom predlaga obramba, lahko tudi zakonito, zato je v pretežnem delu ugodilo predlogu obrambe in iz spisovnega gradiva ob upoštevanju določb členov 18 in 83 izločilo dokaze, ki izhajajo iz izreka tega sklepa, nekatere dokaze pa je izločilo tudi po uradni dolžnosti.

7. Državni tožilec v zavzemanju za drugačno odločitev kot izhaja iz izpodbijanega sklepa znova izpostavlja, da je bila odredba za hišno preiskavo, ki je bila opravljena 8. 4. 1997 izdana s takrat veljavno zakonodajo in je tako zadostila vsem pogojem za opravo po takrat veljavnih določbah ZKP, zato ni dopustno po prepričanju pritožbe primerjati takratnih pravnih standardov z obstoječimi, ko se zahteva dokazni standard utemeljenih razlogov za sum, takrat pa je zadostoval nižji dokazni standard.

8. Táko, na načelni ravni podano stališče državnega tožilca je za potrebe tega postopka nerelevantno, saj problematizira izločitev zapisnika o hišni preiskavi z dne 8. 4. 1997 in na njej pridobljenih dokazov, o čemer je bilo pravnomočno odločeno s prej citiranim sklepom o izločitvi dokazov opr. št. III Kp 60369/2010 z dne 19. 9. 2018, ko je bila pritožba državnega tožilca zoper sklep o izločitvi sodišča prve stopnje zavrnjena. V izogib ponavljanju pa glede obrazloženosti odredbe za hišno preiskavo pritožbeno sodišče napotuje na zapisane razloge v citiranem sklepu pritožbenega sodišča in dodaja, da je odredba za hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 je bila zaradi neobrazloženosti vsebinsko prazna in v nasprotju z že v času izdaje odredbe tedaj veljavnim prvim odstavkom člena 215 ZKP, ki je preiskovalnega sodnika že takrat zavezoval, da hišno preiskavo odredi z obrazloženo pisno odredbo. Torej je bila navedena hišna preiskava invalidna zaradi neobrazloženosti, ne glede na takrat nižji dokazni standard, kot velja sedaj. V isti odločbi pa je bil podan tudi odgovor na pomisleke pritožbe o takrat drugačnih standardih preiskovanja s poudarkom, da gre v obravnavani zadevi za še odprto, nepravnomočno zaključeno kazensko zadevo, zato ni mogoče, ne glede na časovni odmik od storjenega kaznivega dejanja sprejeti pritožbenega naziranja o toleriranju nižjih dokaznih standardov za tako hude posege v zasebnost, kot je hišna preiskava, saj bi takšno stališče, kot ga zagovarja pritožba, vodilo v neenako obravnavanje storilcev, ki bi bili zaradi različnih obdobij storitev lahko v času sojenja le zaradi poteka časa obravnavani neenako. Povedano pomeni, da torej vnovično odpiranje vprašanja (ne)zakonitosti opravljene hišne preiskave z dne 8. 4. 1997 ni dopustno, ker je o tem vprašanju že bilo pravnomočno odločeno.

9. Državni tožilec pa v vloženi pritožbi vztraja pri navedbah v odgovoru na zahtevo za izločitev dokazov s strani obrambe in nasprotuje razlogom v izpodbijanem sklepu o tem, da je podana vzročna zveza med nezakonitim dokazom, to je laserskim merkom, ki je bil obtožencu zasežen pri hišni preiskavi 8. 4. 1997 in ki predstavlja zastrupljeno drevo in med izjavami prič in drugimi dokazi, katere je sodišče iz spisa izločilo, obstoj vzročne zveze pa po prepričanju pritožbe tudi ni mogoče utemeljevati z zaporedjem preiskovalnih dejanj v predkazenskim postopku in kratkim časovnim razmakom med opravljeno hišno preiskavo 8. 4. 1997 in začetkom pridobivanja teh dokazov ter dejstvom, da v vmesnem obdobju ni bil pridobljen noben drug dokaz, ki bi kakorkoli izkazoval drugi vir, ki naj bi kriminaliste pripeljal do teh prič, tega pa prav tako ne potrjuje niti končna beseda državnega tožilca, ki jo izpostavlja obramba in pa sklepanje sodišča, da je običajno izdelek tisti, ki pripelje do proizvajalca. Tako razlogovanje prvega sodišča, kot izpostavlja na nekaj mestih pritožba, pa je tudi podcenjujoče do organov odkrivanja, ki so opravili obsežen in temeljit predkazenski postopek in zanesljivo ugotovili, da so vse štiri žrtve 4. 3. 1997 v ... bile ustreljene s pištolo Makarov, kaliber 7,65 mm, torej z istim orožjem. Take navedbe so po prepričanju pritožbenega sodišča neutemeljene.

10. Prvo sodišče je ob upoštevanju obstoječe sodne prakse1 pravilno razlogovalo, da je v obravnavanem primeru nosilno vprašanje ugotovitev o tem, ali obstaja kakršnakoli zveza, ki kaže na to, da sta si nezakonitost in dokaz v razmerju vzroka in posledice, saj mora v takih primerih sodišče tak dokaz brezpogojno izločiti. Do izločitve pa ne pride le v primeru, če državni tožilec ob doktrinah zbledelega madeža in neodvisnega vira ter teorije neizogibnega odkritja z gotovostjo dokaže, da bi policija do teh dokazov, katerih izločitev se predlaga, prišla lahko tudi drugače, torej zakonito in neodvisno od sicer nezakonito pridobljenega dokaza, ki je v tem primeru nezakonito opravljena hišna preiskava in pri njej najdena oba navedena predmeta. Trditveno in dokazno breme o tem je torej na strani državnega tožilstva, kot je pravilno razlogovalo že prvo sodišče. Za presojo tega vprašanja pa, kot se je strinjati s pritožbo niso ključnega pomena v izpodbijani sklep povzeti poudarki iz ločenega mnenja sodnika de Albuquerqueja, k sodbi ESČP št. 38059/13 z dne 22. 5. 2018 (ki pa ni, kot napačno razloguje pritožba, odločilo o skladnosti te doktrine z zahtevami EKČP in soglasno pritrdilo uporabi te doktrine, temveč je to vprašanje prepustilo nacionalnim zakonodajam), kjer izraža siceršnjo nenaklonjenost teoriji neizogibnega odkritja zaradi njene hipotetičnosti.

11. Je pa ključno za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa vprašanje, ali je mogoče z gotovostjo (ne pa z manjšo stopnjo verjetnosti!) zaključiti, da bi policija do družbe A. d.o.o. in posledično do prič in dokazov, katerih izločitev se zahteva, zaradi vzročne povezanosti z laserskim merkom prišla tudi zakonito, torej povsem neodvisno in zakonito od dokazov, ki sta bila najdena ob nezakoniti hišni preiskavi 8. 4. 1997, za katero pa pritožba sicer sama ugotavlja, da je bila nezakonita zaradi ravnanja sodišča, ne pa zaradi nezakonitega poslovanja policije.

12. Državni tožilec v tej zvezi problematizira po sodišču prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje z navedbami, da policisti za zaključek, da je bila pri kaznivem dejanju uporabljena pištola Makarov, kalibra 7,65 mm z nameščenim laserskim merkom, sploh niso potrebovali laserskega merka, ki je ob hišni preiskavi 8. 4. 1997 sicer bil zasežen, temveč so do takega zaključka lahko prišli že na podlagi ugotovitev ob ogledu kraja dogodka po storitvi kaznivega dejanja 4. 3. 1997. Slednje utemeljuje z navedbami, da je že ob ogledu takrat bilo jasno ugotovljeno, da so vse štiri žrtve umrle zaradi strelnih ran s pištolo Makarov, predelane v kaliber 7,65 mm in s strelom z daljave, kar pa po prepričanju pritožnika ne terja posebnega balističnega znanja. Izpostavlja pa še, da nihče od sosedov strelov ni slišal, zato je državni tožilec prepričan, da je več kot očitno, da je že takrat policija lahko dognala, da je na pištolo bil nameščen dušilec z laserskim merkom, saj dušilec prikrije laserski merek. S takšnimi trditvami pritožbe se ni mogoče strinjati.

13. Prvo sodišče je za ugotavljanje vzročne zveze med laserskim merkom, kot nezakonitim dokazom, ki je iz spisa že bil izločen, pravilno to vprašanje ugotavljalo v odnosu (-) do zaporedja obeh preiskovalnih dejanj v kazenskem postopku in kratkim časovnim razmakom med njima, torej med opravljeno hišno preiskavo 8. 4. 1997 in prvim razgovorom s A. A. kot direktorjem družbe A. d.o.o. že 11. 6. 1997 in pa dejstvom, (-) da v tem vmesnem času spisovno gradivo ne izkazuje nobenih drugih dokazov, iz katerih bi bil nedvomno razviden kakršenkoli drugi vir, ki je lahko pripeljal kriminaliste do teh prič. Ugotovilo je, da je bila hišna preiskava na naslovu Ulica ... 4, ... opravljena 8. 4. 1997, pri tej hišni preiskavi je bil med drugim najden in zasežen tudi laserski merek, že 11. 6. 1997 pa je policija opravila razgovor s A. A., nato pa prišla še do B. B., s katerim je bil prvič razgovor opravljen 7. 8. 1997, nato pa še 29. 8. 1997, nato pa še s C. C. , s katerim je razgovor bi opravljen 2. 9. 1997, pri čemer je posebej izpostavilo, da je že 7. 8. 1997, ko je bil opravljen razgovor s B. B., bil spisan tudi zapisnik o zasegu predmetov pri PP Trbovlje, ki je bil podlaga za izdajo odredbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 2. 11. 1998, ko je bilo odrejeno izvedensko delo E. E. Državni tožilec pa je (šele) na glavni obravnavi 6. 5. 1998 podal dokazni predlog za zaslišanje teh prič in sicer A. A., B. B., C. C. in D. D., kar je utemeljil s tem, da so navedeni izdelali laserski merek za pištolo enakega tipa in kalibra, kot je bila pištola, s katero so bile ustreljene vse štiri žrtve. 11. 5. 1998 pa je državni tožilec v podkrepitev takih svojih navedb v spisovno gradivo vložil tudi uradne zaznamke o razgovorih z navedenimi in tudi o tehničnem pregledu delavnice A. A. v ..., vse navede priče pa so bile tudi zaslišane. Prvo sodišče pa tudi ni prezrlo končne besede državnega tožilca (list. št. 2313), v kateri je izrecno izpostavil, da so že pred temi pištolami F. F. namestili laserski merilnik še na neko drugo pištolo, ta pa je bila najdena ob hišni preiskavi skupaj z laserskim merkom, izdelanim v tej delavnici.

Ob takem zaporedju preiskovalnih dejanj in kratkem časovnem razmaku med opravljeno hišno preiskavo z dne 8. 4. 1997 in nato opravljenimi razgovori s A. A., B. B., C. C. in D. D. v času od 6. 5. 1998 pa do 9. 9. 1998 in da v vsem tem vmesnem času spisovno gradivo, česar pa pritožba ne problematizira, ne izkazuje nobenih drugih dokazov, iz katerih bi bilo kakorkoli mogoče sklepati na drug vir, ki je policiste - kriminaliste privedel do navedenih prič in ob sklicevanju državnega tožilca v končni besedi, da so prav zaradi teh dokazov in aktivnosti policisti prišli do firme A. d.o.o. v ..., katere lastnik je bil A. A. (ta firma pa se je ukvarjala z izdelavo in predelavo laserskih merilnih naprav!), ki je potrdil predhodno poslovanje z obtožencem, pa je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča prvo sodišče prepričljivo utemeljilo, da je trditev državnega tožilca o obstoju teorije neizogibnega odkritja posplošena in podana le na načelni ravni in da za tovrstno vztrajanje državni tožilec ne ponuja nobenih konkretnih trditev, na podlagi katerih bi bilo kakorkoli mogoče z gotovostjo sklepati na obstoj doktrine neizogibnega odkritja, na katero se sklicuje. Da je temu tako, je razvidno že iz pritožbenih navedb, ko državni tožilec ves čas trdi, da bi policija lahko tudi na podlagi drugih dokazov, ne pojasni pa, kateri so ti drugi dokazi, ki bi sodišče prepričala v nasprotno. Pa tudi sicer pritožba na načelni ravni in zgolj z domnevami, da bi policija lahko prišla do teh dokazov skuša omajati prepričljive zaključke prvega sodišča, čeprav tudi v pritožbenih navedbah ne ponudi nobene oprijemljive trditve, da pa je policija zagotovo prišla do teh dokazov povsem neodvisno, torej s svojimi metodami dela, temveč svoje prepričanje ves čas gradi le na trditvah, ki pa ostajajo na ravni domnev, kar pa za ugoditev pritožbi ne zadostuje.

14. Bistvo za uporabo teorije neizogibnega odkritja, kot izhaja iz obstoječe sodne prakse je namreč zanesljiva ugotovitev, da bi tudi povsem neodvisno z rednim opravljanjem preiskovalnih dejanj organi odkrivanja in pregona prišli do teh dokazov, katerih izločitev se zahteva. Za take zaključke pa ne zadoščajo hipotetične trditve o tem, ali so glede na sicer precej odmaknjen kraj dogodka 3. 4. 1997 oddaljeni sosedje lahko slišali strele, s čemer pritožba meri na logično sklepanje kriminalistov ob ogledu o uporabi dušilca, čeprav pa ob tem spregleda, da je balist - strokovnjak G. G., ki je sodeloval pri izdelavi mnenja NPU z dne 8. 4. 1997, šele 4. 2. 1998 na glavni obravnavi z gotovostjo postavil trditev, da je na orožju bil nameščen dušilec (pred tem sta bila namreč znana le vrsta orožja in kaliber!) in tako svoje prepričanje gradi zopet na domnevi, da so lahko policisti do ugotovitev glede natančnosti strelnih ran prišli neposredno na podlagi samega ogleda in izvedenskega mnenja izvedenca sodne medicine H. H. z dne 16. 4. 1997, čemur pa prvo sodišče utemeljeno ni sledilo. Zato se je strinjati z zaključki v izpodbijanem sklepu, da prav stanje dokazov v spisovnem gradivu v času pred odkritjem izdelovalcev laserskega merka pokaže, da je prav ta, ob hišni preiskavi 8. 4. 1997 zasežen laserski merek bil tisti dokaz, ki je organe odkrivanja in pregona privedel v zelo kratkem času do njihovega izdelovalca, torej do družbe A. d.o.o. in do tam zaposlenih in prej navedenih prič, s katerimi so že dva meseca po opravljeni hišni preiskavi bili opravljeni razgovori in ki so nato v letu 1998 bile zaslišane še pred sodiščem, kar pomeni, da je prav ta laserski merek bil odločilen za odkritje nadaljnjih dokazov. Prvo sodišče pa je tudi pravilno obrazložilo, da bi tožilstvo za drugačne zaključke, za katere se zavzema tudi v pritožbi, moralo ponuditi konkretne trditve, ki bi zakonitost pridobitve teh dokazov neodvisno od laserskega merka utemeljevale z gotovostjo, ne pa le z domnevami, kajti trditveno in dokazno breme je v takih primerih izključno na strani državnega tožilca, ki mora dokazati zakonito delovanje policije v predkazenskem postopku in tega bremena ni mogoče utemeljevati z domnevami in ne z nekritičnimi in nedokazanimi trditvami, kot se v tem postopku neutemeljeno ves čas zavzema državni tožilec.

15. Do drugačnih zaključkov, kot jih je sprejelo prvo sodišče pa ne pripelje niti posplošena trditev, da je Slovenija površinsko mala država, z majhnim številom prebivalstva, kjer ni mogoč prost dostop do orožja, zato na področju Slovenije tudi ni veliko oseb in družb, ki bi se ukvarjale z izdelavo laserskih merkov in da tudi iz teh razlogov policisti pri odkrivanju izdelovalca laserskih merkov niso imeli težkega dela in bi slej ko prej prišli tudi do A. A., ki ima za predelovanje in nameščanje laserskih merkov gospodarsko družbo in je znan izdelovalec in specialist na tem področju, kot tudi ne, da so policisti v relativno kratkem času prišli do A. A., kar pritožba utemeljuje s tem, da policisti o svojih aktivnostih v tej smeri niso sproti obveščali, saj tudi za take trditve državni tožilec nikoli ni navedel noben drug vir, ki je kriminaliste do teh prič privedel. Tudi take trditve ostajajo na hipotetični ravni, saj pritožba kot je bilo že obrazloženo, ves čas v svojih navedbah operira s pogojniki in sicer z navedbami, da bi policisti slej ko prej lahko prišli do teh dokazov, kar pa v odsotnosti kakršnihkoli drugih dokazov, ki bi v spisovnem gradivu to potrjevali, ne ponuja zadostne podlage za sklepanje o tem, da bi sicer nezakonit dokaz, pridobljen z nezakonito hišno preiskavo policisti odkrili po povsem zakoniti poti in neodvisno od opravljene in sicer nezakonite hišne preiskave.

16. Prepričljivih razlogov pa pritožnik ne more izpodbiti niti s sklicevanjem na obstoječo sodno prakso VS RS, ki jo izpostavlja, kajti v zadevi opr. št. I Ips 8901/2010 z dne 24. 1. 2013 je VS RS izrecno zapisalo, da je vpliv invalidnega priznanja na ostale zbrane dokaze kot sadež zastrupljenega drevesa potrebno presojati z vidika vzročno posledične odvisnosti med priznanjem in ostalimi dokazi, zlasti tiste, ki jih je policija zakonito zbrala že pred pridobljenim priznanjem, ki je bilo nezakonito in tudi dejanski vpliv tega priznanja na kasneje zbrane dokaze v skladu s teorijo neizogibnega odkritja, navedena zadeva pa zato tudi ni primerljiva z obravnavano, v kateri gre za presojo o tem, ali je podana vzročno posledična zveza med nezakonito pridobljenim dokazom in nadaljnjimi dokazi, med katerimi ni priznanja. Pritožba ima sicer prav, da je po doktrini neizogibnega odkritja tudi nezakonito pridobljen dokaz uporabljiv, če bi policija do njega prišla na zakonit način, vendar pa mora slednje, torej gotovost do pridobitve takega dokaza tudi dokazati, in le v takem primeru bi se tako kompromitiran, torej z nezakonitostjo omadeževan dokaz, kot je pravilno obrazložilo prvo sodišče, lahko uporabil kot dopusten. Za kaj takega pa v obravnavanem primeru ne gre. Prav tako za ta primer ni primerljiva nadaljnja sodna praksa, ki jo pritožba izpostavlja in ki se nanaša na pridobivanje bančnih podatkov, kjer je teorija neizogibnega odkritja uporabljiva v povsem drugem kontekstu, zlasti, da se ti bančni podatki, lahko pridobijo kadarkoli tekom postopka, tudi po zakoniti poti, neodvisno od tega vira, kot je v točki 28) pravilno pojasnilo že prvo sodišče. 17. Iz teh razlogov pritožbeno uveljavljeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožnik uveljavlja, ni podan, saj je prvo sodišče pravilno ugotovilo in tudi dokazno pravilno ocenilo dokaze, ki pojasnjujejo tek predkazenskega in kazenskega postopka v obravnavani zadevi in pridobivanja dokazov v spisovno gradivo, katerih izločitev se predlaga. Zato je odločitev prvega sodišča o izločitvi dokazov, v obsegu kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa, česar pritožba konkretno po posameznih listinah ni problematizirala, pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo okrožnega državnega tožilca zavrniti kot neutemeljeno (določba tretjega odstavka člena 402 ZKP) v odsotnosti razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma (določba petega odstavka člena 402 ZKP).

1 primerjaj sodbe VS RS opr. št. I Ips 44415/2010 z dne 26. 11. 2021, opr. št. I Ips 7536/2017 z dne 3. 9. 2020 ter I Ips 5162/2010 z dne 8. 5. 2014