Jedro

Presoja predpostavk za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine je omejena na fazo odločanja o predlogu za izvršbo, po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa postopanje izvršilnega sodišča in možne odločitve izvršilnega sodišča v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine predpisujeta določbi 61. in 62. člena ZIZ, ki odločitve o zavrnitvi oziroma zavrženju predloga za izvršbo niti ne omogočata.

Kadar se postopek po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi dolžnikovega ugovora nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, mora pravdno sodišče preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga, kot to določa 1. odstavek 437. člena ZPP, vendar pa morebitna kršitev navedene določbe predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka, ki pa v sporih majhne vrednosti ni dopustni pritožbeni razlog.

V razmerju do stranke, ki zaslišanja strank v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni predlagala, do kršitve pravice do obravnavanja ped sodiščem iz tega razloga sploh ni moglo priti, s sklicevanjem na zavrnitev dokaznega predloga nasprotne stranke pa pritožnica kršitve te pravice tudi ne more uspešno uveljavljati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 158885/2013 z 9. 10. 2013 ostane v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka (1. točka izreka), ter odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni plačati 288,50 EUR nadaljnjih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga tožena stranka po svoji pooblaščenki pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo po svojem pooblaščencu predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tem gospodarskem sporu gre za spor majhne vrednosti (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v katerem je mogoče sodbo izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP), ne pa tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP.

6. Tožeča stranka v predmetni zadevi od tožene stranke zahteva plačilo preostanka kupnine za nakup sesalca s pritiklinami po prodajni pogodbi 000 v višini 2.436,00 EUR z datumom zapadlosti 21. 11. 2011. Tožena stranka je v postopku pred sodiščem prve stopnje zahtevku nasprotovala z zatrjevanjem, da je pogodbo odpovedala, zato kupnine za sesalec, ki ga ni prejela, ni dolžna plačati. Sodišče prve stopnje je glede zatrjevanega odstopa od pogodbe zavzelo stališče, da tožena stranka le-tega ni uspela dokazati, in tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

7. Tožena stranka navedeno odločitev uvodoma izpodbija z zatrjevanjem, da Prodajna pogodba 000, na podlagi katere je tožeča stranka (upnik) vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, sploh ni verodostojna listina v skladu s 23. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ, zaradi česar bi moralo sodišče tak predlog zavreči. S temi pritožbenimi trditvami v predmetnem pritožbenem postopku tožena stranka ne more uspeti. Višje sodišče pri tem uvodoma pojasnjuje, da je presoja predpostavk za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine omejena na fazo odločanja o predlogu za izvršbo, po izdaji sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine pa postopanje izvršilnega sodišča in možne odločitve izvršilnega sodišča v postopku odločanja o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine predpisujeta določbi 61. in 62. člena ZIZ, ki odločitve o zavrnitvi oziroma zavrženju predloga za izvršbo niti ne omogočata. Kadar izvršilno sodišče na podlagi dolžnikovega ugovora sklep o izvršbi razveljavi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo, se postopek nadaljuje kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ). Drži sicer, da mora zato v tem primeru pravdno sodišče preveriti, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo plačilnega naloga, kot to določa prvi odstavek 437. člena ZPP, na katerega se v pritožbi sklicuje tožena stranka, vendar pa morebitna kršitev navedene določbe predstavlja zgolj relativno bistveno kršitev določb postopka. To pa v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani, ni dopustni pritožbeni razlog.

8. Nadalje tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni opravilo glavne obravnave in ni zaslišalo strank, s tem pa zagrešilo kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po vpogledu v spis višje sodišče ugotavlja, da tožena stranka zaslišanja strank v postopku pred sodiščem prve stopnje sploh ni predlagala (niti tega ne trdi v pritožbi), zato do zatrjevane kršitve pravice do obravnavanja pred sodiščem iz tega razloga sploh ni moglo priti, s sklicevanjem na zavrnitev dokaznega predloga tožeče stranke pa tožena stranka kršitve te pravice tudi ne more uspešno uveljavljati. Glede na pritožbeno izpostavljeno načelo obojestranskega zaslišanja (ki smiselno izhaja iz 258. člena in drugega odstavka 261. člena ZPP) višje sodišče pri tem še pojasnjuje, da je dolžnost (vsake) stranke v postopku, da navede dejstva in predlaga dokaze, na katera opira svoj zahtevek (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP), zato se na dokazni predlog tožeče stranke kljub načelu obojestranskega zaslišanja tožena stranka ni mogla zanašati.

9. Ob dejstvu, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje v dokazovanje svojih trditev predlagala zgolj listinske dokaze, ki jih je sodišče prve stopnje vpogledalo, ter upoštevajoč, da tožena stranka dokaza z zaslišanjem strank ni podala, se za neutemeljene izkažejo tudi nadaljnje pritožbene navedbe o opustitvi izvedbe vseh dokazov, izdaji sodbe presenečenja in kršitvi materialnega procesnega vodstva in načela odprtega sojenja. Očitana kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo tožena stranka utemeljuje s temi navedbami, tako tudi iz teh razlogov ni podana.

10. Pritožbeni očitek, da je bila zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem strank neupravičena zato, ker je med strankama obstajal spor o obstoju obligacijskega razmerja zaradi odpovedi pogodbe, je višje sodišče presojalo tudi z vidika kršitve po 10. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar ugotavlja, da ni podana. Skladno z določbo drugega odstavka 454. člena ZPP lahko namreč sodišče v sporu majhne vrednosti odloči brez naroka za glavno obravnavo, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka ni zahtevala. Tožena stranka ne trdi, da bi izvedbo naroka zahtevala, iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje pa izhaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pravnorelevantno dejansko stanje med strankama ni bilo sporno, potrjevale pa so ga tudi listine v spisu. Glede na to so bili tudi po oceni višjega sodišča izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe brez oprave naroka za glavno obravnavo po 454. členu ZPP.

11. Odločitev sodišča prve stopnje pa je glede na ugotovljena dejstva po presoji višjega sodišča tudi materialnopravno pravilna. S prodajno pogodbo se je tožeča stranka kot prodajalec zavezala, da bo stvar izročil kupcu – toženi stranki, ta pa, da bo prodajalcu – tožeči stranki za to plačala kupnino (primerjaj, prvi odstavek 435. člena Obligacijskega zakonika – OZ). Ker tožena stranka obenem ni uspela izkazati, da so podane okoliščine, ki bi opravičevale odstop od pogodbe, je dolžna tožeči stranki skladno s pogodbo plačati dogovorjeno kupnino (oziroma njen preostanek), ki jo v tem postopku zahteva tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je tožbenemu zahtevku ugodilo in sklep o izvršbi obdržalo v veljavi.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami o čezmernem prikrajšanju (118. člen OZ) in ničnosti pogodbe zaradi njene oderuške narave (119. člen OZ) pa višje sodišče pojasnjuje, da na uporabo materialnega prava sodišče pazi v okviru podane trditvene podlage, kar velja tudi za ničnost, na katero sodišče sicer pazi po uradni dolžnosti. V nasprotju s pritožbenim zatrjevanjem tožena stranka v vlogi z dne 4. 4. 2014 (odgovor na tožbo) čezmernega prikrajšanja ni zatrjevala, prav tako pa ni podala ustreznih trditev glede ničnosti pogodbe, zato sodišču prve stopnje ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava, ker pogodbenega razmerja ni presojalo v luči teh določb OZ.

13. Odločitve o stroških pravdnega postopka tožena stranka ne izpodbija obrazloženo, odločitev pa je skladna z določbami 154. člena ZPP, zato višje sodišče vanjo ni posegalo.

14. Glede na navedeno pritožba tožene stranke ni utemeljena in ker višje sodišče obenem ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP je višje sodišče odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Pri tem je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe, saj z njo njo ni uspela (prvi odstavek 154. člena ZPP). Enako velja za tožečo stranko, saj njen odgovor na pritožbo ni v ničemer doprinesel k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji in gre zato za nepotreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).