Jedro

Iz določbe 145. člena ZD izhaja, da je upravitelj lahko en dedič oz. več dedičev, če se določi vsakemu dediču del dediščine, ki ga naj upravlja. V tem konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s to zakonsko določbo, saj je določilo dvoosebno upraviteljstvo za celotno dediščino, kar je materialnopravno zmotno. Da upraviteljstvo v danem primeru ne more biti dvoosebno še posebej izhaja ob v pritožbi poudarjanem nesoglasju med obema dedičema, ki sta določena za upravitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o tem zgolj ugotovilo, da med dediči obstojijo sporna dejstva in določilo, da sta upravitelja upravičena upravljati z zaščiteno kmetijo le skupno, ni pa navedlo razlogov o tem, čemu meni, da bosta dediča kljub nesoglasjem lahko skupno izvajala nujna dela na kmetiji. Če obstojijo nesoglasja med upraviteljema, potem to nujno predstavlja tudi oviro za skupno upravljanje. Sodišče prve stopnje ni zadostno pojasnilo, ali sta oba upravitelja sploh sposobna z zaščiteno kmetijo ustrezno upravljati.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v I. točki izreka odločilo, da se zapustničina sinova - dediča S. R., EMŠO: ..., in Z. R., EMŠO: ..., do preklica postavita za upravitelja dediščine in da sta upravitelja dediščine upravičena, da upravljata z zaščiteno kmetijo, ki je predmet zapuščine, le skupno, v II. točki izreka, da sta upravitelja S. R. in Z. R. zlasti upravičena: - da opravljata nujna vzdrževalna dela na kmetiji, imata na kmetiji živino, nasade in poljščine kot do sedaj; - da iz pridobljenega dohodka upravitelja dediščine primarno poravnata tekoče stroške in sta za obveznosti, ki nastanejo v zvezi z upravljanjem dediščine, solidarno odgovorna; - da s Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije podaljšata zakupno pogodbo št. ... z dne 26. 5. 2010, v III. točki izreka, da sta upravitelja S. R. in Z. R. dolžna periodično vsake tri mesece poročati o stanju in gospodarjenju na kmetiji. Pisno poročilo morata upravitelja dediščine poslati bratoma - sodedičema, K. R. in F. R., do vsakega petega dne v mesecu za pretekle tri mesece. Poročilu morajo biti priložene listine, ki dokazujejo navedeno v poročilu in v IV. točki izreka, da sta upravitelja S. R. in Z. R. dolžna bratoma K. R. in F. R. omogočiti neoviran dostop na kmetijo in vpogled v dejansko in finančno poslovanje kmetije.

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil dedič Z. R. po svoji pooblaščenki in uveljavljal pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga je v zapuščinskem postopku uporabiti na podlagi 163. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD). Navaja, da z odločitvijo sodišča ne soglaša in nasprotuje odločitvi, da se do preklica oziroma do pravnomočnosti sklepa o dedovanju postavi upravitelj zapuščine. Sodišče ima pravno podlago za imenovanje upravitelja v določbi 145. člena ZD. Sam je upraviteljstvo pripravljen sprejeti, ne more pa sprejeti odločitve, da se za upravitelja zapuščine določi dva dediča. Sodišče je ugotovilo, da obstaja med dedičema, ki ju je postavilo za upravitelja, nesoglasje. Prav iz tega pa je neživljenjsko, da bosta prav ta dediča upravitelja, ker med njima ne bo soglasja o najbolj osnovnih in najnujnejših opravilih vezanih na delovanje zaščitene kmetije. Po Zakonu o dedovanju kmetijskih gospodarstev je običajno prevzemnik kmetije en sam dedič in torej ne več dedičev. Že iz narave statusa zaščitenosti kmetije in zakonskih pogojev prevzema kmetije je zaključiti, da je pomembno, da je eden gospodar. To je upravitelj, ki je obvezen opravljati redna dela vezana na ohranitev zapuščine in za svoje delo podati sodedičem poročilo. V spornem primeru je dedič S. R. zaposlena oseba, ki nima družine. Tudi Z. R. je zaposlen, vendar dela na kmetiji tudi njegova žena, ki ni zaposlena. To pomeni, da je Z. R. sposoben upravljati s kmetijo vsak trenutek. Opravljanje s kmetijo sicer res ne pomeni tudi obveznosti po hkratnem fizičnem delu oziroma fizični prisotnosti. Vendar si obstoječa kmetija ne more privoščiti plačevanja najete delovne sile in takšen odnos, ki terja potem tudi plačilo za delo, ni v korist kmetiji. Na kmetiji je veliko število dnevnih opravil, ki jih je potrebno opraviti, tudi takšna, ki terjajo določene odločitve, kar pa ob nesoglasju dveh upraviteljev lahko pripelje do hudega materialnega oškodovanja. Sodišče se ni odločilo, da bi vsak izmed dedičev upravljal z delom kmetije, kar tudi ne bi bilo skladno z interesi statusa zaščitenosti kmetije. Vendar pa sodedič Z. R. ni pripravljen upravljati s kmetijo na način, da bo o najbolj rednih poslih moral doseči strinjanje s S. V vsakodnevnem življenju je na kmetiji veliko dogodkov, ki terjajo odločitve. Tako npr. bi morala oba soglašati, da se bo zbolelo živino zdravilo. Oba bi morala soglašati z zakupom zemljišč (kar je v dobro kmetije, pa ji prav S. nasprotuje). Med dedičema ni bilo soglasja o tem, da se zakupno razmerje prenese na R. Z., posledica bo izguba zakupljenih zemljišč, ki so za kmetijo življenjskega pomena. S svojim nasprotovanjem počne R. S. škodo sami kmetiji, zaradi česar R. Z. ne more sprejeti, da je R. S. soupravitelj kmetije. Pride lahko do bizarnih nesoglasij: kdaj se bodo pokosili travniki, kdaj se bo sekal les, kdaj se bo nabavila nova živina, kaj se bo storilo z novo rojeno živino, koliko prašičev bo v svinjakov itd. V primeru soupraviteljstva partnerka R. Z. ne bi delala brez plačila za delo. Živino je potrebno nahraniti in je ne zanimajo zaposlitve njenih gospodarjev. Enako velja glede čistoče v hlevih in svinjakih. Pregovor pravi več babic, kilavo dete. Ta pregovor je mogoče prevesti v upraviteljstvo kmetije, ki naj bi bila dvočlanska. Kmetija bo obsojena na propad oziroma bo prišlo do takšnega znatnega oškodovanja, ki bo prizadelo vse dediče. Odločitev ni modra, ker sta pooblaščenki predlagali, da gre zapuščinski postopek v mediacijo, saj sta spoznali, da so šla nasprotovanja dedičev predaleč. Če bo pričelo prihajati še do dnevnih nesoglasij, ni realno, da bi dediči dosegli strinjanje, ki bi lahko pripeljalo do zaključka postopka. Po ponovnem stališču dedičev F., K. in S. sodediči ne bi nasprotovali, da je prevzemnik kmetije R. Z. Potrebno bi se bilo dogovoriti glede dednih deležev, ki pripadajo ostalim dedičem. Tudi iz razloga strinjanja glede prevzemnika, ni modro, da se odnosi med dediči zaostrijo in v takih odnosih tudi pravni institut upravitelja izgubi svoj smisel. Dedič R. Z. ne soglaša s tem, da sta do smrti zapustnice na kmetiji delala oba dediča, sedaj imenovana za upravitelja. Res je, da oba živita na kmetiji, vendar je potrebno delo na kmetiji šteti skozi odločanje v vseh poslih vezanih na kmetijo. R. Z. je bil s strani pokojne mame M. R. imenovan za namestnika prevzemnika kmetije. Izpolnjuje vse predpise za prevzem kmetije. Prav tako lahko poleg upravljanja prispeva s svojim fizičnim delom in delom svoje partnerke, kar je iz stroškovnega vidika bistveno boljše. Pritožba očita sodišču zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično tudi napačno uporabo 145. člena ZD, ker je upravitelja vezalo na dvočlanstvo sodedičev. Naloga upravitelja je skrb za ohranitev zapuščine. Ker gre za kmetijo, gre za živo premoženje, ki ga je potrebno ohranjati, vendar hkrati tudi na način z nadomestitvijo drugih enakovrednih stvari. Ta naloga v spornem primeru ne bo izpolnjena, ampak bo zapuščina še bolj prizadeta, zato sodišče tega pravnega instituta sploh ne bi smelo uporabiti. Sodišče doslej niti ni ugotovilo, da bi prišlo do prizadetosti same zapuščine: do odtujevanja, skrivanja, zmanjševanja vrednosti, zato R. Z. postavlja trditev, da upravitelj zapuščine ni potreben. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sklep razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Sodediči S., K. in F. R. so odgovorili na pritožbo in nasprotovali pritožbenim razlogom in se zavzemali, da se pritožba zavrne kot neutemeljena.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz pravilnega materialnopravnega izhodišča, in sicer določbe 145. člena ZD, ki določa, da do delitve dediči upravljajo in razpolagajo z dediščino skupno (prvi odstavek). Če ni izvršitelja oporoke, dediči pa se ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine, postavi sodišče na zahtevo kateregakoli od njih upravitelja, ki upravlja dediščino za vse, ali pa določi vsakemu dediču del dediščine, ki naj ga upravlja (drugi odstavek). Za upravitelja lahko postavi sodišče tudi koga izmed dedičev (tretji odstavek). Upravitelj lahko z odobritvijo sodišča razpolaga s stvarmi iz zapuščine, če je zato upravičen po oporoki ali če je to potrebno, da se poravnajo stroški ali odvrne kakšna škoda (četrti odstavek).

6. V izpodbijanem sklepu je zaključilo, da je v obravnavanem primeru postavitev upravitelja dediščine potrebna iz razloga nujnega upravljanja zaščitene kmetije in da se odvrne škoda, ki bi na kmetiji nastala z ne upravljanjem in ne kmetovanjem. Niso utemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da je prišlo do prizadetosti same zapuščine (do odtujevanja, skrivanja oz. zmanjševanja vrednosti zapuščine), zaradi česar upravitelj ni potreben. Za postavitev upravitelja zapuščine glede na citiran člen ni nujna predhodna ugotovitev obstoja zmanjševanja vrednosti zapuščine, ampak sodišče upravitelja določi na predlog, kadar se dediči ne morejo sporazumeti glede uprave dediščine. Iz skupnih vlog dedičev K., S. in F. R. z dne 28. 12. 2015 in 27. 1. 2016 pa izhaja ravno to, da med dediči očitno ni soglasja glede uprave in razpolaganja z zapuščino, zato je določitev upravitelja potrebna, saj upravitelj dediščine upravlja dediščino za vse dediče in lahko stori vse, kar spada v redno upravo skupnega premoženja sodedičev.1

7. Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami pritožbe, da upravljanje z zapuščino ne pomeni tudi obveznosti po hkratnem fizičnem delu oz. fizični prisotnosti na kmetiji, saj upravitelj ni dolžan sam opravljati vseh del, ampak je njegova naloga predvsem skrb za organizacijo del v zvezi z zapuščino.2 Utemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, ko je za upravitelja določilo dva dediča, R. Z. in R. S. Iz povzete določbe 145. člena ZD izhaja, da je upravitelj lahko en dedič oz. več dedičev, če se določi vsakemu dediču del dediščine, ki ga naj upravlja. V tem konkretnem primeru pa sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu s to zakonsko določbo, saj je določilo dvoosebno upraviteljstvo za celotno dediščino, kar je materialnopravno zmotno. Da upraviteljstvo v danem primeru ne more biti dvoosebno še posebej izhaja ob v pritožbi poudarjanem nesoglasju med obema dedičema, ki sta določena za upravitelja. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu o tem zgolj ugotovilo, da med dediči obstojijo sporna dejstva in določilo, da sta upravitelja upravičena upravljati z zaščiteno kmetijo le skupno, ni pa navedlo razlogov o tem, čemu meni, da bosta dediča kljub nesoglasjem lahko skupno izvajala nujna dela na kmetiji. Pritožbeno sodišče soglaša z navedbami v pritožbi, da je na kmetiji dnevno veliko število opravil, ki jih je potrebno opraviti, tudi takšnih, ki terjajo odločitve, kar pa ob nesoglasju dveh upraviteljev lahko pripelje do materialnega oškodovanja. Če obstojijo nesoglasja med upraviteljema, potem to nujno predstavlja tudi oviro za skupno upravljanje. Utemeljeno pritožba smiselno izpostavlja tudi, da sodišče prve stopnje ni zadostno pojasnilo, ali sta oba upravitelja sploh sposobna z zaščiteno kmetijo ustrezno upravljati. Zgolj z obrazložitvijo, da R. Z. in R. S. oba zatrjujeta, da imata interes in pogoje za prevzem kmetije in da sta do smrti zapustnice oba delala na kmetiji, sedaj pa dela opravlja R. Z. z ženo, sodišče prve stopnje ni v zadostni meri pojasnilo, da oba dediča dejansko tudi izpolnjujeta pogoje za upravljanje zaščitene kmetije. Pritožbeno sodišče namreč soglaša s pritožbo, da delo na kmetiji ne zajema zgolj fizičnega dela, temveč tudi odločanje o vseh poslih, vezanih na kmetijo, ki jih tudi mora biti usposobljen izvajati upravitelj.

8. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je bilo potrebno pritožbi ugoditi in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 355. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje bo torej moralo ob pravilnem materialnopravnem izhodišču v nadaljnjem postopku ponovno ob presoji vseh okoliščin odločiti o postavitvi upravitelja zapuščine, pri čemer bo za opravljanje nalog tekoče uprave moralo določiti le enega upravitelja, in sicer koga izmed dedičev ali morebiti celo tretjo osebo, in navesti za to vse potrebne razloge, ki bodo omogočali preizkus sprejete odločitve, da je določen upravitelj ustrezen za opravljanje vseh nalog v zvezi z upravo zapuščine.

1 K. Zupančič, Dedno pravo, Uradni list RS, leto 1991, stran 167. 2 Prim. odločbe VSC Cp 262/2013, VSL I Cp 29/1994, VSL II Cp 14/2009.