Jedro

Edina možna posledica dolžnikovega utemeljenega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine je razveljavitev sklepa o izvršbi v delu, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo, in napotitev na pravdo. Tak sklep za dolžnika ne pomeni neugodne odločitve, saj v tej fazi postopka ugodnejše odločitve sploh ne bi mogel doseči. Dolžnikovo pritožbo v delu, s katerim napada opomin za plačilo sodne takse za ugovor, je treba smiselno šteti kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse po 27. čl. Zakona o sodnih taksah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o izvršbi z dne 17.12.1998 v drugi točki izreka in odločilo, da bo o zahtevku in stroških odločeno v pravdnem postopku.

Dolžnik se je zoper sklep pravočasno pritožil in navedel, da je bil račun plačan 42 dni pred odločbo o izvršbi, s čimer je obveznost do upnika v celoti poravnal. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je dolžnik obrazloženo ugovarjal zoper sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, zato je sodišče prve stopnje dolžnikov ugovor pravilno štelo za obrazložen v smislu 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53.čl. ZIZ. Glede na določila 2. odst. 62. čl. ZIZ je edina možna posledica dolžnikovega obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine razveljavitev sklepa o izvršbi v delu, s katerim je sodišče dovolilo izvršbo (to je, v drugi točki izreka), in napotitev na pravdo, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje. Tako izpodbijani sklep za dolžnika ne pomeni neugodne odločitve, saj v tej fazi postopka ugodnejše odločitve sploh ne bi mogel doseči. O upnikovem zahtevku ter dolžnikovih ugovorih bo meritorno odločilo sodišče, ki bo vodilo pravdni postopek v obravnavani zadevi, in - v primeru, če se bodo dolžnikove ugovorne navedbe izkazale za resnične - v celoti ali deloma zavrnilo upnikov tožbeni zahtevek ter glede na uspeh v pravdi odločilo tudi o povrnitvi stroškov postopka. Iz vsega povedanega izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, dolžnikova pritožba pa neutemeljena.

Ker pritožbeno sodišče tudi pri preizkusu odločbe po uradni dolžnosti v skladu z določbami 2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ ni ugotovilo kršitev, je na podlagi 2. točke 365. čl. ZPP v zvezi s 15.čl. ZIZ pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče še dodaja, da je dolžnikovo pritožbo v delu, s katerim napada opomin za plačilo sodne takse za ugovor, treba smiselno šteti kot zahtevo za izdajo odločbe o odmeri sodne takse po 27. čl. Zakona o sodnih taksah, kar je v pristojnosti sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče tega dela pritožbe ni obravnavalo.