Jedro

Delavec se ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je v roku 15 dni dolžna tožniku izplačati premalo izplačano odpravnino v znesku 4.031,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 dalje, do plačila (I. točka izreka) in tožniku tudi povrniti stroške postopka v višini 887,58 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje, do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in toženi stranki prizna stroške postopka oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniku naloži plačilo pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izvršljivosti dalje, do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna, saj bi moralo uporabiti 1. odstavek 50. člena Obligacijskega zakonika. Navidezna pogodba med strankama nima učinka, če pa prikriva kakšno drugo pogodbo, velja ta druga, če so izpolnjeni pogoji za njeno veljavnosti. Ker je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi navidezna, je bil dejansko sklenjen sporazum o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje bi moralo presojati pravico do odpravnine skladno z 79. členom ZDR. Tožena stranka je tožnika odpustila na njegovo izrecno željo iz razloga nesposobnosti zato, da bi pridobil nadomestilo za čas brezposelnosti in se po tem času upokojil. Iz tega razloga je sodišče prve stopnje zmotno upoštevalo odločbo US RS, opr. št. Up-63/03-19 z dne 2. 2. 2005. Določba 109. člena ZDR in ustavna odločba imata namen socialno zaščititi delavce, tožnik pa je imel urejeno socialno varnost s prejemki iz nadomestila iz naslova brezposelnosti. Ustavno sodišče je s to odločbo zaščitilo resnično odpuščene delavce z namenom zagotovitve socialne varnosti in razdelitve bremen za zaščito med delodajalce, državo in delavce. Tožnik pa ni kategorija, ki jo je zaščitilo ustavno sodišče. Poleg tega pa sodišče prve stopnje ni zaslišalo direktorja tožene stranke in priče A.A.. Direktor je svojo odsotnost opravičil zaradi neodložljive službene poti na Poljsko, kar je upravičen razlog za njegovo odsotnost, zato bi moralo sodišče prve stopnje narok prestaviti in mu zaslišanje omogočiti, še posebej, ker je zaslišalo tožnika. S tem je kršilo določilo 258. člena ZPP. Tako zdajšnjemu, kot tudi prejšnjemu zakonitemu zastopniku tožene stranke (priči A.A.), so bila znana sporna dejstva, zato je sodišče prve stopnje tudi pomanjkljivo razjasnilo dejansko stanje. Tožena stranka se zato ni mogla enakovredno braniti in se je porušilo procesno ravnotežje med strankama. S tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Dodatno pa še navaja, da je bil ta sporazum med strankama sklenjen v smislu reševanja likvidnostne situacije pri toženi stranki, prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki je bilo subvencionirano z nepovratnimi sredstvi oz. državno pomočjo družbam v težavah, zato bi moralo sodišče analogno uporabiti 5. odstavek 108. člena ZDR-1, na podlagi katerega je tovrsten dogovor o zmanjšanju odpravnine tožniku pravno dopusten.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih tožena stranka zatrjuje v pritožbi (kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede tega spora, v katerem je ključno vprašanje, ali se lahko delavec po vročitvi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti veljavno odpove delu odpravnine, do katere je bil sicer upravičen po 109. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002).

6. Tožena stranka je tožniku dne 12. 3. 2012 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti (A2) skladno z določbo 92. člena ZDR. Dne 15. 5. 2012 sta stranki sklenili Pisni sporazum o zmanjšanju višine odpravnine in načinu izplačila odpravnine (A3), s katerim sta se dogovorili, da bo tožena stranka izplačala tožniku 60 % zneske odpravnine, ki bi mu sicer pripadala skladno z zakonom. Tožniku, ki je bil pri toženi stranki zaposlen 34 let, bi po 109. členu ZDR pripadala odpravnina v višini 10.078,95 EUR, vendar mu je po podpisu sporazuma tožena stranka izplačala le znesek 6.074,37 EUR (A3). Za izplačilo preostalega zneska v višini 4.031,58 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 7. 2012 je tožnik vložil tožbo.

7. Sodišče prve stopnje je svojo določitev pravilno oprlo na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up-63/03-19 z dne 2. 2. 2005, kjer je ustavno sodišče ugotovilo, da iz vsebine pravice do odpravnine in iz dejstva, da jo je zakonodajalec predpisal kot dolžnost delodajalca s samim zakonom, izhaja, da se tej pravici delavec ne more odpovedati, saj bi bilo navedeno v nasprotju z namenom in smislom zakonsko določene odpravnine. Odpravnina zagotavlja odpuščenemu delavcu določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost in hkrati pomeni odmeno za dosedanje delo pri delodajalcu. Čeprav zakon ne določa izrecno, da se delavec pravici do odpravnine ne more odpovedati, pa to izhaja iz namena in smisla zakonskega urejanja odpravnine, ki sodi v okvir zakonskega določanja vsebine z ustavo zagotovljene pravice do socialne varnosti in pravice varstva dela.

8. Odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, ni mogoče šteti za pogodbo, saj ne gre za dvostranski posel, ampak za enostransko izjavo volje tožene stranke, ki je imela za posledico prenehanje pogodbe o zaposlitvi tožniku. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z uporabo 50. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) neutemeljene.

9. Pogodba o zaposlitvi tožniku tudi ni prenehala po 79. člena ZDR, ampak mu jo je tožena stranka odpovedala na podlagi določil 86. člena istega zakona in sicer iz razloga nesposobnosti.

10. Kot izhaja iz obrazložitve Ustavnega sodišča Republike Slovenije, povzete v točki 7 obrazložitve te sodbe, odpravnina ne zagotavlja odpuščenemu delavcu le določeno socialno varnost ob prehodu v brezposelnost, ampak pomeni hkrati tudi odmeno za dosedanje delo delavca pri delodajalcu. Dejstvo je, da ima delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga ali razloga nesposobnosti, pravico uveljavljati nadomestilo za čas brezposelnosti. Navedena odločba ustavnega sodišča ne ločuje med delavci, ki prejemajo nadomestilo za čas brezposelnosti, in med delavci, ki do nadomestila niso upravičeni. Upoštevati je potrebno tudi dejstvo, da je delavec šibkejša stranka v delovnopravnem razmerju. V sodni praksi (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 193/2008 z dne 28. 9. 2010 in sodbo VDSS opr. št. Pdp 2/2015 z dne 17. 4. 2015) se je oblikovalo stališče, da izplačilo odpravnine, ki je zakonska kategorija, ne more biti odvisno od volje pogodbenih strank, oziroma da se delavec ne more veljavno odpovedati niti pravici do odpravnine niti njenemu izplačilu. Zato so pritožbene navedbe, da tožnik ni kategorija, ki jo je zaščitilo ustavno sodišče, neutemeljene in kažejo na nerazumevanje odločbe ustavnega sodišča. 11. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe 258. člena ZPP, ko ni zaslišalo zakonitega zastopnika tožne stranke, tožnika pa je. Iz spisa izhaja, da direktor tožene stranke ni izkazal, da se naroka dne 11. 3. 2016 iz opravičenih razlogov ne more udeležiti, ampak je po pooblaščenki sodišču le sporočil, da na narok ne bo pristopil, saj je službeno zadržan. Ker zaslišanje tožene stranke na naroku dne 11. 3. 2016 ni bilo mogoče, je odločitev sodišča prve stopnje, da zasliši le tožnika, skladna z določbo 1. odstavka 258. člena ZPP.

12. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi upoštevalo pisne izjave prič tožene stranke, ki se v spisu nahajajo v prilogah B pod B6 in utemeljene razloge, zakaj priče A.A. ni zaslišalo, zapisalo tako v sklepu, s katerim je izvedbo tega dokaza zavrnilo, kot tudi v izpodbijani sodbi. Iz tega razloga so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da se tožena stranka ni mogla enakovredno braniti in da je bilo porušeno procesno ravnovesje med strankama. Ob tem pritožbeno sodišče še ugotavlja, da tožena stranka teh domnevnih kršitev določb pravdnega postopka ni uveljavljala pred sodiščem prve stopnje pred zaključkom naroka za glavno obravnavno (286.b člen ZPP), za kršitev po 8. točki 2. odstavka 339. člena ZPP pa v tem primeru ne gre, saj je bila tožena stranka v postopku obravnavana enako kot tožnik.

13. Pritožbeno sodišče je skladno z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP odgovorilo le na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena.

14. Iz navedenega tako izhaja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, pravilna, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo skladno z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena istega zakona. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške.