Jedro

Ker tožnikove zdravstvene težave niso takšne narave, da bi zmanjševale njegovo zmožnost za usposobitev za samostojno življenje in delo oziroma ga povsem ne onesposabljajo, je njegov zahtevek za priznanje statusa invalida po ZDVDTP in nadomestila za invalidnost neutemeljen.

Mnenji invalidske komisije prve in druge stopnje zgolj zato, ker gre za organa ene od strank v postopku, nista brez dokazne vrednosti, saj gre za javni listini. Ker sta med seboj skladni in strokovno sprejemljivo obrazloženi ter ker temeljita na razpoložljivi medicinski dokumentaciji, ju je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo in v postopek ni pritegnilo sodnega izvedenca.

Ker se v socialnem sporu presoja zakonitost dokončnega upravnega akta, sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo izvida klinične psihologinje, ki je bil pridobljen po izdaji dokončne odločbe tožene stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik krije stroške pritožbe sam.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženca št. 566-413/98-02 z dne 14.02.2005 in št. 02063-20-205/4 z dne 24.05.2005; da se ugotovi, da je tožnik upravičen do priznanja statusa invalida po zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb in, da je upravičen do nadomestila za invalidnost ter do dodatka za tujo nego in pomoč in mu je toženec dolžan izplačati pripadajoče zneske od 14.02.2005 dalje skupaj z zakonskimi zamudnim obrestmi; ter, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po svojem pooblaščencu. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje. Pri tem navaja, da je s tem, ko je tožnikov osebni zdravnik dne 22.09.2006 podal predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja in predlog za uvedbo postopka za uveljavitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo, podan dokaz, da je usposobljen strokovnjak s področja medicine dela menil, da so podani zatrjevani zakonski pogoji za obstoj vtoževanih pravic. Sodišče prve stopnje ne more samo presojati zdravstvenega stanja tožnika, kar je storilo s tem, ko je podajalo vsebino pravnega standarda duševno prizadete osebe. To je namreč strokovno vprašanje s področja medicine. Tožnik je predložil izvid specialistke klinične psihologinje z dne 19.09.2005, ki ga sodišče ni upoštevalo. Če pa bi sodišče postavilo predlaganega izvedenca, bi slednji lahko na podlagi navedenega izvida sklepal tudi na predhodne težave tožnika. Tudi glede telesne prizadetosti se sodišče ukvarja z vprašanji s področja medicine, torej bi za to moralo angažirati izvedenca. Tožnik je namreč izpovedal, da je njegova desnica neuporabna, da ima težave z nogo, da se mu gleženj zvija, da ima krče na rokah in nogah, da sta roka in noga mrzli, da ima na desnem očesu zelo zoženo vidno polje, pri čemer je zdravstveno stanje enako 7 let. Iz tega razloga pa je uporabno mnenje psihologinje. Tožnik sicer lahko hodi brez opore, še vedno pa hodi na rehabilitacijo. Ni si sposoben sam pripravljati hrane, prav tako ni sposoben uporabljati obeh rok pri vseh življenjskih opravilih.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih navaja pritožba, v skladu z določbo 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/2004 – uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZPP) pa po uradni dolžnosti tudi glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s pravnimi razlogi, s katerimi se pritožbeno sodišče v celoti strinja in jih zato ne ponavlja. Glede na pritožbene razloge in navedbe pa še dodaja.

Predmet sodne in s tem tudi te pritožbene presoje je vprašanje, ali je tožnik v času predsodnega postopka pri tožencu izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po 3. tč. 3. člena Zakona o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih oseb (Ur. l. SRS, št. 41/83 – v nadaljevanju: ZDVDTP) in do dodatka za tujo nego in pomoč iz 4. tč. 3. člena ZDVDTP. Glede na določbo 1. člena cit. zakona so upravičenci do navedenih oblik družbenega varstva zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadete osebe, ki se ne morejo usposobiti za samostojno življenje in delo (invalidi) in pri katerih je ugotovljeno, da je prizadetost nastala v otroški oz. mladostni dobi do dopolnjenega 18. leta starosti oz. v času rednega šolanja, vendar najdlje do dopolnjenega 26. leta. Po 9. členu ZDVDTP ima invalid, ki mu je za osnovne življenjske potrebe neogibna stalna pomoč in postrežba drugega, poleg nadomestila tudi pravico do dodatka za pomoč in postrežbo, za ugotavljanje katerega pa se uporabljajo kriteriji, določeni s predpisi pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Po 13. členu ZDVDTP se nezmožnost za samostojno življenje in delo ter potreba po pomoči in postrežbi druge osebe ugotavljajo na podlagi izvida in mnenja bodisi komisije za razvrščanje otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju bodisi invalidske komisije Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Glede na podano pravno podlago je toženec postopal pravilno in zakonito, ko je svojo odločitev glede obeh uveljavljanih pravic oprl na izvid in mnenje invalidskih komisij I. stopnje z dne 23.11.2004 in II. stopnje z dne 05.05.2005. Prav tako je tudi sodišče prve stopnje, po prepričanju pritožbenega sodišča, svojo odločitev pravilno utemeljilo na cit. mnenjih invalidskih komisij.

Invalidski komisiji prve in druge stopnje sta, glede na določbo 261. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami – v nadaljevanju: ZPIZ-1), izvedenska organa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZS), ki sta pri njem pristojna v postopkih ugotavljanja pravic iz zavarovanja podajati izvedenska mnenja o invalidnosti, telesni okvari, potrebi po stalni pomoči in postrežbi ter o nezmožnosti za delo oz. nezmožnosti za delo vdove ali vdovca oz. drugih zavarovančevih družinskih članov. Sestava, delo ter postopek pred izdajo izvedenskega mnenja in pri podaji le-tega so določeni v Pravilniku o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 113/2002 – v nadaljevanju: Pravilnik), ki je veljal v času predsodnega postopka pri tožencu. Tako v tem postopku mnenji invalidskih komisij prve in druge stopnje, ki sta sicer izvedenska organa ZPIZS, vendar pa sta tudi po ZDVDTP pristojna za podajo izvedenskih mnenj, zgolj zato, ker sta izvedenska organa ene od strank v postopku, nista brez dokazne vrednosti. Izvidi in mnenja invalidskih komisij namreč predstavljajo listinske dokaze. Gre torej za listine, ki so jih izdali izvedenski organi pri izvrševanju javnega pooblastila, ki jim je bilo poverjeno z zakonom, torej gre za javne listine po 1. odst. 224. člena ZPP. Za dejstva, ugotovljena z javno listino, pa se domneva, da so resnična, če ni dokazano nasprotno. Dovoljeno je torej dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali, da je sama listina nepravilno sestavljena (3. odst. 224. člena ZPP).

Sodišče, v skladu z 8. členom ZPP, po svojem prepričanju odloči, katera dejstva se štejejo za dokazana, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Pri tem, v skladu z 2. odst. 213. člena ZPP, samo odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, res pa je, da mora biti prosta dokazna ocena, ki se nanaša tudi na izbor dokaznih sredstev, v primeru zavrnitve dokaznega predloga, argumentirana. Ustavna jamstva, ki jih vsebuje 22. člen Ustave RS, pa stranki ne dajejo pravice, od sodišča zahtevati, da izvede vse dokaze, ki jih stranka predlaga. Če namreč sodišče razumno oceni in obrazloži, da nekateri dokazi niso potrebni, jih ni dolžno izvajati (tako Sklepi Ustavnega sodišča RS št. Up-514/03 z dne 03.06.2004, št. Up-107/01 z dne 11.06.2001 in št. Up-121/00 z dne 18.09.2001, Odločba št. Up-410/01 z dne 14.02.2002). Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe na str. 6 obrazložilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na mnenja invalidskih komisij ZPIZS I. in II. stopnje in zakaj je zavrnilo dokazni predlog na postavitev sodnega izvedenca. Pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje šteje za povsem ustrezne. Zgolj dejstvo, da se tožnik s podanimi argumenti ne strinja, pa še ne pomeni, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih ali, da je dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno. V pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka tako niso podane.

Prav tako ni podana očitana kršitev nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Po določbi 243. člena ZPP izvede sodišče dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. To pomeni, da izvedenec, podobno kot priča, sodeluje pri ugotavljanju dejstev, bistvenih za odločitev o sporni stvari. Drugače kot priča, ki zgolj izpoveduje o zaznanih dejstvih, pa izvedenec napravi tudi sklep o tistem, kar je zaznal. Postavi se torej zato, da prouči določeno strokovno vprašanje in poda sodišču o tem mnenje. Odločitev o sporni stvari pa je vselej v pristojnosti sodišča in je uporaba materialnega prava v izključni domeni sodišča. V konkretnem primeru predstavlja materialno pravo ZDVDTP v povezavi z določbami 137. do 142. člena ZPIZ-1, kjer je urejena pravica do dodatka za pomoč in postrežbo in kot pravilno zaključuje že sodišče prve stopnje. Sodišče pa je materialno pravo dolžno uporabljati po uradni dolžnosti. Za takšno situacijo pa gre v konkretnem primeru, ko je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljilo na preostali usposobljenosti tožnika za samostojno življenje in delo in na njegovi samostojnosti pri opravljanju večine življenjskih aktivnosti glede na njegovo zdravstveno stanje, kot izhaja iz mnenja invalidskih komisij, katerim je v celoti poverilo vero. Sodišče je namreč s tem zgolj preizkusilo dejansko stanje na pravni predpis in ga pod ta predpis nato tudi subsumiralo, to pa je, kot je že obrazloženo, v izključni pristojnosti sodišča in ne izvedenca, kakor torej neutemeljeno uveljavlja pritožba. Glede na navedeno je, tudi po mnenju pritožbenega sodišča, prvostopno sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza s sodnim izvedencem, saj je imelo brez izvedbe tega dokaza dovolj podlage za pravilno zavrnilno odločitev o tožbenem zahtevku v mnenjih invalidskih komisij ZPIZS. Mnenji invalidskih komisij I. in II. stopnje sta namreč po ugotovitvah pritožbenega sodišča podani po postopku in na način, določenim z ZPIZ-1 ter Pravilnikom. Mnenji sta tudi med seboj skladni in strokovno sprejemljivo obrazloženi in temeljita na do takrat razpoložljivi medicinski dokumentaciji in sta z njo tudi povsem skladni, temeljita pa tudi na ugotovitvah tožnikovega osebnega pregleda na invalidski komisiji I. stopnje. V sestavi invalidskih komisij so v senatu sodelovali zdravniki specialisti ustrezne strokovne specialnosti, glede na tožnikovo zdravstveno stanje (medicine dela, nevrolog, nevropsihiater). Pritožbeno sodišče tako nima razloga, enako kot že sodišče prve stopnje, dvomiti v objektivnost in strokovnost podanega mnenja invalidske komisije II. stopnje, saj le-to v ničemer ne odstopa od mnenja IK I. stopnje ter izvidov drugih zdravnikov specialistov, ki pri tožniku prav tako ne ugotavljajo izgube zmožnosti za usposobitev za samostojno življenje in delo in nezmožnosti za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kot so opredeljene v 139. členu ZPIZ-1. Pritožbeno sodišče ne dvomi, da ima tožnik zdravstvene težave, vendar te niso takšne narave, da bi bodisi zmanjševale njegovo zmožnost za usposobitev za samostojno življenje in delo bodisi da bi ga za to povsem onesposabljale, kot je to določeno v 1. členu ZDVDTP. Prav tako te niso takšne narave, da bi pri opravljanju večine ali pri vseh osnovnih življenjskih potrebah potreboval pomoč in postrežbo drugega. Ključne za takšen zaključek so namreč ugotovitve invalidskih komisij, temelječe tako na medicinski dokumentaciji iz predsodnega postopka kot tudi na izsledkih tožnikovega osebnega pregleda na IK I. stopnje. Pri tem pritožbeno sodišče kot neutemeljen zavrača pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ob presoji zadeve upoštevati tudi izvid klinične psihologinje z dne 19.9.2005. S tem namreč, ko sodišče v socialnem sporu, glede na določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS, št. 2/2004 – v nadaljevanju: ZDSS-1) v zvezi s 1. odst. 81. člena ZDSS-1, presoja pravilnost in zakonitost dokončnega upravnega akta, so namreč določene tudi časovne meje tega preizkusa. To pa je dejansko in pravno stanje, kot je obstajalo v času odločanja pri pristojnem organu, do izdaje dokončne odločbe. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno zavrnilo presojo sporne zadeve tudi glede na izvid klinične psihologinje z dne 19.09.2005, saj je pridobljen po izdaji dokončne odločbe z dne 24.05.2005. Tožnik pri tem ne more uspeti niti s pritožbeno navedbo, da navedeni izvid vsebuje tudi predhodno zdravljenje in predhodne diagnoze in, če bi sodišče postavilo sodnega izvedenca, bi slednji lahko na podlagi navedenega mnenja sklepal tudi na predhodne težave tožnika. Podane trditve predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto po 1. odst. 337. člena ZPP in jih pritožbeno sodišče ne sme upoštevati. Tožnik namreč ni izkazal, zakaj v pritožbi podane trditvene podlage k navedenemu dokazu ni podal že do prvega naroka za glavno obravnavo oz. do konca glavne obravnave pod pogoji iz 2.odst. 286. člena ZPP. Tudi sicer pa ni mogoče očitati sodišču, da ni izvedlo predlaganega dokaza. Po 1. odst. 7. člena in po 212. členu ZPP morajo namreč stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke oz. ugovore. Dejstev, ki jih stranke niso navajale, sodišče samo ne sme ugotavljati. Z dokazi se dokazujejo samo zatrjevana dejstva. Navajanje stranke mora zajemati trditve o vseh dejstvih, ki jih terja materialno pravo v povezavi s konkretnim življenjskim dogajanjem in manjkajoče trditvene podlage ne more nadomestiti niti zaslišanje strank niti izvajanje katerihkoli drugih dokazov (tako Vrhovno sodišče RS v Sodbi II Ips 549/2003 z dne 28.10.2004). Glede na to, da je tožnik na naroku za glavno obravnavo obravnavani izvid zgolj vložil v spis, ne da bi ob tem določno navedel, kaj z njim dokazuje (list. št. 11 sodnega spisa), je pritožba v tem delu neutemeljena tudi iz tega razloga.

Sodišče prve stopnje pravilno zaključuje, da dejstvo, da pri tožniku ni podan niti dejanski stan invalidnosti po 1. členu ZDVDTP, ki v posledici daje pravico do nadomestila za invalidnost, niti dejanski stan potrebe po pomoči in postrežbi drugega pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb iz 139. člena ZPIZ-1, ki daje pravico do dodatka za pomoč in postrežbo iz 9. člena ZDVDTP, izhaja iz v predsodnem postopku predložene medicinske in druge dokumentacije in iz osebnega pregleda tožnika na IK I. stopnje. Ni dvoma, da je pri tožniku podana desnostranska spastična hemipareza po prebolelem meningoencefalitisu in, da slikovna diagnostika po izvidu nevrologa z dne 26.05.2004 kaže obsežne trofične spremembe v levi možganski hemisferi, da je levi stranski ventrikel močno razširjen in sega skoraj do kalote in, da je izražena trofija desne cerebralne hemisfere. Vendar pa so za oceno, ali tožnik izpolnjuje navedene pogoje za pridobitev uveljavljanih pravic, odločilnega pomena izvid fiziatrinje z dne 23.09.2003, izjava patronažne medicinske sestre z dne 07.09.2004, predlog za uvedbo postopka za uveljavitev pravice do dodatka za pomoč in postrežbo z dne 31.08.2004 in izvid osebnega pregleda tožnika na IK stopnje dne 23.11.2004. Iz izvida fiziatrinje namreč izhaja, da je tožnik vključen v fizioterapevtski in logopedski program, končal je srednjo šolo in se vpisal na Visoko šolo za socialne delavce. Sporazumevanje je funkcionalno, razumevanje je primerno. V osnovnih dnevnih aktivnostih je samostojen. Desnica je afunkcionalna in služi le za fiksacijo predmetov. Hodi samostojno, prehodi lahko daljše razdalje. Bolj nestabilen je pri hoji po neravnem terenu ali hoji navzdol. Ima desnostransko hemianopsijo. Iz osebnega pregleda na IK izhaja, da hodi sam, hoja je hemiparetična, desnica je v afunkciji. S prsti gibov ne napravi, prav tako ne v zapestju. Gibe pa napravi v komolcu in ramenu. Je blago motorično disfazičen. Pri rezanju hrane potrebuje delno pomoč, obleče in obuje se sam, prav tako v osnovi sam skrbi za osebno higieno. Patronažna sestra je podala izjavo, da je tožnik v vseh življenjskih aktivnostih samostojen – oblačenje, slačenje, gibanje v stanovanju in zunaj njega. Zaradi bolezni potrebuje pomoč fizioterapije in strokovnjakov s področja učne pomoči, študira, čeprav se uči z veliko težavo, ukvarja se s fotografijo in skrbi za otroke, ki imajo različne težave. Osebni zdravnik v predlogu za dodatek za pomoč in postrežbo navaja, da se tožnik sam hrani, sam oblači in slači, je samostojno gibljiv v stanovanju in zunaj, samostojno opravlja osebno higieno in fiziološke potrebe, ni slaboviden, ni popolnoma nepokreten, ni psihično prizadet, ne potrebuje 24-urne pomoči svojcev. Center za socialno delo pa 27.08.2004 poroča, da je tožnik vpisan v 1. letnik Fakultete za socialno delo. Ni ga še končal, študira kot študent s posebnimi potrebami. Je gibalno oviran, giblje se sam, ne rabi spremstva, govor je prizadet. Na podlagi navedenega pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča v času predsodnega postopka pri tožencu ni bilo izkazano, da se tožnik, kljub izkazani prizadetosti, ne more usposobiti za samostojno življenje in delo in, da potrebuje za opravljanje večine življenjskih potreb pomoč in postrežbo drugega.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija in ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. člena ZPP, pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je še odločilo, upoštevaje določbo 1. odst. 165. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP, da tožnik krije stroške pritožbe sam.