Jedro

Odpoved z vročitvijo tudi učinkuje, zato je še posebna prepoved opravljanja dela brezpredmetna, zagovor po vročeni odpovedi pa poleg tudi ne more nadomestiti obveznosti do zagotovitve zagovora pred odpovedjo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot nezakonito razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 4. 2003, ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in da ga je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, mu vpisati delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas nezakonite odpovedi izplačati plačo in regres. Tožnik je bil zaposlen od 1.9.1999, kot razlog izredne odpovedi pogodbe pa je navedena kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki ima znake kaznivega dejanja. Sodišče je odpoved razveljavilo zato, ker tožena stranka ni ravnala v skladu z drugim odstavkom 83. člena ter prvim in drugim odstavkom 177. člena, v zvezi s 180. členom ZDR: tožniku ni vročila pisne obdolžitve in mu ni omogočila zagovora.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopno sodbo. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče zmotno razlagalo drugi odstavek 83. člena ZDR tako, da v konkretnem primeru niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neutemeljeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Nesprejemljivo je stališča, da ne zadošča priznanje storitve kaznivega dejanja in obstoj nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, kar je celo priporni razlog. Poleg tega je delodajalec z ustnimi pozivi vsaj trikrat omogočil zagovor oziroma mu dal možnost pojasniti svoja stališča glede primanjkljaja, ki mu je bil tudi pisno predočen. Zato obeh sodb ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. S preuranjeno odločitvijo je prišlo tudi do napačne uporabe materialnega prava, ki ga ob neugotovljenem in neugotavljanem dejanskem stanju ni bilo mogoče uporabiti.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004 - ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje. Po izrecni določbi tretjega odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato ni mogoče upoštevati tistih navedb v reviziji, ki se nanašajo na nestrinjanje tožene stranke z dokazno oceno sodišča. Tožena stranka s sklicevanjem na to, da sodišče predlagani dokazov ni izvedlo, zatrjuje predvsem to. Nestrinjanje z dokazno oceno in odločitvijo sodišča ne pomeni, da je sodba formalno pomanjkljiva oziroma nejasna. Izpodbijana sodba ima tudi razloge o vseh tistih dejstvih, ki jih je sodišče štelo za pomembne za tako odločitev in jo je mogoče preizkusiti, zato kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Ali je odločitev tudi pravilna in zakonita, pa je vprašanje pravilne uporabe materialnega prava.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Po določbi tretjega odstavka 81. člena ZDR (enako tudi prvi odstavek 110. člena ZDR) lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Delodajalec mora dokazati, da obstaja utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved (drugi odstavek 82. člena ZDR). Razlogi za izredno odpoved so našteti v 111. členu ZDR. Navedena zakonska ureditev je v skladu z določbo 4. člena Konvencije MOD št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ - Mednarodne pogodbe, št. 4/84 - Konvencija MOD št. 158), po kateri delovno razmerje delavcu ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi s sposobnostjo ali obnašanjem delavca. Obstoj utemeljenega (resnega) razloga je torej bistven pogoj za zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, dokazati pa ga mora delodajalec (točka a) drugega odstavka 9. člena Konvencije).

Po določbi drugega odstavka 83. člena ZDR mora delodajalec pred izredno odpovedjo delavcu omogočiti zagovor. Gre za zakonsko obveznost katere kršitev ima lahko za posledico nezakonitost izredne odpovedi. Enaka posledica izhaja tudi iz 7. člena Konvencije MOD št. 158: Delavcu delovno razmerje ne preneha v zvezi z njegovim obnašanjem (kamor sodi tudi kršitev zakonskih ali pogodbenih obveznosti), preden mu je omogočeno, da se zagovarja zaradi takšnih trditev. ZDR res navaja kot opredelitev vsebine 83. člena, da gre za "postopek pred odpovedjo s strani delodajalca". Toda to ne pomeni, da bi moral delodajalec izvajati kakšen poseben postopek s formalnimi odločitvami (sklepi) ter z vsemi procesnimi pravili in roki. Gre za odpoved pogodbe, za katero veljajo splošna pravila o odpovedi (obligacijskih) pogodb, in tiste dodatne zahteve oziroma pogoji, ki jih ZDR predpisuje zaradi varstva delavca, kot praviloma šibkejše pogodbene stranke. Med takimi dodatnimi pogoji je tudi zagotovitev zagovora.

Obveznost delodajalca, da delavcu omogoči zagovor, je določena le v primerih odpovedi iz razlogov, navedenih v drugem odstavku 83. člena ZDR. Za presojo, ali je bila ta obveznost morda kršena, je zato treba najprej ugotoviti, ali gre za tako odpoved. Izpodbijana sodba in tudi sodba sodišča prve stopnje, izrecne obrazložitve o tem nimata. Vendar očitno tudi za tožnika ni bilo sporno, da gre za izredno odpoved po prvi alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Obveznost delodajalca po drugem odstavku 83. člena ZDR pa je, da delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi omogoči zagovor. Te svoje obveznosti je prost, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to (to je zagovor) omogoči, oziroma, če delavec to izrecno odkloni ali če se neopravičeno ne odzove povabilu na zagovor. Kako naj delodajalec svojo obveznost izpolni, ZDR v 83. členu ne ureja posebej, temveč napotuje na smiselno upoštevanje prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR. Da bi se delavec lahko zagovarjal, mu mora biti jasno predočeno, kakšne kršitve pogodbenih in drugih obveznosti se mu očitajo, saj se le tako lahko brani oziroma pove svoje stališče o očitkih. Razumljeno v skladu s tem namenom in v obsegu, ki mogoča delavcu uspešno obrambo, je delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi treba vročiti "pisno obdolžitev". Določitev časa in kraja, kjer delavec lahko poda svoj zagovor, služi istemu namenu: omogočiti delavcu zagovor.

Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je gotovo pomembna, ni pa absolutna. Četudi je treba izjeme od te pravice obravnavati ozko, jih je treba obravnavati, kolikor jih delodajalec izrecno uveljavlja in obrazloži. Če namreč obstajajo okoliščine (če jih delodajalcu uspe dokazati, kar predpostavlja, da ima možnost za to), zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora ni nezakonita. To velja tudi v primeru, če je delodajalec sicer poskušal delavcu zagovor omogočiti. Če mu to ni uspelo iz razlogov, ki so na strani delavca, delodajalcu ni mogoče očitati, da delavcu zagovora ni omogočil. Iz Konvencije MOD št. 158 in ZDR izhaja obveznost delodajalca, da razloge (obtožbe) za odpoved posreduje (sporoči) delavcu jasno in nedvoumno tako, da ima delavec dejansko (realno) možnost zagovora. To naj bi zagotavljalo še pred sprejetjem odločitve o odpovedi dialog med strankama in razmislek, ali so res podani utemeljeni razlogi. Možnost zagovora mora biti zagotovljena pred odpovedjo ne glede na to, da ima delavec sicer možnost sodnega varstva zoper odpoved. Izjema po 7. členu Konvencije št. 158 pa ni podana le v tistih primerih, ko je obramba nemogoča, temveč v vseh primerih, ko bi bilo od delodajalca z razlogom (neupravičeno, nerazumno, neprimerno oziroma nesprejemljivo) pričakovati, da se z njim strinja. Konvencija ni podrobneje določila, niti primeroma ne, kateri so tisti razlogi, ki delodajalca opravičujejo, da delavcu ni dolžan zagotoviti zagovora. Tudi ZDR tega podrobneje ne določa. Je pa to določal predlog ZDR za prvo obravnavo (Poročevalec DZ, št. 50/97). V takrat 69. členu je bilo primeroma navedeno: če je delodajalec - fizična oseba neposredno sam žrtev kršitve, neopravičena odsotnost oziroma nedosegljivost delavca.

Toda dejstva, ki jih tožena stranka v reviziji (in tudi že v pritožbi) navaja kot okoliščine, zaradi katerih je bilo neutemeljeno pričakovati, da bi tožniku omogočila zagovor, ne utemeljujejo takega ravnanja. Škodljivo ravnanje in možnost ponavljanja očitanih kršitev sta lahko razloga za prepoved opravljanja dela za čas do odločitve o odpovedi (drugi odstavek 111. člena ZDR). To pa glede na zgoraj opisano ureditev "postopka odpovedi" v ZDR in ob upoštevanju tudi določbe drugega odstavka 110. člena ZDR, pomeni praviloma od seznanitve z razlogi za izredno odpoved pogodbe dalje. Tožena stranka pa je vse storila s samo odpovedjo ("sklepom o odpovedi") z dne 2.4.2003: odpovedala je pogodbo, "omogočila" je tožniku zagovor naslednji dan po odpovedi in (v obrazložitvi sklepa) tožniku prepovedala opravljati delo "za čas trajanja postopka". Tožniku je bil sklep o odpovedi vročen osebno 2.4.2003. Odpoved z vročitvijo tudi učinkuje, zato je še posebna prepoved opravljanja dela brezpredmetna, zagovor po vročeni odpovedi pa poleg tudi ne more nadomestiti obveznosti do zagotovitve zagovora pred odpovedjo.

Tudi sklicevanje tožene stranke na ustne pozive k zagovoru, vsakodnevno videvanje in priznavanje odkritih nepravilnosti je neutemeljeno. Čeprav ne gre za nek formalen postopek pred odpovedjo, pa ZDR zahteva, da delodajalec delavcu vnaprej jasno pove, kakšne nepravilnosti oziroma kršitve mu očita tako, da se bo lahko resnično zagovarjal zoper obtožbe. Zato ne zadoščajo le ustne obtožbe, temveč morajo biti delavcu vročene v pisni obliki (drugi odstavek 83. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 177. člena ZDR). V nasprotnem primeru delavec ne more z gotovostjo vedeti, česa je obtožen, kako naj se zagovarja in končno tudi ni možna presoja utemeljenosti odpovedi.

Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je po presoji revizijskega sodišča ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).