Jedro

Po 74. členu ZDSS-1 se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor. Tožnik je izrecno uveljavljal razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predmet sodnega preizkusa je lahko le tisti del dejanskega stanja, ki ga je sam začrtal kot spornega. Tako zastavljen okvir sodnega varstva ne predvideva, da bi sodišče po uradni dolžnosti preizkušalo, ali so bila tudi dejstva, ki so bila v predsodnem postopku ugotovljena tožniku v korist, ugotovljena pravilno.

Ravno tako pa je postopalo sodišče v tej zadevi, ko je z izvedbo dokaza, ki ga je tožnik predlagal le v smeri raziskovanja dejstev glede filmskih vlog, raziskovalo tudi dejstva glede vlog v televizijskih nadaljevankah. To je imelo za posledico, da sodišče po kriteriju kakovosti ni upoštevalo vlog v nadaljevankah, čeprav je to že upoštevala toženka v predsodnem postopku, ampak le vlogo v enem filmu. Poudarilo, da je ravnalo v skladu z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1), kar pa ne drži.

Člen 61 ZDSS-1 določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V tem primeru glede štirih nadaljevank ni šlo za dejstva, ki bi bila med strankama sporna, prav tako ni šlo za dejstva, od katerih bi bila odvisna utemeljenost zahtevka. Utemeljenost zahtevka v tej zadevi je odvisna od tega, ali je toženka v predsodnem postopku pravilno ugotovila dejstva glede tožnikovih filmskih vlog.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločbe toženke št. 6161-1195/2022-3340-10 z dne 27. 11. 2023 in priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna za obdobje od 1. 3. 2023 do 28. 2. 2028. Odločilo je, da tožnik krije sam svoje stroške postopka.

2.Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3.Vrhovno sodišče je s sklepom VIII DoR 178/2025 z dne 26. 1. 2026 revizijo dopustilo glede vprašanj:

- ali lahko sodišče v socialnem sporu na podlagi določb 61. in 62. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) razširi tožbeni temelj in s tem predmet obravnavanja zadeve tudi na dejstva, ki med strankama niso sporna;

- ali je sodišče v socialnem sporu skladno z razpravnim načelom in načelom dispozitivnosti pravdnega postopka vezano na trditveno podlago oziroma tožbeni temelj, ki in kakor ga opredeli tožeča stranka, in ali je skladno z omenjenima načeloma dolžno pri izvedbi dokaza z izvedencem (in drugih dokazov) ostajati znotraj okvirov konkretnega dokaznega predloga in dokazne teme, ki in kakor ju opredeli stranka, ki predlaga izvedbo dokaza.

4.Tožnik v reviziji navaja, da sta tožbeni zahtevek in tožbeni temelj (dejanska podlaga zahtevka) odločilna dejavnika, ki določata meje obravnavanja in presoje tako v pravdi kot v socialnem sporu - ne glede na načelo materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 in ne glede na preiskovalno načelo iz 62. člena ZDSS-1. Sklicuje se na stališča iz zadeve VIII Ips 3/2023. Navaja, da so predmet dokazovanja lahko le sporna dejstva, ki so del trditvene podlage strank. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo izključno na oceno tožnikovega dela s strani osebe, ki niti ni izvedenski organ, kot ga je imenovalo sodišče, ampak predavatelj na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Tožnik je predlagal postavitev izvedenca s področja audiovizualne umetnosti, a se je pokazalo, da ta ne obstaja, zato je bil izveden dokaz z navedenim strokovnjakom. Sodišče ni upoštevalo tožnikove obrazložitve dokaznega predloga, s katerim je želel dokazati, da bi morala toženka upoštevati dve filmski vlogi. Ni nasprotoval njenim ugotovitvam glede vlog v štirih televizijskih nadaljevankah, kar je ovrednotila z 49 točkami. Zavzemal se je za več - za ugotovitev, da je igral še v dveh filmih, kar bi mu omogočilo, da bi presegel mejo 62 točk, ki bi ga upravičevala do plačila prispevkov za socialno varnost. S svojimi navedbami je jasno začrtal predmet spora; tudi toženka ni nasprotovala mnenju komisije iz 20. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (v nadaljevanju ZUIJK). V skladu s svojo odločbo je nasprotovala le upoštevanju filmskih vlog. Sodišče je tožniku po kriteriju kakovosti odvzelo vse, kar mu je toženka že priznala. Edine in hkrati vse točke po navedenem kriteriju mu je priznalo za vlogo v enem filmu. Napačno je sledilo strokovnjaku in sprejelo odločitev, ki je tožniku v škodo. Kršilo je temelje procesnega prava, ki morajo veljati v vsakem postopku, tudi v socialnem sporu. Kršilo je tudi 2., 5., 7., 212. in 214. člen ZPP.

5.Toženka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev. Navaja, da je sodišče pravilno upoštevalo mnenje izvedenca (ki je ocenjeval delo tožnika v celoti, ne zgolj posameznih delov), da tožnikovo delo v zadnjih petih letih ni bilo izjemnega kulturnega pomena, zaradi česar je njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo.

6.Revizija je utemeljena.

7.Vrhovno sodišče na podlagi 371. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena.

8.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost odločbe z dne 27. 11. 2023, s katero je toženka zavrnila tožnikovo zahtevo za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna1, v kateri se je skliceval na vloge v štirih televizijskih nadaljevankah in v dveh filmih ter v zvezi s tem predložil tudi dokazila. Toženka je upoštevala njegove vloge v štirih televizijskih nadaljevankah, ne pa tudi v dveh filmih, saj je ugotovila, da po javno dostopnih podatkih tožnik v njih ni igral. Odločitev je oprla na mnenje strokovne komisije za področje avdiovizualnih umetnosti, ki je tožnika v skladu z postavkami iz 9. člena Uredbe o samozaposlenih v kulturi (v nadaljevanju Uredba) ocenila z 49 točkami, kar zajema 20 točk (od 30 možnih) za obseg in 29 točk (od 70 možnih) za kakovost dela. Ker je ugotovila, da tožnik ni dosegel praga za izpolnitev pogoja izjemnosti, ki je bil opredeljen z 62 točkami, je že iz tega razloga njegovo zahtevo zavrnila.

9.Tožnik je v tožbi vztrajal, da je igral v dveh filmih, kar bi mu omogočilo doseči oziroma preseči prag 62 točk za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna.

10.Po 74. členu ZDSS-1 se sme upravni akt izpodbijati iz razlogov, ki jih določa zakon, ki ureja upravni spor2. Tožnik je izrecno uveljavljal razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pravilno navaja, da bi bil predmet sodnega preizkusa lahko le tisti del dejanskega stanja, ki ga je sam začrtal kot spornega. Tako zastavljen okvir sodnega varstva ne predvideva, da bi sodišče po uradni dolžnosti preizkušalo, ali so bila tudi dejstva, ki so bila v predsodnem postopku ugotovljena tožniku v korist, ugotovljena pravilno.

11.Ravno tako pa je postopalo sodišče v tej zadevi, ko je z izvedbo dokaza, ki ga je tožnik predlagal le v smeri raziskovanja dejstev glede filmskih vlog, raziskovalo tudi dejstva glede vlog v televizijskih nadaljevankah. To je imelo za posledico, da sodišče po kriteriju kakovosti ni upoštevalo vlog v nadaljevankah, čeprav je to že upoštevala toženka v predsodnem postopku, ampak le vlogo v enem filmu. Četudi sta sodišči tožniku v skupnem priznali več točk (54 točk)3 kot toženka (49 točk), njuno sojenje tožniku ni bilo v korist. Sklicevali sta na večjo aktivnost sodnika, ki jo nalagajo pravila socialnega spora ter poudarili, da sta ravnali v skladu z načelom materialne resnice (61. člen ZDSS-1), kar pa ne drži.

12.Člen 61 ZDSS-1 (načelo materialne resnice) določa, da mora sodišče popolnoma in po resnici ugotoviti sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V tem primeru glede štirih nadaljevank ni šlo za dejstva, ki bi bila med strankama sporna, prav tako ni šlo za dejstva, od katerih bi bila odvisna utemeljenost zahtevka. Utemeljenost zahtevka v tej zadevi je odvisna od tega, ali je toženka v predsodnem postopku pravilno ugotovila dejstva glede tožnikovih filmskih vlog.

13.Tožnik (logično) postopka ni usmeril v preizkus pravilnosti ugotovljenih dejstev glede štirih nadaljevank, saj je s tem soglašal. Ta dejstva pa (prav tako logično) niso bila sporna niti za toženko, saj jih je ugotovila sama (ob sodelovanju strokovne komisije za področje avdiovizualnih umetnosti) in na tej dejanski podlagi utemeljila izpodbijano odločbo.

14.Po 20. členu ZUJIK ima minister za kulturo za obravnavo najpomembnejših vprašanj, ki se nanašajo na zakonsko urejanje, organizacijo javne službe, razdeljevanje javnih sredstev in priznavanje pravic iz tega zakona, strokovne komisije. Te so posvetovalna telesa ministra za posamezna področja oziroma vidike kulture. Strokovna komisija za področje avdiovizualnih umetnosti je torej posebno strokovno telo, ki ministru svetuje pri priznavanju pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna. Prvenstveno je torej to odločanje v pristojnosti ministrstva, presoja pravilnosti tega odločanja pa je v pristojnosti sodišča, vendar ne na način, kot je to storilo sodišče v tem primeru, ko je brez kakršnekoli trditvene in pravne podlage poseglo v ugotovljeno dejansko stanje iz predhodnega postopka, ki je bilo tožniku v korist.

15.Takšnega postopanja ne utemeljuje niti preiskovalno načelo (62. člen ZDSS-1), po katerem sodišče, če po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. V tej zadevi je izvedbo dokaza z izvedencem oziroma s strokovnjakom sicer predlagal tožnik, sodišče pa ga je deloma izvedlo mimo obrazložitve dokaznega predloga. S tem dokazom sodišče ni raziskovalo zgolj zatrjevanih dejstev, ki so pomembna za odločitev (glede filmov), ampak tudi dejstva (glede nadaljevank), na katera ne bi smelo opreti odločitve.

16.Čeprav je izvedenec oziroma strokovnjak v oceni tožnikovega dela zajel tudi nadaljevanke in se ni omejil le na filma, to ne pomeni, da je sodišče zavezano upoštevati vse njegove (tudi pravno nerelevantne) ugotovitve. Izvedenec je pomočnik sodišča pri ugotavljanju dejstev, kot je izpostavilo sodišče druge stopnje, vendar pa mora sodišče pri svojem odločanju (ob pravilni uporabi materialnopravnih in procesnih pravil) upoštevati (le) pravno relevantna dejstva. V tem sporu je zaradi kršitve procesnih pravil prišlo do napačne opredelitve pravno relevantnih dejstev za presojo kakovosti tožnikovega dela, zaradi česar sodišče ni upoštevalo že ugotovljenih dejstev glede nadaljevank iz predhodnega postopka, ampak le v sodnem postopku ugotovljena dejstva glede enega filma.

17.Ker je revizija utemeljena že zaradi bistvene kršitve določb ZDSS-1, se Vrhovno sodišče do preostalega vprašanja, s katerim tožnik opozarja še na kršitve določb ZPP (ob pravilnem sklicevanju na stališča iz sklepa VIII Ips 3/2023 z dne 21. 3. 2023, v katerem je Vrhovno sodišče obrazložilo razmerje med tema procesnima zakonoma in se pri tem jasno opredelilo tudi do uporabe načela dispozitivnosti in razpravnega načela (iz ZPP) v socialnem sporu - kljub načelu materialne resnice in preiskovalnemu načelu iz ZDSS-1), ni posebej opredeljevalo.

18.Iz navedenih razlogov je Vrhovno sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (379. člen ZPP), da odpravi ugotovljeno procesno kršitev in tožniku poleg točk, ki mu jih je priznala toženka, prizna še dodatne točke iz naslova obsega dela in kakovosti dela v zvezi s filmsko vlogo, ter preveri, ali so izpolnjeni tudi drugi pogoji za priznanje pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna.

19.Odločitev o tožnikovih stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji 165. člen ZPP).

20.Vrhovno sodišče je odločitev sprejelo soglasno.

-------------------------------

1.Po prvem odstavku 83. člena ZUIJK lahko samozaposleni v kulturi zaprosijo za pridobitev pravice do plačila prispevkov za socialno varnost iz državnega proračuna v primerih, ko njihovo delo pomeni izjemen kulturni prispevek v zadnjih petih letih pred vložitvijo vloge ali v primeru deficitarnih poklicev, če delo samostojnega delavca v kulturi v zadnjih petih letih pred vložitvijo vloge pomeni prispevek k razvoju področja, ki ga zajema ta poklic. Poleg pogojev iz 83. člena ZUIJK je kot pogoj za priznanje pravice predpisan še dohodkovni cenzus v 85. členu ZUIJK.

2.Po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) se sme upravni akt izpodbijati: 1.  če v postopku za izdajo upravnega akta zakon, na zakon oprt predpis ali drug zakonito izdan predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ni bil uporabljen ali ni bil pravilno uporabljen; 2. če se v postopku pred izdajo upravnega akta ni ravnalo po pravilih postopka, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost oziroma pravilnost odločitve (bistvena kršitev določb postopka); 3. če dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno ali če je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju; 4. iz razlogov, zaradi katerih se upravni akt izreče za ničnega.

3.To zajema 30 točk za obseg dela (10 točk več kot v izpodbijani odločbi) in 24 točk za kakovost dela.