Jedro

Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost 20 let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (2. odst. 217. čl. SPZ). Toženec je za obstoj služnostne poti ob nakupu sporne nepremičnine vedel, zato se na omejitev priposestvovanja zaradi dobre vere ne more sklicevati. Ta omejitev se sicer nanaša na primer, ko je podlaga za pridobitev lastninske pravice priposestvovanje in ne pravni posel (2. odst. 44. čl. SPZ), zato že iz tega razloga njegovo sklicevanje na dobro vero ne more biti utemeljeno.

Če toženi stranki nimata poslovne sposobnosti, ker sta mladoletni osebi, sodba še ni neizvršljiva. Navedena okoliščina tudi ne vzpostavlja nujnega sosporništva med otroki in zakonitimi zastopniki. Mladoletna otroka zastopajo starši, ki otrokovo premoženje tudi upravljajo do otrokove polnoletnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (točka 1 izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo izstavitev listine, primerne za zemljiškoknjižni vpis služnostne pravice hoje in vožnje z osebnimi vozili in traktorji po poti, ki poteka po severnem robu nepremičnine parc. št. 255/2 in je na skici terenske meritve z dne 26.10.2000, ki je priloga sodbe, označena z rdečo barvo, v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 255/2 k.o. P, ki je last toženih strank, za potrebe vsakokratnega lastnika parc. št. 57/2 k.o. P, last tožnice AM, sicer bo takšno listino nadomestila sodba. Tožbeni zahtevek drugotožnika JK je zavrnilo. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna povrniti tožnikoma 470,24 EUR pravdnih stroškov z ustreznimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi njeni pritožbi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. V pritožbi tožena stranka navaja, da je sodba neizvršljiva, saj sta toženi stranki mladoletni osebi in ne posedujeta potrebne poslovne sposobnosti za izvršitev sodbe in bi morala biti obveznost naložena enemu izmed zakonitih zastopnikov. Zaradi tega tožena stranka ni pasivno legitimirana v tej pravdi. Nadalje tožena stranka meni, da tožba toženim strankam ni bila pravilno vročena in ta napaka ni bila odpravljena. Toženi stranki nadalje navajata, da ne prerekata, da je ob robu zemljišča nekoč dejansko vodila pot, prerekata pa „videnje poti“ in „vedenje o poti“ s strani zakonitega zastopnika ob pridobitvi lastninske pravice. Videnje poti o nakupu ni bilo mogoče, saj je ob času nakupa 28.1.2004 predmet nakupa prekrival sneg, zakoniti zastopnik tožene stranke pa je bil odsoten vse do leta 2006. Uporaba poti na tak način, kot ga ugotavlja sodišče prve stopnje, ni mogoča, saj je pritožnica na skrajni desni rob ob domnevni poti postavila kovinski stebriček z električno omarico. Sodišče bi moralo opraviti ogled, da bi ugotovilo navedeno okoliščino.

Pritožba ni utemeljena.

Materialnopravna podlaga za odločanje v tej zadevi so določbe o priposestvovanju stvarne služnosti (člen 217 v zvezi s členom 213 in člen 269 Stvarnopravnega zakonika – Ur. l. RS, št. 87/2002 in SPZ). Stvarna služnost je pravica lastnika nepremičnine (gospodujoča stvar) izvrševati za njene potrebe določena dejanja na tuji nepremičnini (1. odst. člena 213 SPZ). Stvarna služnost nastane s priposestvovanjem, če je lastnik gospodujoče stvari dejansko izvrševal služnost dvajset let, lastnik služeče stvari pa temu ni nasprotoval (2. odst. 217. člena SPZ). V izvedenih dokazih, ki jih je tudi ocenilo, je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage, da je ugotovilo, da je prvotožnica priposestvovala služnostno pravico hoje in vožnje z osebnimi vozili in traktorji po poti, ki poteka po severnem robu nepremičnine parc. št. 255/2 last tožene stranke z več kot 30-letnim izvrševanjem te služnosti. Za te ugotovitve je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage v izvedenih dokazih, sicer pa tem ugotovitvam tožena stranka v pritožbi ne oporeka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da je tožena stranka vedela ob pridobitvi lastninske pravice na sporni nepremičnini za obstoj sporne služnostne poti (točka 4/4 kupoprodajne pogodbe) in se ne more sklicevati na dobro vero, čeprav v konkretnem primeru glede na določbo drugega odstavka člena 217 SPZ ni odločilno, saj ta omejitev velja le za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja (2. odst. člena 44 SPZ) v poglavju o pridobitvi lastninske pravice. Ali so se videle kolesnice ob nakupu spornih nepremičnin za odločanje v tej zadevi ni pomembno, ko pa okoliščina o sporni služnosti, kot že omenjeno, izhaja iz kupoprodajne pogodbe. Dodatna izjava prodajalcev, ki je v nasprotju z njeno lastno izpovedjo v ničemer ne vpliva na „vedenje“ o poti, kot neutemeljeno trdi tožena stranka v pritožbi, saj kot že omenjeno to tudi ni odločilno za odločanje v tej zadevi. Neutemeljeno očita pritožba sodišču prve stopnje, da je sodba neizvršljiva, ker sta toženi stranki mladoletni in nista poslovno sposobni, saj toženi stranki zastopata zakonita zastopnika, to je starša, ki sta zastopala ml. tožnika v tem postopku in je vsled tega neutemeljen ugovor pasivne legitimacije, ker gre v tem primeru za zakonito in nujno sosporništvo med otroci in zakonitimi skrbniki, saj za kaj takega ni pravne podlage. Mladoletna otroka zastopajo starši, ki otrokovo premoženje tudi upravljajo do otrokove polnoletnosti (1. odst. člena 107 v zvezi s členom 109 Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – Ur. l. RS, št. 69/2004), tako, da so neutemeljene trditve o nujnem sosporništvu. Neutemeljena je zatrjevana bistvena kršitev določb postopka o nepravilni vročitvi tožbe. Tudi, če bi bila tožba vročena neposredno mladoletnima toženima strankama, to ni imelo nikakršnih pravnih posledic za ta postopek, saj je tožena stranka vložila odgovor na tožbo in bila zastopana po zakonitem zastopniku (starših) in pooblaščencu, tako, da uveljavljana bistvena kršitev določb postopka ni podana. S trditvami v pritožbi, da kovinski stebriček z električno omarico onemogoča uporabo poti in da bi moralo sodišče prve stopnje opraviti ogled, tožena stranka zatrjuje nova dejstva in predlaga nove dokaze, kar v pritožbenem postopku ni dovoljeno, saj tožena stranka za to ne navaja nobenega opravičljivega razloga (1. odst. člena 337 ZPP).

Glede na navedeno je bilo pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi (člen 353. ZPP).