Jedro

Sodišče druge stopnje pri tem tudi ne more mimo dejstva, da so bili v zgoraj citirani pravdni zadevi sprejeti dokazni zaključki o tem, da toženec sploh ni izkazal, da bi bil ob sklenitvi posojilne pogodbe SV 1703/2017 z dne 6. 12. 2017 v slabem premoženjskem stanju ter bi potreboval denar za lastno preživljanje ter preživljanje družine in plačilo pravdnih stroškov v predmetni zadevi.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem obsegu, to je v I., II., III. in IV. točki izreka, potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedenim sklepom je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep II P 756/2011 z dne 23. 10. 2018, s katerim je predlogu toženca za oprostitev plačila sodne takse delno ugodilo in taksno obveznost po tar. št. 1131 ZST-1 v višini 2.175,00 EUR znižalo na 1.500,00 EUR ter hkrati dovolilo obročno odplačilo sodne takse v treh zaporednih mesečnih obrokih po 500,00 EUR, ki so zapadli v plačilo 20. 11. 2018, 20. 12. 2018 in 20. 1. 2019 (I. točka izreka). Toženca je zavezalo k plačilu dvakratnika sodne takse, in sicer v višini 1.350,00 EUR za postopek o predlogu za dopustitev revizije (tar. št. 1131 ZST-1), plačila katere je bil delno oproščen s sklepom z dne 23. 10. 2018 (II. točka izreka). Razveljavilo je tudi sklep II P 756/2011 z dne 4. 2. 2019, s katerim je predlogu toženca za oprostitev plačila sodne takse delno ugodilo in taksno obveznost po tar. št. 1132 ZST-1 v višini 5.025,00 EUR znižalo na 1.500,00 EUR ter hkrati dovolilo obročno odplačilo sodne takse v treh zaporednih mesečnih obrokih po 500,00 EUR, ki so zapadli v plačilo 10. 3. 2019, 10. 4. 2019 in 10. 5. 2019 (III. točka izreka). Toženca je zavezalo k plačilu dvakratnika sodne takse, in sicer v višini 7.050,00 EUR za postopek o reviziji (tar. št. 1132 ZST-1), plačila katere je bil delno oproščen s sklepom z dne 4. 2. 2019 (IV. točka izreka). Predlog za razveljavitev sklepa II P 756/2011 z dne 10. 4. 2018, s katerim je predlogu toženca za oprostitev plačila sodne takse delno ugodilo in taksno obveznost po tar. št. 1121 ZST-1 v višini 38.535,00 EUR znižalo na 15.000,00 EUR ter plačilo tako odmerjene sodne takse odložilo za 24 mesecev, pa je zavrnilo (V. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev v zanj neugodnem delu (I., II., III. in IV. točka izreka) se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Kot zmotnim nasprotuje zaključkom sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve, da naj bi toženec nedvomno razpolagal z denarnimi sredstvi v višini 100.000,00 EUR na osnovi z A. A. sklenjene posojilne pogodbe SV 1703/2017 z dne 6. 12. 2017. Meni, da to dejstvo ni izkazano niti s stopnjo prepričanja, kaj šele z gotovostjo kot dokaznim standardom, ki ga je potrebno uporabiti po stališču pritožbe. Ta prvostopenjskemu sodišču očita, da je povsem zanemarilo dejstvo, da je bil denarni znesek 73.500,00 EUR nakazan za TRR toženčeve zunajzakonske partnerke B. B. Z ozirom, da v danem primeru niti s stopnjo prepričanja ni izkazano, da bi tožencu partnerka ta sredstva kdajkoli izročila v prosto razpolaganje ali mu omogočila dostop do predmetnih sredstev, se toženec zato sprašuje, kako bi lahko z gotovostjo razpolagal s sredstvi v zgoraj navedeni višini. Na osnovi katerih dokazov je tak samovoljni zaključek sprejelo, pa sodišče prve stopnje ne pojasni. Prihaja tudi v nasprotja, ko na eni strani navaja, da bi tožnika svoje navedbe o pridobitvi visokih denarnih zneskov morala izkazati s stopnjo gotovosti, na drugi strani pa slepo sledi zgolj trditvam toženca A. A. v odgovoru na tožbo v postopku II P 472/2019, kjer je ta navedel, da naj bi tožencu v tem postopku preostali znesek posojila v višini 26.500,00 EUR izročil v gotovini na roke. Toženec zato ne sprejema, da je sodišče prve stopnje zgolj na osnovi vpogleda v TRR njegove partnerke ter na podlagi trditev toženca A. A. v zadevi II P 472/2019 presodilo, da je v trenutku odločanja o taksnih oprostitvah s sklepi z dne 10. 4. 2018, 23. 10. 2018 in 4. 2. 2019 razpolagal z denarnimi sredstvi v višini 100.000,00 EUR. Ne gre spregledati tudi dejstva, da je sodišče prve stopnje v okviru predmetnega postopka z začasno odredbo zamrznilo vso premoženje toženca in mu prepovedalo razpolagati tudi z denarnimi sredstvi na njegovih osebnih bančnih računih. Tožencu tako ni jasno, kako bi lahko razpolagal s predmetnimi denarnimi sredstvi, ki jih ne od partnerke B. B. ne od A. A. nikoli ni prejel. Vse navedeno je potrebno presojati tudi ob dejstvu, da je bila posojilna pogodba SV 1703/2017 z dne 6. 12. 2017 in zastavna pogodba SV 1606/2016 z dne 24. 10. 2016, ki jo je toženec sklenil z A. A., s sodbo II P 317/2018 z dne 27. 7. 2021 v zvezi z VSM sodbo I Cp 909/2021 ugotovljena kot nična. Četudi bi toženec denarna sredstva resnično prejel na osnovi posojilne in zastavne pogodbe (pa jih ni), bi bil na podlagi ničnega pravnega posla prejet znesek dolžan vrniti. Tak vrnitveni zahtevek namreč zapade že ob sami izpolnitvi neveljavne pogodbe. Toženec tako že od trenutka izpolnitve posojilne pogodbe SV 1703/2017 z dne 6. 12. 2017, ki jo je sodišče naknadno razglasilo za nično, ni mogel prosto razpolagati z domnevno prejetimi denarnimi sredstvi. Posledično toženec tudi ni razpolagal zadostnimi sredstvi za preživljanje in vzdrževanje svoje družine, prav tako pa ne s sredstvi za plačilo sodnih taks, kot zmotno navaja prvostopenjsko sodišče v 21., 22. in 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Iz navedenega po prepričanju pritožbe tako izhaja, da je toženec v predlogih za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodne takse navajal resnične, točene in popolne podatke. Pri tem opozarja še na določbo tretjega odstavka 12.a člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), po katerem se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov ne upošteva premoženje, s katerim ne morejo razpolagati. Prvostopenjsko sodišče je po prepričanju pritožbe s tem, ko ni celovito in popolno ugotovilo njegovega premoženjskega stanja (kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 338. člena ZPP) in posledično sprejelo pravno napačno odločitev, poseglo tudi v ustavno pravico toženca do učinkovitega sodnega varstva po 23. členu Ustave RS. Glede na navedeno toženec sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v ponovno odločanje.

3. Tožnika v pritožbenem odgovoru pritožbene navedbe toženca v celoti prerekata in se zavzemata za zavrnitev pritožbe ter potrditev sklepa sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu (I., II., III. in IV. točka izreka) preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi pritožba, ne ugotavlja, saj ima izpodbijani sklep skladne razloge o vseh pravno odločilnih okoliščinah primera. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. S sklicevanjem na kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa toženec vsebinsko dejansko graja prvostopenjsko dokazno presojo, ki je glede ključnih dejstev za odločitev pravilna in utemeljuje odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega izreka.

6. Sodišče prve stopnje je v danem primeru na podlagi tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-11 sicer odločilo na osnovi predloga tožnikov za razveljavitev sprejetih sklepov v zvezi z oprostitvijo, odlogom oziroma delnim plačilom sodne takse, vendar velja poudariti, da je sodišče skladno s citirano določbo upravičeno in dolžno postopati tudi samo, v kolikor ugotovi, da tako narekujejo okoliščine, ki so se pokazale po izdaji sklepa o oprostitvi, odložitvi ali o obročnem plačilu sodnih taks. Z ozirom, da gre za vprašanje, ki zadeva prikrajšanje proračunskih sredstev, pa dejanske okoliščine pri tem lahko razišče tudi v okviru uradne dolžnosti. Za dokazno sklepanje ob tem se sicer ne zahteva dokazni standard gotovosti, saj se z nižjim dokaznim standardom, in sicer s stopnjo prepričanja, v pravdnem postopku odloča o zahtevkih o glavni stvari, tak dokazni standard pa dokazna presoja v izpodbijanem sklepu v nasprotju s prepričanjem pritožbe dosega. Sodišče druge stopnje v obrazložitvi prvostopenjskega sklepa tudi ne najde logičnih protislovij, ki ne bi dopuščala, da se izpodbijana odločitev preizkusi kot pravno pravilna razumska celota. Bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Sodišče prve stopnje je premoženjske razmere toženca in njegovih družinskih članov v relevantnem obdobju (trije koledarski meseci pred vložitvijo vloge za oprostitev, odlog ali delno plačilo sodne takse) ugotavljajo na temelju navedb in dokazov tožnikov. Četudi teh ob pravilnem izhodišču, da ne zadošča dokazni standard verjetnosti ter nepravilnem prepričanju, da je treba dejstva ugotavljati s stopnjo gotovosti, ni sprejelo v celoti, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve, pa navedeno ne vpliva na možnost presoje prvostopenjske odločitve kot razumsko skladne v obsegu, v katerem je sprejelo zaključke o tem, da je toženec v relevantnem obdobju razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi za takojšnje plačilo celotne sodne takse za predlog za dopustitev revizije (tar. št. 1131 ZST-1) ter za revizijo (tar. št. 1132 ZST-1), ki pa jih je sodišču prve stopnje zamolčal. 7. Zgornje vprašanje je sodišče prve stopnje sprava presojalo že s sklepom II P 756/2011 z dne 3. 5. 2021, ki je bil po pritožbi tožnikov s sklepom naslovnega sodišča I Cp 947/2021 z dne 3. 2. 2022 razveljavljen, saj je prvostopenjsko sodišče odločitev oprlo le na iz javnih evidenc razvidne podatke o premoženju toženca, ni pa se opredelilo do navedb in dokazov tožnikov o tem, da je toženec razpolagal s premoženjem velike vrednosti, ki ni razvidno iz javnih evidenc ter obstoj katerega je zamolčal. To je storilo v izpodbijanem sklepu, pravilne pravne presoje, da je v ključnem obdobju razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi za takojšnje plačilo celotnih takrat nastalih taksnih obveznosti, pa pritožba ne more omajati.

8. Z ozirom, da sodišče druge stopnje pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje presodi le v okviru pritožbenih navedb, najprej izpostavlja, da toženec s pritožbo sicer izrecno ne oporeka zaključkom sodišča prve stopnje, da je bilo posojilo v višini 100.000,00 EUR po pogodbi SV 1703/2017 z dne 6. 12. 2017, ki jo je toženec kot posojilojemalec sklenil z A. A. kot posojilodajalcem, namenjeno kritju sodnih stroškov v predmetnem postopku. Vendar pa vpogled v pravnomočno sodbo (in sklep) Okrožnega sodišča v Mariboru II P 317/2018 z dne 27. 7. 2021 v zvezi s sodbo (in sklepom) naslovnega sodišča I Cp 909/2021 z dne 1. 2. 2022 pokaže, da je posojilna in zastavna pogodba SV 1703/2017 z dne 6. 12. 2017 nična zaradi nedopustnega nagiba. Sklenjena je namreč bila izključno z namenom onemogočiti tožnikoma poplačilo njune v predmetnem postopku uveljavljane terjatve in njen resnični namen (kavza) ni bil v posoji denarja ter zavarovanju posojila, ki na podlagi zgoraj citirane pogodbe sploh nikoli ni bilo dano. Neoziraje na navedeno, pa je bistveno zgolj, da sodišče prve stopnje pojasnjuje tudi, da je bil denarni znesek v višini 73.500,00 EUR s strani A. A. nakazan na TRR toženčeve partnerke B. B. (ostanek v višini 26.500,00 EUR pa naj bi bil tožencu v gotovini izročen na roke na dan sklenitve pogodbe). Za odločitev v obravnavani zadevi pri tem niti ni pomembno, kakšna je bila pravna podlaga nakazil v zgoraj navedeni skupni višini, temveč le, da so bila opravljena, česar pritožba ne prereka, to pa izhaja tudi iz razlogov pravnomočne sodbe v zadevi II P 317/2018 (17. točka obrazložitve). Pritožbenega prepričanja, da ni izkazano, da je tožencu njegova partnerka ta sredstva izročila oziroma mu omogočila dostop do njih, pa sodišče druge stopnje ne sprejema. V okviru postopka zavarovanja vtoževane terjatve z začasnimi odredbami je bilo v predmetnem postopku namreč ugotovljeno prav nasprotno. S sklepom II P 756/2011 z dne 16. 5. 2020 (dovolitev novega sredstva zavarovanja z začasno odredbo) v zvezi s sklepom II P 756/2011 z dne 29. 5. 2020 (sklep o ugovorih toženca ter B. B. kot tretje), ki je v tem delu postal pravnomočen,2 je bilo tožencu ter B. B. prepovedano razpolaganje z denarnimi sredstvi na TRR št. SI56 ..., odprtem pri NKBM d.d. na ime B. B., in sicer v višini 73.500,00 EUR oziroma v višini prihrankov, ki jih ima toženec na tem računu. Takšna odločitev je bila sprejeta ob ugotovitvi, da iz potrdil o nakazilih (A460) izhaja, da je kot prejemnik nakazil naveden toženec, čeprav so bila sredstva nakazana na TRR njegove partnerke. Prav navedeno sodišče prve stopnje prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja tudi na podlagi vpogleda v potrdila o nakazilih v zadevi II P 317/2017 (priloga B6). Ker pregled predmetne zadeve pokaže, da je partnerka toženca že zgoraj navedeni račun pri NKMB d.d. prav za potrebe toženca odprla po tem, ko so bili z izdajo začasnih odredb v predmetnem postopku blokirani vsi računi, odprti na njegovo ime, toženec pa tudi ni oporekal, da je bil na tem računu pooblaščen (na to kaže že odločitev, da se tudi njemu prepove razpolaganje s sredstvi na tem računu), sodišče druge stopnje ne more pokloniti vere navedbam pritožbe, da ta denarna sredstva tožencu niso bila na razpolago oziroma da niso bila njegova. Tako je potrebno s stopnjo prepričanja zaključiti sploh, ko je v predmetnem postopku evidentno, da toženec z namenom oškodovanja upnikov - tožnikov v teku predmetnega postopka namenoma odsvaja in hipotekarno obremenjuje svoje premoženje z namenom prikriti ga, da ne bi bilo mogoče z izvršbo poseči nanj, kot je bilo ugotovljeno že v več v okviru postopka zavarovanja sprejetih odločitvah, takšno stališče pa jasno izhaja tudi iz odločitve v zadevi II P 317/2018. 9. Sodišče druge stopnje pri tem tudi ne more mimo dejstva, da so bili v zgoraj citirani pravdni zadevi sprejeti dokazni zaključki o tem, da toženec sploh ni izkazal, da bi bil ob sklenitvi posojilne pogodbe SV 1703/2017 z dne 6. 12. 2017 v slabem premoženjskem stanju ter bi potreboval denar za lastno preživljanje ter preživljanje družine in plačilo pravdnih stroškov v predmetni zadevi (19. točka obrazložitve sodbe II P 317/2018 ter 18. točka obrazložitve sodbe I Cp 909/2021). Prav tako ne gre spregledati, da toženec ne prereka prvostopenjske argumentacije v 22. točki izpodbijanega sklepa, da je po posojilni pogodbi SV 1604/2016 z dne 24. 10. 2016, sklenjeni z A. A., od njega na svoj TRR dne 28. 10. 2016 prejel znesek 50.000 EUR, dne 9. 11. 2016 pa še znesek 15.000,00 EUR, pri čemer sta bila oba nakazila opravljena pred še pred izdajo začasnih odredb v postopku na prvi stopnji (sklep II P 756/2011 z dne 17. 11. 2016 in sklep II P 756/2011 z dne 24. 11. 2016). Že glede na vse obrazloženo pa je mogoče kot pravilen podpreti prvostopenjski zaključek, da je toženec v času izdaje sklepov o oprostitvi, odlogu oziroma delnem odplačilu sodnih taks z dne 10. 4. 2018, 23. 10. 2018 ter 4. 2. 2019 razpolagal z zadostnimi denarnimi sredstvi za takojšnje plačilo sodnih taks v skupni višini 45.735,00 EUR oziroma upoštevaje odločitev z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 zgolj v višini 13.725,00 EUR, brez da bi bilo pri tem ogroženo njegovo preživljanje ter preživljanje njegovih družinskih članov. Kljub temu pa je to premoženje, ki ni bilo razvidno iz javnih evidenc in ga ukrepi zavarovanj posledično niso zajemali (uporaba tretjega odstavka 12.a člena ZST-13 v tem delu zato ne pride v poštev4), ob vložitvi predlogov za oprostitev, odlog ali obročno odplačilo sodnih taks zamolčal. Vprašanje, ali je toženec na dan sklenitve pogodbe SV 1703/2017 z dne 6. 12. 2017 od A. A. na roke v gotovini prejel še 26.500,00 EUR, glede na navedeno za predmetno določitev zato ni več merodajno. Z ozirom, da je bila v zadevi II P 317/2018 posojilna pogodba SV 1703/2017 z dne 6. 12. 2017 ugotovljena kot fiktivna in sprejet zaključek, da na njeni osnovi izpolnitvena ravnanja niso bila opravljena oziroma da nakazilo na TRR B. B. v skupni višini 73.500,00 EUR ni bilo opravljeno na osnovi te posojilne pogodbe, pa tudi pravnomočna odločitev o ugotovitvi njene ničnosti v nasprotju s prepričanjem pritožbe na odločitev v predmetni zadevi v ničemer ne vpliva.

10. Prvostopenjska odločitev o tem, da predlog za razveljavitev sklepa o taksni oprostitvi z dne 10. 4. 2018 ni utemeljen, ni predmet pritožbe.5 Glede na vse zgoraj pojasnjeno pa je sodišče prve stopnje nasprotno preostala dva sklepa, izdana na na isti pravni osnovi z dne 23. 10. 2018 ter 4. 2. 2019 skladno z določbo tretjega in četrtega odstavka 13. člena ZST-1 pravilno razveljavilo ter toženca zavezalo k plačilu dvakratnika sodne takse, katere plačila je bil s tema sklepoma delno oproščen.

11. Ob tem, ko sta bila tako toženčev predlog za dopustitev revizije kot njegova revizija zoper vmesno sodbo v predmetni zadevi vsebinsko obravnavana, pa o tem, da je bilo z odločitvijo v izpodbijanem sklepu poseženo v pravico toženca do učinkovitega sodnega varstva, ni mogoče govoriti.

12. Z ozirom na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo toženca skladno z 2. točko 365. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem obsegu, to je v I., II., III. in IV. točki izreka, potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

13. Stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni.

1 Tretji in četrti odstavek 13. člena ZST-1: »(3) Sklep o oprostitvi plačila taks lahko sodišče med postopkom razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Pri tem odloči, ali naj stranka plača tudi takse, ki jih je bila oproščena. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za oprostitev plačila taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, ki jih je bila oproščena. (4) Sklep o odložitvi ali o obročnem plačilu takse lahko sodišče med postopkom razveljavi, če ugotovi, da stranka zmore takoj plačati celotno takso. Če je sklep razveljavljen zato, ker je stranka v predlogu za odlog ali obročno plačilo taks navedla neresnične podatke, mora plačati dvakratnik taks, katerih plačilo ji je bilo odloženo ali za katere ji je bilo dovoljeno obročno plačilo.« 2 Navedeno izhaja tudi iz sklepa VSM I Cp 496/2020 z dne 23. 7. 2020 (4. točka obrazložitve). 3 Tretji odstavek 12.a člena ZST-1: »Ne glede na določbe prejšnjih dveh odstavkov se pri ugotavljanju materialnega položaja stranke in njenih družinskih članov premoženje, s katerim stranka in njeni družinski člani dejansko ne morejo razpolagati, ne upošteva, če stranka ali druge osebe izkažejo upravičene razloge, zaradi katerih je razpolaganje s tem premoženjem omejeno in na podlagi katerih je mogoče utemeljeno sklepati, da jih stranka ali njeni družinski člani niso zakrivili po lastni volji. « 4 Toženec bi sicer tudi glede premoženja, ki ni razvidno iz uradnih evidenc, lahko uveljavljal, da gre za premoženje, s katerim sam in njegovi družinski člani ne morejo razpolagati. Vendar pa ne gre spregledati, da je trditveno in dokazno breme glede teh okoliščin na njem. Z ozirom, da je to premoženje v času vložitve predlogov za taksne oprostitve sodišču zamolčal, pa je ob pravilih logičnega sklepanja mogoče zaključiti zgolj, da tega bremena ni zmogel. 5 S sklepom z dne 10. 4. 2018 je sodišče prve stopnje delno ugodilo predlogu toženca za oprostitev plačila sodne takse za pritožbo zoper v predmetnem postopku izdano vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 in v višini 38.535,00 EUR (tar. št. 1121 ZST-1) predpisano sodno takso znižalo na 15.000,00 EUR ter plačilo tako odmerjene takse odložilo za 24 mesecev. Ker citirani sklep ob času izdaje odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-46/15-15 z dne 25. 4. 2018 še ni postal pravnomočen, je sodišče prve stopnje ravnalo skladno z odločitvijo v ustavni odločbi (sodna taksa se pri vrednosti spornega predmeta, ki presega 500.000,00 EUR, do drugačne, to je ustavoskladne zakonske ureditve odmeri v višini, kot bi znašala pri vrednosti spornega predmeta 500.000,00 EUR) in po uradni dolžnosti tožencu izdalo nov plačilni nalog, v katerem je takso za postopek o pritožbi zoper vmesno sodbo z dne 5. 3. 2018 odmerilo v višini, predpisani za vrednost spornega predmeta 500.000,00 EUR, to je v znesku 6.525,00 EUR. Glede na navedeno je za potrebe odločitve z izpodbijanim sklepom zato pravilno štelo, da toženec s sklepom z dne 10. 4. 2018, s katerim mu je bila naložena obveznost plačila sodne takse v višini 15.000,00 EUR, ni bil oproščen plačila sodne takse.